Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Lucy O'Brien

Še vedno sem feministka

Njena zadnja knjiga, biografija o Madonni, je bila le iztočnica, da sem se odločila za pogovor z eno najvidnejših pisk rockovskih študij, ki v ospredje svojega zanimanja postavlja žensko plat ustvarjanja. Po elektronski pošti sva se konec maja letos pogovarjali o njeni temeljiti študiji She Bop, o načinu pisanja rockovske kritike in predvsem o tridesetletnih izkušnjah popisovanja popularne godbe na svoj, ženski način. Lucy O’Brien živi v Londonu, kjer na kolidžu Goldsmiths poučuje zgodovino in teorijo popularne glasbe.

She Bop je pomembna referenčna knjiga o ženskah v popularni glasbi. Je to tvoja dokončna zgodovina žensk v rocku, popu in soulu, kot si tudi podnaslovila študijo?

Knjiga pomeni kulminacijo mojega dvajsetletnega razmišljanja in pisanja o glasbenicah. Ko sem jo sredi devetdesetih let napisala, sem vedela, da moram biti polemična in konceptualna. Resnično sem čutila, da ženske performerke niso dobile zasluženega priznanja in prepoznanja. Stvari so se do leta 2001 nekoliko premaknile na bolje, trenutno pišem že tretjo izdajo.

Kako si gradila svoje delo, glede na to, da iz preteklosti nimamo veliko zapisanih virov?

Knjiga ima močan ustnozgodovinski element, pomembno osnovo tvorijo avtorski pogovori. Na široko sem razprla mrežo poizvedovanj, raziskovala sem področja glasbene industrije predvsem v ZDA in Veliki Britaniji.

V knjigi She Bop uspešno združuješ akademski in popularni diskurz v polju raziskovanja popularne glasbe. Koristne smernice lahko uporabijo zainteresirani na področju sociologije kulture, študije spolov. Kako si zadovoljna z rezultatom dela in odmevi nanj?

Zelo, vedno sem čutila, da ne bi smelo biti razlik in meja med akademsko in popularno kulturo. Uspešno in povsem kredibilno je namreč mogoče prenesti celovite ideje na jasen in sprejemljiv način. In to mi je uspelo s publikacijo She Bop. Zato me še danes vznemiri, ko mi po kakšni konferenci ali pogovorih ljudje povedo, da jim knjiga veliko pomeni.

V poznih sedemdesetih si osnovala punkovski bend The Catholic Girls. Kaj je bilo prej: želja, da se glasbeno izraziš, ali potreba, da glasbena opažanja preliješ na papir?

Potrebovala sem nastop in glasbo (še vedno bi rada nastopala na odru), prisotno pa je bilo tudi pisanje o glasbi. Najbolj sem si želela postati pisateljica. V predalih leži veliko neizdanih del in predvsem veliko idej. S študijem na univerzi sem zapustila tudi Catholic Girls, tako da se je zdela zamenjava godbe s pisanjem o njej nekakšen logičen sklep. Žurnalizem je bil najhitrejša pot, po kateri si lahko tudi zaslužil.

Kdaj in zakaj si sploh začela intervjuvati ženske v popularni glasbi? So po tvojih izkušnjah boljše sogovornice?

Pogovori z umetnicami so se začeli leta 1981, ko sem za študentski časopis govorila s Siouxsie Sioux. Leta 1984 sem za feministično revijo Spare Rib pripravila naslovno zgodbo o ženskah v rockovski glasbi in tako se je pravzaprav začela misija beleženja pogovorov z vsako umetnico, ki je prišla v mesto. Šlo je preprosto zato, da so bile takrat glasbenice v glavnem zapostavljene ali pa se o njih ni resno pisalo. Zdi se mi, da dobijo novinarke pogosto bolj odkrite, sočne odgovore, ker se ne bojijo pogovarjati o osebnih stvareh. No, tu nas seveda ovira tudi dejstvo, da morajo biti novinarke dvakrat boljše kot povprečen novinar, da dobijo delo!

Kaj meniš o rockovski kritiki na splošno?

