Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Doris Šegula

Pogovori z učitelji

Bernie Mallinger

Jazzovska violina je čisto običajna violina, na katero se igra jazz. Izraz je sicer malo dvoumen, toda uporabljajo ga glasbeniki, tako pa so poimenovali tudi smeri študija, ki ga še nimamo v Sloveniji, pri sosedih Avstrijcih pa obstaja že dolgo. Pogovarjala sem se z jazzovskim violinistom Berniejem Mallingerjem, ki deluje na Dunaju, sodeluje v žanrsko različnih produkcijah glasbe, svoje znanje je izpopolnjeval tudi v Ameriki, danes pa kot stranski predmet poučuje jazzovsko violino na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.

Vaša glasbena pot se je začela s klasično violino, ki ste jo tudi študirali, danes igrate in poučujete večinoma jazz. Kako se je zgodil preobrat?

Res je, da sem začel z igranjem klasične violine, a že s štirinajstimi leti sem zaradi očeta, ki je tudi sam violinist, poslušal veliko jazzovske glasbe z violino. Takrat sicer se nisem bil tako priden, da bi veliko vadil, ampak ko sem, sem vadil predvsem jazz, in to z večjim veseljem kot klasiko. Tako je pri meni razvoj jazzovske violine tekel zmeraj vzporedno s formalnim študijem klasične. Sicer sem poleg jazza veliko igral tudi druge popularne zvrsti, tako da ne morem trditi, da je moja glasbena pot peljala točno od klasike do jazza.

Zakaj niste študirali tudi jazzovske violine?

Takrat še ni bilo tega študija v Avstriji. Sicer pa menim, da je za violinsko tehniko zelo dobro, če začneš s klasiko. Sicer pri igranju jazza ne potrebuješ toliko tehnične virtuoznosti kot na primer za Paganini Capricce, ampak ti klasično tehnično znanje pomaga pri motoričnih sposobnostih, tako posledično tudi boljše igraš. Klasično znanje violine lahko pri jazzu veliko pripomore tudi k lepšemu tonu, boljšemu lokovanju.

Kaj je največja razlika med jazzovsko in klasično glasbo oziroma violino?

Zame je jazz kot življenjska forma − dobiš določeno temo, v življenju situacijo, potem se lahko svobodno odločiš, kaj boš naredil. Za vsak položaj obstaja več rešitev in tudi v glasbi lahko iz določene teme narediš kar koli. V klasiki te svobode nimaš. Seveda si lahko vzameš svobodo v interpretiranju določene skladbe, ampak odigrati moraš note, ki so že napisane. Tako mora biti, proti temu ne moreš nič, kajti spoštovati moraš glasbo, ki jo je napisal nekdo drug, in si ne izmišljevati svojega. V jazzu pa je ravno nasprotno, sam moraš ustvariti nekaj povsem novega. Zame je jazz, če se lahko izrazim v priljubljeni frazi: »The most open-minded music.« (Najbolj odprta glasba, op. p.)Veliko klasičnih glasbenikov lahko igra jazz, ampak veliko jih tudi ne more narediti tega preobrata: da imajo možnost resnično sami ustvarjati nove ideje. Seveda so tudi v tej zvrsti določena pravila, ki jih moraš poznati in jim slediti, ampak so le izhodišče, tj. da sploh veš, kje, kako začeti. V jazzu moraš dati v glasbo veliko osebne note. To sem pri klasiki zmeraj pogrešal. Seveda je tudi tam, a je je veliko manj.

Če povzamem, jazz je velika svoboda, a tudi znotraj nje obstajajo določena pravila. Katera so za vas najpomembnejša?

Prvo in največje pravilo je, da zmeraj poslušaš druge v skupini, in to bolj kot samega sebe. Z drugimi besedami: nikoli ne bodi egoist v ustvarjanju glasbe. Zmeraj muziciraj z drugimi.

Jazz je v glavnem komorna glasba.

Ja, zagotovo.

V Sloveniji jazzovska violina ljudem še ni tako blizu. Kako je s popularnostjo v Avstriji, Evropi in svetu, glede na to, da ste ustvarjali, koncertirali že v številnih državah po svetu?

Najprej se moramo zavedati, da jazzovska violina izhaja iz Amerike. V Evropo so jo najprej vpeljali Francozi, ki so že od nekdaj igrali veliko gipsy glasbe. No, prva med slednjimi sta bila kitarist Django Reinhardt in violinist Stephane Grappelli, ki še danes velja za enega izmed kultnih jazzovskih violinistov vseh časov. Zatem je zaplavala tudi v druge zvrsti, čeprav je imela od vsega začetka težavo z jakostjo v skupini. Za jazzovsko in popularno glasbo je namreč absolutno prešibka, sploh če so vpleteni bobni, zato ni šlo brez pomoči elektronike. Z razvojem in raznoraznim ozvočenjem to danes ni več problem. Kakor koli že, Stephane Grappelli, Jean Luc Ponty, Didier Lockwood itd. so glasbeniki, ki so pripomogli k širjenju jazzovske violine v Evropi. Tudi na Poljskem in Švedskem je veliko takih, ne smem pozabiti tudi na vpliv Joeja Venuttija. Za popularizacijo so torej skrbeli posamezniki. Danes je svet vedno bolj odprt, zato ne dvomim, da bo zanimanje za jazzovsko violino prišlo tudi v Slovenijo. Sicer nekateri delajo manj, drugi več, a važno je, da se stvari premikajo in razvijajo.

