Coma Stereo

Med galaksijami

Po tiho in tako rekoč brez vnaprejšnjih napovedi je izšel že drugi album domačih kozmičnih rockerjev Coma Stereo. Kot to gre običajno, je aktualna plošča Transgalaktika bolj dovršena in obenem bolj odprta v primerjavi s prvim albumom Binary Ending.

Fantje iz Maribora so si tokrat vzeli več časa za pripravo dolgometražnega albuma. Po eni strani so nekatere skladbe bolj urejene, udarne, medtem ko si drugje dajo duška z razpotegnjenimi, psihedeličnimi pasusi. Združujejo sodobne prakse novega rocka, znajo pa se tudi nasloniti na staro šolo, predvsem nemško elektronsko sceno iz sedemdesetih. Ta jim pride še kako prav pri ozvočevanju medgalaktičnega glasbenega potovanja, ki ne mine brez trših vmesnih pristankov. Kompozicije so delo vse skupine, tako je potekal tudi naš pogovor.

Igrate glasbo, pri kateri so zelo pomembne struktura zvoka, podrobnosti, dinamika. Ste zadovoljni s posnetki na novem albumu, glede na to, da se vse manj vlaga v snemanja, saj nosilcev zvoka praktično nihče več ne kupuje?

S posnetki na Transgalaktiki smo zadovoljni, v končni fazi smo z njimi dosegli ravno to, kar smo si želeli. Veseli smo, da smo lahko končno v celoti snemali na trak in ponovno delali s Hrvojem Nikšićem. Vzeli smo si več časa kot pri prvi plošči in tako imeli več manevrskega prostora za raziskovanje zvoka. Ne bi se strinjali z dejstvom, da se v snemanja vse manj vlaga, saj kljub temu da upada prodaja cedejev, ljudje glasbo še vedno poslušajo. Zato se kljub vsemu splača potruditi, četudi veš, da albuma ne boš prodal v milijonski nakladi. Menimo, da še vedno obstajajo poslušalci, ki bodo kupili originalni album, tudi če ga bodo pred tem nelegalno sneli z interneta.

Vaš prvi album Binary Endings je, kot sem bral, izšel le na vinilu. Zakaj? Ste proti digitalni tehniki (glede na naslov)? Morda zato, ker je vinil bolj cenjen kot cede, ker ga je težje presneti?

Album ni izšel na vinilu, ampak v zelo omejeni nakladi kot cede. Nato smo ga ponovno izdali pri poljski založbi v digitalni obliki, kjer si ga je iz interneta moč naložiti brezplačno. Sami smo veliki ljubitelji vinila, vendar v končni fazi ne nasprotujemo digitalnim možnostim ponujanja glasbe, saj je tako dostopna večji množici.

V medijih vas skoraj niso omenjali, čeprav ste imeli kar nekaj nastopov, predvsem v tujini. Kaj menite o medijskem spremljanju ustvarjalnosti novih rockovskih skupin pri nas? Kako se predstavljate vi?

Čas, ki bi ga porabili za pompozno medijsko samopromocijo, smo raje izkoristili za igranje in organiziranje koncertov. Tako smo dobili občutek, da smo s tem naredili več, prav tako smo se publiki na koncertih približali na bolj osebni ravni. Nekateri mediji sicer spremljajo ustvarjalnost novih slovenskih rockovskih skupin, vendar jih večina čaka, da jih bendi pokličejo sami, in potem naredijo majhen opis o njih ali kaj podobnega. Češ, napišemo kaj več o vas, ko boste nekoliko bolj znani. Raziskovalno novinarstvo tako skorajda ne obstaja, bolj nekaka PR-scena. In konec koncev, kolega od kolega od kolega, ki ti dela uslugo.

Na slepo bi težko kdo rekel, da ste slovenska skupina, saj ne pripadate določeni tradiciji slovenske glasbe. Ste takoj šli na globalni oder in posledično izbrali angleščino za jezik, v katerem pišete?

Slovenije si v začetku skoraj nismo upali predstavljati kot potencialne publike za zvrst, ki jo igramo. Ne v smislu, da bi jo namerno zavračali, ampak bolj glede na dejstvo, da poskuša večina skupin na začetku delovanja poslušalcem ponuditi nekaj spevnega in sprejemljivega, s čimer se jim želi prikupiti. To nikakor ni bil in tudi ni naš namen, nas pa zelo veseli, da nas ljudje v Sloveniji vedno bolj odkrivajo in poslušajo. Eden od razlogov, da smo se podali v tujino, je tudi ta, da smo skozi prejšnje projekte spoznali veliko ljudi iz tujine, zato smo te prednosti izkoristili že na samem začetku. Angleščina je nekako prišla sama od sebe, čeprav v prihodnosti nikakor ne izključujemo uporabe slovenščine.