Še vedno je precej mlada literarna oblika in tudi zato dobiš znotraj žanra precej inovativnega pisanja. Pisci so trenutno ujeti v nervozno potrošniško kulturo, polno izzivalnih idej, veliko pisanja se danes nanaša na prodajo bodisi umetnika bodisi albuma. Seveda sem pristranska, toda rockovska kritika v preteklosti je bila vendarle bolj doživljajska in intelektualna kot današnja. Dober rockovski kritik mora biti informiran, poznati glasbeno zgodovino in biti dober poznavalec določenega področja. Sama na primer pogosto pišem o umetnicah, feminizmu in soul glasbi.

Pisala si za britanski glasbeni časopis NME, kjer si bila članica močne leve frakcije uredništva. Ali lahko na kratko opišeš, kaj vse se je v glasbenem tisku spremenilo od takrat?

V osemdesetih letih smo v NME pokrivali teme mladinske kulture, politike in glasbe, ker smo čutili, da so to vznemirljive in relevantne stvari. Leta 1987 je založniška družba IPC prevzela nadzor nad časopisom, odpustili so urednika in dva starejša uslužbenca. Potem so namestili Alana Lewisa, urednika, ki je preusmeril časopis od politike izključno h glasbi. Zaradi tega je večina starejših piscev odšla, delo pa so dobili politično manj motivirani svobodni novinarji. V bistvu je bil to del splošnega premika v glasbenem tisku k mehkejšim vsebinam, prijaznejšim založbam. Veliko ljudi ločuje obdobje v NME pred letom 1987 in po njem, pač glede na stil pisanja. V času pred 1987. so blesteli pisci tipa Charles Shaar Murray, Nick Kent in Julie Burchill, medtem ko je bilo pisanje v poznih osemdesetih veliko manj drzno in smelo.

Kako nastajajo tvoji intervjuji? Koliko je nujna interakcija med novinarjem in umetnikom? Katere so majhne skrivnosti pisanja o muziki in prevajanja občutkov zainteresirani javnosti?

Kot za vsak dober pogovor potrebuješ mir, tišino, čas in dovolj intime. Z umetniki se običajno najprej pogovorim o njihovem delu in navdihih, preden začnem brskati po njihovih družinskih in osebnih motivacijah. Včasih deluje vse zelo terapevtsko. Čudovito je, ko se ti nekdo resnično odpre, samo potrpežljiv moraš biti. V pravih okoliščinah se večina dobro odzove, nekatere umetnice pa so seveda zelo oprezne (na primer Debbie Harry, zelo sladka ženska, ki pa nikakor ne pusti, da jo kdo analizira).

Veliko ljudi ne sprejema t. i. dualizma v glasbi, umetnosti in zavrača vsako razmišljanje o terminih ženske literature, glasbe. Kakšno je tvoje mnenje o tej distinkciji?

Dokler obstajata seksizem in diskriminacija, je vprašanje spola seveda v ospredju in vse dotlej bo tudi obstajala kategorija ženske v rocku. Dualnost obstaja tudi zato, ker na splošno moške in ženske pogosto kanalizirajo skozi določene žanre, ker je to bolj tržno prepričljivo (na primer mačo gangsterski filmi Guya Ritchieja ali kantavtorstvo Suzanne Vega na drugi strani).

Napisala si knjižno uspešnico, biografijo britanske legende soula Dusty Springfield, potem knjigo o Annie Lennox in leta 2007 tudi o Madonni. Zakaj si izbrala ravno te ustvarjalke?

Vsaka posebej se mi zdi fascinantna. Pisanje biografije je težaško delo, zato pišem vedno le o tistih, ki se mi zdijo nepremagljive. Vse tri se izražajo na poseben, unikatno izzivalen način.

Mogoče se motim, toda nikjer nisem zasledila, da bi se z Madonno tudi osebno pogovorili. Biografija ni avtorizirana, je mogoče zaradi tega manj kredibilna? Kaj meniš o tem?

