Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Mario Batelić

In memoriam

Koko Taylor 1928–2009

Bila je poosebljanje ženskega bluesovskega vokala in tista, ki je plamen začetnic bluesovskega petja, kot so Bessie Smith, Ma Rainey, Big Mama Thornton in Memphis Minnie, ponesla v novo obdobje, ko je blues postal del popularne glasbe v najširšem pomenu in ni bil namenjen le črnskemu občinstvu.

V najplodnejših letih ustvarjanja je letno nastopila tudi 200-krat! Še 7. maja je, stara 80 let, zapela na podelitvi bluesovskih nagrad (Blues Awards) v Memphisu, 19. maja pa je morala na operacijo zaradi notranjih krvavitev. Tretjega junija se je pridružila velikemu nebeškemu orkestru.

Rodila se je 1935. v Memphisu kot Cora Walton (vzdevek Koko se je je prijel, ker je imela strašansko rada čokolado). Ko je imela štiri leta, ji je umrla mama. Njeno odraščanje je zaznamovalo poljedeljsko delo, ki ga je skupaj s petimi brati in sestrami opravljala na očetovih poljih. Pevsko pot je začela s prepevanjem gospela v baptistični cerkvi, poslušala pa je tudi radijske oddaje B. B. Kinga in Rufusa Thomasa. A z možem Robertom »Popsom« Taylorjem sta morala odriniti do Chicaga (imela sta le petintrideset centov in škatlo krekerjev!), da je svoj zavidljiv gromek in surov glas razkazala do polnega. Zakonca Taylor sta zahajala v chicaške bluesovske klube ter tudi sama pela in igrala na doma narejenih glasbilih. Mož jo je spodbujal, da je v klubih občasno zapela s kakim bendom. Kmalu se je glas o njej razširil in leta 1962 se je srečala z legendarnim basistom, producentom in avtorjem pesmi Williejem Dixonom, ki je takrat snemal za slovito založbo Chess. Ta ji je povedal, da je dovolj moških, ki pojejo blues, in da svet čaka na žensko z glasom, kakršen je njen. Postal je njen mentor − produciral je njen prvi singel Honky Tonky ter uredil, da je podpisala pogodbo s Chessom (kjer je nato produciral njene albume). 1965 (leto zatem, ko je prvič objavila pri Chessu) je leto njenega prodora: objavila je Dixonov komad Wang Dang Doodle, ki je postal velika uspešnica, ter tudi svojo najbolj prepoznavno pesem, ki jo je pozneje velikokrat posnela. Zanimivo je, da se je sprva obotavljala posneti to skladbo, kajpak zaradi opolzke (»spolske«) tematike (ne pozabimo, da je izvirala iz gospelovskega ozadja in pela v cerkvi). Komad se je prodal v več kot milijon izvodih ter dosegel četrto mesto na lestvici rhythm'n'bluesa, kar je bilo tudi zadnjič, da se je katera pesem z založbe Chess uvrstila med najboljših deset te lestvice. Taylorjeva se je začela profesionalno ukvarjati z glasbo, saj je taka velikanska uspešnica botrovala velikemu zanimanju za njene nastope. Z možem sta pustila redni službi (ona je pospravljala po hišah), on je postal njen menedžer. Koko je spravila vkup bend Blues Machine ter objavila dva albuma, prvega z naslovom Koko Taylor (1969) s prejšnjimi singli ter Basic Soul (1972). Na ploščah je igral cvetober takratnih mojstrov chicaškega bluesa, kot so Sunnyland Slim, Buddy Guy, Johnny Shines, Walter Horton in sam Willie Dixon, ki je igral bas ter pel spremljevalne vokale. Vse pogosteje se je pojavljala zunaj Chicaga in posnetek njenega nastopa na Ann Arbor Blues And Jazz Festivalu, ki je izšel pri velikanki Atlantic, ji je zagotovil širše občinstvo. Ko je Chess propadel 1975., je Koko podpisala pogodbo s takrat še svežo chicaško založbo Alligator, pri kateri je poslej objavila glavnino svojih albumov. Pri Alligatorju je debitirala s ploščo I Got What It Takes (1975), na kateri poleg naslovne pesmi, ki je že prej postala stalnica njenih nastopov (What It Takes − The Chess Years je tudi naslov odlične in pregledne kompilacije njenih začetnih pesmi; na njej naslovno pesem zapoje v duetu z Muddyjem Watersom), najdemo še zapeljivo Voodoo Woman ter nekaj močnih balad, Be What You Want To Be ter That's Why I'm Crying. Tudi naslednji album, The Earthshaker, je prinesel ščepec komadov, ki so postali del njenega železnega repertoarja, predvsem I'm A Woman, žensko različico Bo Diddleyjeve I'm A Man, iz katere je Muddy Waters ustvaril svojo Mannish Boy. Pela je tudi nekaj večnih bluesovskih in drugih klasik, kot so Born Under A Bad Sign, Hound Dog (ki jo je resda populariziral Elvis, a jo veliko bolj »z jajci« zapoje Big Mama Thornton) ter I'd Rather Go Blind (ki je bila sicer značilna za še eno mojstrsko pevko, Etto James; v interpretacije te in podobnih balad jo je spodbujal Bruce Iglauer, lastnik Alligatorja).