Skupine, ki igrajo podobno glasbo kot vi, so najprej začele z bolj preprostimi formami rocka, kar je bilo pač lažje igrati. Kako je bilo z vašimi začetki, imate predzgodovino?

Da, tudi mi smo začeli v raznih srednješolskih in kasneje malo bolj resnih projektih, pri katerih je bila glasba bistveno drugačna, kot je zdaj, večinoma trša kot v Coma Stereo, je pa sedanja nekako zrasla na ruševinah teh projektov.

Kako nastajajo skladbe? Imate avtorja, ki naredi osnutek, ali vse nastaja kot skupinska izkušnja?

Ob polni luni vlečemo slamice. Tisti, ki potegne kratko, mora napisati nov komad. Preostali gredo medtem na pivo. Pobožne želje. Gm,Hsdlasba večinoma nastaja kot skupinska izkušnja, po navadi spontano na vajah. Ideje, ki so nam všeč, se potem razdelajo in dopolnijo na naslednjih vajah in tako naprej. Večino materiala sproti ubijemo, in to običajno v dolgih bitkah. Če komad v samem začetku ni zanimiv, se ga ne splača ubijati, saj nam bo mogoče všeč čez nekaj časa.

Nekatere pesmi nastanejo po treh vajah, spet druge potrebujejo pol leta, da jih dokončamo, odvisno od kompozicije in skupnih idej, kako lahko delce povežemo v količkaj sprejemljivo celoto.

Kako bi pojasnili dejstvo, da se prav v severovzhodni Sloveniji pojavljajo skupine in posamezniki, ki eksperimentirate s teksturami, ste odprti, nekako sodobni in obenem analogni (že razpadli Manul, ŠKM Banda, Kleemar itd.)? Ste povezani s temi bendi ali katerimi drugimi zasedbami, se počutite kot del določene scene?

Ne, ne počutimo se del severovzhodne slovenske scene. Tudi z drugimi skupinami smo bolj malo povezani, z izjemo nekaterih, s katerimi smo se skozi čas že spoprijateljili. Bolj sodelujemo s tujimi zasedbami znotraj Solar Pulse Music, prek katerega organiziramo koncerte tujih skupin, ki igrajo v sklopu turnej in se nam zdijo zanimive. V Mariboru se trudimo, da bi ustvarili določeno sceno, tako rekoč skoraj iz ničle. Na srečo imamo podporo Pekarne in nekaterih drugih prostorov.

Transgalaktika je še bolj »spacey« plošča od prvenca Binary Ending. Ima veliko analognih, napol ambientalnih delov, ki kličejo v spomin stare elektronske, predvsem nemške skupine (na primer Tangerine Dream). Ste resnično odkrivali to glasbo, da bi se približali občutku medgalaktičnega potovanja?

»Spacey« občutek prihaja iz kitar in klaviatur. To je Tomaževo in Saševo delo. Ritem sekcija se namerno poskuša odmakniti od tega in ustvariti bolj direktne in kompaktne zvoke, kar iz nasprotnosti pravzaprav pomeni jedro naše glasbe. Sašo je na Binary Endings igral kitaro, zato je bil zvok še bolj kitarski. Potem je prešel na analogne stvari. Transgalaktika je tudi drugače strukturirana − v smislu kompozicije in občutkov. Nekaj pesmi je krajših in bolj direktnih. Tega nismo počeli na prvi plošči. Nemške skupine (Tangerine Dream, Neu!, Can, Cluster, Kraftwerk itd.) so že od nekdaj zasidrane v naših svetovih, vendar jih za Transgalaktiko nismo kaj posebno raziskovali niti zavestno segali po njihovih vplivih.

Občutek imam, da album pripoveduje, ali »kaže« zgodbo, ali da je vsaj narejen z neko vizualno podobo zadaj. Kakšen, ali kateri film je to?

Morda Carpenterjev Dark Star, animirana serija Ulysses 31, Lucasov THX 1138, Close Encounters of the Third Kind, Pretty Woman z Julio Roberts ali kateri drug film, ki vključuje zombije.

Koma je stanje polzavesti in tudi vaša glasba se sprehaja med zasanjanostjo in budnostjo. Imate nekaj kot končno vizijo, kam bi radi še šli z glasbo ali v povezavi z njo?