V osemdesetih sem bila enkrat na isti zabavi kot Madonna! Bila je zelo majhna, z bejzbol čepico na glavi in nikakor ni bila v središču pozornosti. Spominjam se, da je za Marilyn Monroe nekoč nekdo dejal, da se lahko sprehaja po cesti kot običajen človek, pa je ne bo nihče spoznal, ko pa gre po isti cesti kot Marilyn, jo bodo vsi v trenutku prepoznali. Madonna ima podobno karizmo, ki jo po potrebi uporabi.

Ne, nisem je intervjuvala. Pri pisanju sem imela povsem odprte roke, lahko bi ji poslala knjigo v odobritev, toda odločila sem se drugače. Takrat bi bila to njena knjiga in ne moja, potrebovala sem popolno svobodo, da pišem to, kar hočem. Na začetku projekta sem se srečala z njeno newyorško publicistko Liz Rosenberg. Ker ji je bil všeč pristop, ki sem si ga začrtala (predvsem dejstvo, da jemljem Madonno kot umetnico resno), mi je to odprlo vrata do nekaterih notranjih virov glasbenikov, producentov in plesalcev, s katerimi je sodelovala.

Kako si se lotila pisanja? Na kaj bi opozorila bralce?

Zdelo se mi je, da so se prejšnje biografije preveč osredotočale na njeno seksualno življenje ali poslovno plat in zelo malo na njeno glasbo. Zato sem želela raziskati življenje glasbenice in umetnice ter poiskati stvari, ki jo kot žensko navdihujejo in poganjajo naprej. Govorila sem s številnimi ljudmi, ki so v preteklosti delali ali živeli z njo, z njenimi nekdanjimi in zdajšnjimi najbližjimi prijatelji, nekdanjimi sošolci, učitelji iz Michigana. Vse to mi je ustvarilo neko notranjo sliko, ne samo o Madonni, temveč predvsem o kulturi, iz katere je izšla.

V dolgoletni publicistični karieri si se pogovarjala s številnimi umetnicami sodobne popularne godbe. Katere so tvoje favoritinje? Katera je bila najbolj zanimiva in je nate naredila največji vtis in zakaj?

Rada imam Nino Simone. Bila je zelo stroga in velika, toda istočasno zelo smešna in ranljiva. Chrissie Hynde: suha, sarkastično zvita in zelo močna ženska, ki se ne pusti kar tako zmesti v tem bebavem svetu slavnih. Tori Amos: človeška, sočutna in zelo pozorna.

Pri sedemnajstih si osnovala ženski punkovski bend, da bi utrla povezavo med glasbo in feminizmom, si nekoč zapisala. Kaj pa danes, pri sedeminštiridesetih? Katere povezave iščeš in raziskuješ? Kako drugačen se zdi feminizem 2009. od tistega iz let 1979, 1989, 1999?

Še vedno sem feministka in bom tudi ostala, dokler ne zapustim tega planeta. Nekoč sem bila zelo jezna mlada punca, danes sem veliko bolj umirjena. Še vedno so sicer stvari, ki jih močno občutim in jih skušam vplesti v svoje pisanje. Še vedno me moti, kako nekatera mlada dekleta posvečajo preveč pozornosti svoji vitkosti in glamurju, namesto umu, recimo. Z zanimanjem spremljam generacijo svoje hčerke. Ima šele pet let, toda podobno kot njene prijateljice ima veliko notranje moči. Rada bi verjela, da je to zgolj posledica, ker so njihove mame feministke!

Veliko gostujem v televizijskih in radijskih oddajah, predvsem pri tematikah, ki se tičejo žensk. Rada ohranjam feministično debato pri življenju, čeprav jih je veliko, ji bi jo najraje za vedno pokopali na smetišču zgodovine. Nekateri medijski govorci prepričujejo, da smo trenutno v neki postfeministični družbi, toda dokler bo ženska zaslužila dve tretjini plače, ki jo dobi moški za enako delo, potem moramo nadaljevati ta odpor.

Ali imaš na seznamu še katero umetnico, ki je še nisi intervjuvala?

Hm, če verjameš ali ne, mislim, da sem govorila z vsemi, ki jih resnično občudujem, od Björk do Patti Smith. Rada bi govorila z Aretho Franklin, še posebno o njeni zgodnji karieri. Trenutno sem v stikih z njenim producentom Jerryjem Wexlerjem iz založbe Atlantic.