Njeni starejši posnetki iz 60. let nosijo značilen pečat obdobja. Gre za mešanico gospela, rhythm'n'bluesa, rock'n'rolla in soula. Njen glas ni še tako prodoren, vsenavzočen, monoliten, ampak prej blagozvočen, rahlo nazalen, seksi in zapeljiv v medigri z vijugajočimi pihalnimi linijami. Z leti je pridobil moč in najbrž tudi samozavest. Skladbe, nastale kasneje, torej po preboju z nekaj albumi na založbi Chess, so postale o(g)rodje za impozanten, stasit glas. No, naredili bi veliko napako, če bi njen impozanten glas vzeli za edino (pa četudi tako sijajno) komponento njenega uspeha. Koko Taylor je namreč vedno imela s seboj odlične glasbenike, in tudi ko je v skladbah dominirala njena zvočna prezenca, je iz čvrste, a gibke in voljne spremljave jasno, da se je še kako zavedala pomembnosti kompaktne in razumevajoče skupine.

Leta 1980 je prvič osvojila najbolj čislano bluesovsko nagrado W. C. Handyja, ki jo je nato dobila malone vsako leto; bila je najbolj nagrajevana blueserka. Maja letos je prejela svojo 29. nagrado ter na podelitvi, čeprav že hudo bolna, zapela nekaj pesmi. Še pred poslabšanjem zdravja se je morala spopadati s tragedijami: med turnejo 1988. sta imela z možem prometno nesrečo in se hudo poškodovala. Mož je umrl nekaj mesecev pozneje, Koko pa je počasi zacelila številne rane, se pobrala ter leta 1990 objavila optimističen, s soulom obarvan album Jump For Joy, pojavila pa se je tudi v kultnem filmu Davida Lyncha Divji v srcu. Po albumu Force Of Nature (1993) z ekološko ozaveščenim komadom Mother Nature je trajalo kar sedem let do ponovnega obiska studia in albuma Royal Blue z vrsto cenjenih gostov (B. B. King, Kenny Wayne Shepherd, Keb' Mo'). Čeprav je še naprej intenzivno nastopala, je enako število let preteklo do njenega naslednjega in žal zadnjega izdelka, Old School. Objavila ga je 2007., tri leta zatem, ko je padla v komo (za katero so zdravniki sicer menili, da bo usodna), a na plošči sploh ni čutiti posledic zdravstvenih težav. In zdi se, da ni mogla bolj ustrezno nasloviti albuma, ki bo ostal njen testament. Odpela ga je iz globine srca in duše, mogočno, z zanosom in strastjo, kot je to vedno počela.

Mario Batelić