Katere izvajalce bi priporočali ljudem, ki niso nikoli slišali jazza ali sploh ne vedo, kaj je, so pa zainteresirani, da bi se ga naučili poslušati in razumeti?

Najprej bi vsakega vprašal, katero glasbo je poslušal doslej. Ljubitelju klasike bi na primer priporočil Keitha Jarretta. Če je nekdo doslej poslušal pop, bi mu svetoval, naj poišče cede Pata Mathenyja. Če pa nekdo sploh ne bi imel pojma o glasbi in jazzu sploh, potem bi bil zanj pravšnji Louis Armstrong.

Med drugim igrate tudi z godalnim kvartetom Radio.string.quartet.vienna. Pripravljate nov album, do zdaj pa je izšel cede s priredbami glasbe zasedbe Mahavishnu Orchestra. To je bolj fusion smer.

Ja, totalno fusion. Ko smo razvijali ta projekt, je bil kvartet sestavljen iz drugih članov kot zdaj. Takratni violinist je bil velik občudovalec te skupine. No, navdušil je še preostale in tako je na koncu nastal ta izdelek. Sicer igramo tudi druge zvrsti, ki niso klasične.

Vrniva se k jazzovski violini. Stephane Grappelli se je bojda naučil igrati povsem sam.

Ta način učenja mu je očitno več kot ustrezal. Njegova tehnika je bila primerna zanj; za to, kaj je igral in kako (in tako je bilo težko, da ne vem, ali bo še sploh kdo igral po tej poti). Njegova glasba in način, kako jo je izvajal, sta unikatna. Drugi moramo iti pač po sistemu učenja na ustanovah in pri ljudeh, ki nam lahko dajo neko znanje, saj se takšen glasbenik, kot je bil Grappelli, rodi na sto let, drugim pa nam žal ni vse v zibelko položeno. In ko vsak najde svojo pot, potem za tehniko ne potrebuje nobenega večjega učenja več. Grappelli je vedno le igral in nikoli vadil. No, to moramo vzeti s ščepcem soli, a zagotovo drži, da je Grappelli veliko, veliko igral. Glasbenik lahko z vso tehniko ogromno naredi, lahko pa nič. Šele ko tehnično nekaj obvladaš, pride ustvarjanje glasbe.

Verjetno s tem mislite tudi na muzikalnost. Je vsak glasbenik muzikalen?

Naj bi bil. A muzikalen ni vsak, ki igra instrument, če me razumete. To potem zazna poslušalec, če v igranju instrumenta zazna kaj posebnega. Velikokrat se dogaja, da imajo glasbeniki blokade, ki njihovi muzikalnosti preprosto ne pustijo ven. In tisti, ki glasbo jemlje resno, bo vedno iskal pot, ki bo peljala k ustvarjanju pristne muzike. To je potem že vprašanje dela in vloženega truda. Vedeti moraš, kako iz sebe izvabiti glasbo. Vsak se včasih sooča s težavami, a za vsak problem vedno obstaja več rešitev.

Je improvizacija koristna ali ni za vsakega? Bi moral vsak glasbenik znati improvizirati?

Mislim, da ja. To je tako, kakor bi govoril jezik. Ko v jazzu igraš eno frazo, nekaj poveš in bi morali drugi glasbeniki točno vedeti, kako odgovoriti. Kakor v življenju. Bolj fleksibilni ljudje se bodo bolje in lažje znašli. Tako lahko tudi improvizacija ustvarjalcem pomaga, da v bolje reagirajo. Prijatelj mi je nekoč dejal: »Dober glasbenik je tisti, ki se povsod znajde.« Če trditev predstavimo v življenje, to pomeni, da človek v vsakem kraju na svetu najde svoj prostor, ne glede na to, ali je na Japonskem ali v Afriki. Pri instrumentu to pomeni, da se lahko glasbenik ne glede na zvrst znajde v kateri koli vlogi.

Kdaj je glasba dobra?

Gre za osebno doživetje, tega ne morem tako preprosto opisati. Obstajajo stvari, ki so dobre ali slabe. Vse je stvar osebnega okusa in razmišljanja. Obstajajo na primer ljudje, ki so oboževalci Beatlov, drugi pa Rolling Stones. Oboji so dobri, a vsak bo imel svoje privržence, težko boš našel koga, ki bi oboževal obe skupini. Jaz sem v tem primeru za Beatle.

Doris Šegula