Kateri so najpomembnejši dosežki, ki so jih ženske umetnice in glasbenice dosegle v popularni godbi v letih tvojega popisovanja? Ali drugače: katera od žensk je bolj kredibilen vzorčni primer za odraščajoča dekleta, Marianne Faitfull ali Madonna? Vashti Bunyan ali Jarboe? Siouxse Siouxs ali Kim Gordon?

Najpomembnejša stvar, ki so jo ženske dosegle, je njihova prepoznavnost. Vse do osemdesetih let so poskušale v tej smeri, vendar so bile tako ali drugače spregledane. Glasbenicam je bilo zelo težko ohraniti dolgo kariero, saj založbe vanje preprosto niso hotele investirati. Danes so v tem poslu povsem enakopravno zastopane, imajo uspešne in navdihujoče kariere. Vzorčni primeri so pravzaprav vse ženske, ki jih omenjaš, to so vse tiste, ki so razvile močno glasbeno osebnost.

Kje se zabriše meja med zvezdništvom in undergroundom? Zakaj so Spice Girls prejele življenjsko nagrado za delo v Britaniji in ne, recimo, Chrissie Hynde, si se nekoč spraševala.

Dokaz je v sami glasbi. Spice Girls so bile koncept glasbene industrije, igračke v rokah medijskega tržišča, za katere je zgrabilo veliko mojih novinarskih sopotnikov. Sama menim, da si niso zaslužile te nagrade, ker so bile le izvajalke. Njihove pesmi so bile šibke, prazne in so šle hitro v pozabo. Večina muzike je bila pisana zanje, same niso bile sposobne držati melodije, veliko bolj sta jih zanimali slava in denar. Simptomatično je golo dejstvo, da je bil njihov prvi koncert šele takrat, ko so bile slavne in so šle na koncert Tine Turner na stadionu Wembley. Komentar tu ni potreben!

Čeprav si v karieri popisala nešteto zgodb ženskih umetnic, performerk in glasbenic vseh žanrov, se včasih zdi, kot ti to očita tudi Mavis Bayton v svoji knjigi Frock Rock, da te zanimajo po večini velika glasbena imena.

To se mi zdi kar smešno. V knjigi She Bop pokrivam tako velika imena kot tudi povsem manj znane, vse v želji, da bi čim bolj izpopolnila sliko. Toda zdi se, kot da to ljudje včasih spregledajo. Mavis je napisala pomembno študijo ženskih underground skupin. Toda moj pristop je bil drugačen. Strinjam se, da so velika imena prominentna, toda sama sem iskala bolj ključne točke v popularni kulturi. She Bop je zasnovan konceptualno. Tu iščem razvoj ženskih glasbenih idej in podob skozi različne žanre, zato sem zajela veliko imen. Zanimalo me je, recimo, zakaj so nekatere ženske v določenem obdobju postale zvezde: zakaj se je pojavila na primer Janis Joplin v šestdesetih letih in kaj je predstavljala v zvezi s spreminjajočo vlogo žensk tistega obdobja, kako so raperke v devetdesetih, kot je Queen Latifah, uporabile odmeve živahne literature afroameriških pisateljic iz sedemdesetih in osemdesetih, kot sta Alice Walker in Toni Cade Bambara.

Kakšne projekte načrtuješ? Kaj trenutno pišeš? Katere glasbenice poslušaš danes?

V prihodnosti želim objaviti romane pa tudi mističen spomin, ki je v načrtu! Trenutno pišem to, včasih tudi kaj za reviji Mojo in The Guardian. Pravkar sem preposlušala nov album Regine Spektor in mislim, da je fantastičen, naslednja Joni Mitchell. Zelo rada imam Amy Winehouse in upam, da se bo spravila k sebi ter posnela naslednji album, saj je izjemno kreativna in izvirna. Škoda bi bilo, da tega ne bi izkoristila. Rada imam tudi Bat For Lashes, MIA, Peaches, skratka vse, kar preizprašuje življenje in je muzikalično.

Varja Velikonja