Nasprotje med zasanjanostjo in budnostjo izvira iz članov skupine. Medtem ko želita Tomaž (kitara, vokal) in Sašo (klaviature) vpeljati še več eksperimentiranja z zvokom in teksturami ter pesmi tako rešiti pred ritmično policijo, ki jo tvorita Marko (bas) in Domen (bobni), želi ta rešiti komade pred nemelodiko in ritmiko pa tudi pred obema članoma, ki jo tvorita. Končna vizija tako ostaja odprta in neznana, odvisno od tega, kam nas bo zaneslo v prihodnosti. Menimo, da nekam v viharje, iz katerih se bomo poskušali brezuspešno rešiti.

Janez Golič

COMA STEREO

Transgalaktika

Solar Pulse Music, 2009

V Mariboru, ki v zadnjem obdobju ne velja ravno za najplodnejše gojišče alternativnih in eksperimentalnih glasbenih praks, že nekaj let deluje kolektiv Solar Pulse Music. To je združba, ki organizira alternativne koncerte in se ukvarja z založništvom zlasti izdaj svojih članov. Eden od vidnejših delov tega kolektiva je zasedba Coma Stereo, ki v nekakšnem medijskem medprostoru, vsaj kar se tiče domačega prizorišča (z redkimi in predvidljivimi izjemami), ustvarja samosvojo, nekonvencionalno in težko definirano glasbo. Po odličnem prvencu Binary Endings iz leta 2007, ki je v dolgih 50 minutah ponudil pet sicer razvlečenih, a nikakor ne duhamornih in banalnih komadov, se situacija zanje v smislu prepoznavnosti ni veliko spremenila. Coma Stereo so sodeč po koncertnih aktivnostih cenjeni tudi v mednarodnem prostoru, vendar je njihova godba preveč odklonska in specifična za konzumiranje širših ljudskih množic. Če bi želeli poenostaviti dejstva, bi lahko zatrdili, da ustvarjajo in preigravajo melanholičen postrock, a številni elementi, zlasti v smeri drzne eksperimentalne in ambientalne zvočne slike, presegajo to ozko zamejitev. Brez večjega pompa in pretirane promocije je luč sveta ugledala njihova druga plošča, ki ponuja naslednjo epizodo nepozabne zvočne izkušnje za sladokusce. Tokrat je omenjeni melanholični in ambientalni pogojno rečeno rock, ponovno napolnjen s sintetičnimi dodatki in temelječ na dolgih instrumentalnih pasažah, priveden na stopničko višjo zrelostno raven. Transgalaktika je po vseh parametrih še bolj kompleksna in predvsem raznolika plošča od predhodnice, saj v odličnih razmerjih kombinira eksperimentalne, zvočno raziskovalne in lažje poslušljive elemente, ki občasno ponudijo tudi izvrstno vokalno izkušnjo. Kombinacija dolgih in kratkih komadov, ki si sledijo brez posebnih premorov in ločnic, se izkaže kot neverjetno sveža ter prinaša nova glasbena izkustva. Analogna ritem sekcija zmore brez pretiranih poudarkov voditi osnovne linije posameznih komadov in obenem pustiti dovolj manevrskega prostora za instrumentalne in vokalne melodične nadgradnje. Te se po večini odvijajo ob pomoči nedistorzirane kitare, ki avtorsko močno in izvedbeno kreativno izvabljajo najrazličnejše motive, vselej stopljene v celoto Transgalaktike. Podobno se godi občasno pojavljajočemu se vokalu, ki je bolj kot element sporočanja dodaten instrument. Novi album je kljub omenjeni celovitosti dovolj raznolik, da ne zapade v monotonost ter se ne razblini v lastnem počasnem odvijanju, kar se vse prepogosto pojavlja pri bendih, ki jih stroka povezuje s skupnim imenovalcem postrock. Komadi, kot sta Iskra ali Sevastopol, so povsem konkretno progresivno zveneči deli te celote, medtem ko sta na primer zadnja dva, naslovni Transgalaktika in Her Daddy Didn't Love Her, But The Acid Did, hipnotična in psihedelična popotovanja onkraj racionalnega sveta in glasbe. Kljub navidezni vsebinski nevtralnosti in osredotočenosti na muziko Coma Stereo zgolj z naslovom ene same skladbe namignejo na konkreten in humoren komentar na lokalno situacijo na področju kulture. V štajerski prestolnici je namreč alternativna scena kljub urejeni infrastrukturi marginalizirana, na drugi strani pa absolutno vlada populistična in slaboumna kulturna in glasbena ponudba, kjer blestijo popevkarji, kot so Jasmin Stavros. Tega so obdelali v zanimivi besedni igri komada Jasmin Starwars, ki namesto vojne zvezd predstavlja ideološko vojno dveh svetov, v kateri vodita neizmerni populizem in glasbena uniformnost.

Miha Colner