Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: David Verbuč
Slovenska ljudska glasba
Folklorna tradicija Bele krajine in Kostela
Slovenski glasbenonarodopisni inštitut (v nadaljevanju GNI), ki deluje že od leta 1936, se ukvarja prvenstveno z zbiranjem, dokumentiranjem, arhiviranjem in proučevanjem slovenske ljudske glasbe in plesa. Obenem se na GNI posvečajo objavljanju: poleg številnih strokovnih in znanstvenih knjižnih publikacij se usmerjajo tudi v izdajanje slovenske ljudske glasbe na nosilcih zvoka.
Od leta 1967 so tako izdali že šest gramofonskih plošč, trinajst kaset ter skupaj z najnovejšima izdajama tudi enajst zgoščenk s slovensko ljudsko glasbo. Tematsko se pri tem pogosto osredotočajo na izdajanje preglednih območnih edicij, tako je do zdaj izšla ljudska glasba iz Porabja, Koroške, Rezije in Ribniške doline. Vse odlikuje strokovnost, sistematičnost, poučnost in raznolikost. Zaznamuje jih folkloristična paradigma, ki med drugim estetizira funkcionalno pogojeno folklorno gradivo.
Pred kratkim so sodelavci GNI izdali kar dve novi plošči, ki se posvečata folklorni tradiciji Bele krajine in Kostela. O tem, po ljudskem glasbenem in plesnem izročilu zelo značilnem in zanimivem območju je bilo z vidika glasbene folkloristike do zdaj odkritega in zapisanega že precej, vendar pa smo od tam lahko le tu in tam slišali kakšen posnetek, po navadi izdan na bolj splošnih preglednih zvočnih izdajah s slovensko ljudsko glasbo. Novi plošči zato pomembno zapolnjujeta to vrzel z bogatim in raznolikim naborom prek sedemdesetih zvočnih primerov iz tega obmejnega območja na jugu Slovenije.
Zgoščenka Bela krajina in Kostel − zvočni primeri izvirne ljudske glasbe, katere avtorji so dr. Urša Šivic, dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon, vsi sodelavci GNI, se sistematično podaja skozi stilsko, žanrsko, kulturno, zgodovinsko in zvočno raznolikost Bele krajine in Kostela. Predstavljeni so različni načini petja (pretekanje, naricanje, djačenje, petje na bas), zgodovinske plasti ter različne oblike ljudskega zvočnega izročila, od otroških, obrednih (kolednih in svatovskih), pripovednih in ljubezenskih pesmi ter ene molitve do pivskih, plesnih in šaljivih pesmi. Cede prinaša tudi nekaj primerov instrumentalne glasbe: predstavljeni so lubnati rogovi, dvojnice (navadne in z jezičkom), pritrkovanje, gudalo in ustna harmonika. Posebnost zgoščenke pa tudi samega območja je velika kulturna raznolikost, saj je znano, da so tam navzoči vplivi tako z različnih slovenskih in hrvaških območij kot uskoške tradicije. Zaradi tega lahko zgolj prek besedil in zvočnosti prepoznavamo pravo bogastvo mešanja kultur; zasledimo dolenjske in prekmurske vplive, značilno istrsko lestvico, kvarnersko-primorska sozvočja, zagorske in medžimurske vplive ter srbske in bošnjaške prvine, ki pa so se skozi čas pogosto podomačile v značilno belokranjsko ali splošno slovensko izraznost. Jug Slovenije kot eden najbolj očitnih, a nikakor edinih slovenskih območij, kjer so navzoči vplivi drugih kultur, tako hote ali nehote ruši mit o slovenski kulturni in etnični čistosti.
Druga zvočna izdaja GNI, Slovenske ljudske plesne viže − Bela krajina in Kostel, avtorjev dr. Rebeke Kunej, Mirka Ramovša in dr. Draga Kuneja, prav tako sodelavcev inštituta, pomeni drugo nadaljevanje v seriji izdaj zvočnega gradiva, ki spremlja pokrajinsko zamejene etnokoreološke knjižne publikacije Polka je ukazana avtorja Mirka Ramovša. Zgoščenka se, kot je pričakovati, sistematično podaja skozi široko paleto plesov, navzočih v Beli krajini in Kostelu. Ti so zvočno predstavljeni bodisi skozi plesne pesmi, vokalno-instrumentalne ali zgolj instrumentalne viže, ki plese spremljajo, pa tudi na primer skozi pripovedi o plesu. Predstavljena so različna glasbila: tamburaške skupine, ustna in navadna harmonika, gudalo, v primeru nemega kola pa tudi zgolj zvok plesnih korakov. Kot posebno značilnost Bele krajine in Kostela na plošči slišimo različna kola (kolanje, poskočna kola, nemo kolo, metliško kolo, dvoparno kolo) in plesne igre (Jel je trden ta vaš most, izbiranje plesalca z blazino, metlin ples, Lepa bela lilija, Rdeče češnje rada jem) pa tudi druge ljudske plese, kot so ples zvezda, kačo zvijat, polka, štajeriš, zibenšrit, šrotiš, šuštarpolka, mulcarvalcer, carska kasa in sotiš. Poseben poudarek je na t. i. plesnem folklorizmu, to je plesih, ki živijo, se spreminjajo in tudi nastajajo znotraj drugotnega življenja, zunaj prvotnega ljudskega družbenega konteksta, najpogosteje v obliki odrskega predstavljanja že pozabljenih ali napol pozabljenih ljudskih plesov. Številni zvočni primeri so poleg običajnih terenskih rekonstrukcij ljudskih pevcev in godcev tudi izvedbe folklornih skupin, bodisi studijske bodisi posnete v kontekstu folklorne prireditve črnomeljskega jurjevanja (v primarnem kontekstu življenja folklornih skupin). Neogibna, pogojno rečeno, pomanjkljivost plošče je ta, da predstavlja zgolj en, ločeni del širšega plesnega in družbenofunkcionalnega kompleksa, zato jo je kot takšno tudi treba jemati. Prek nje spoznamo zgolj zvočno plat plesov, prednost pa je, da se skozi strokovno spremno besedo vsaj nekoliko podučimo tudi o samih plesih in njihovem širšem kontekstu. Kljub temu da je plošča Slovenske ljudske plesne viže − Bela krajina in Kostel mišljena kot samostojna izdaja, je mogoče čutiti njeno navezanost na Ramovševo knjižno izdajo Polka je ukazana, kjer so izbrani plesi predstavljeni bolj celovito. Ker so nekatere pesmi posnete v kontekstu folklorne prireditve, se ne nazadnje tudi besedila teh skladb slabše razumejo, zato je tudi v tem primeru dobro vzeti v roke knjigo, ki jo zgoščenka spremlja. Ne nazadnje bi bilo dobro upoštevati tudi dejstvo, da so v tem tehnološko tako naprednem času, posebno pri tovrstnem gradivu, izdaje DVD ali CD-ROM že skorajda neizogibne. Z naprednejšimi mediji bi lahko namreč predstavljeno plesno izročilo spoznavali precej bolj celovito.
Slovenske ljudske plesne viže − Bela krajina in Kostel je ne glede na nekatere manjše in neizogibne pomanjkljivosti posebno dragocena za tovrstno strokovno in izdajateljsko dejavnost pri nas. Poleg bogastva, raznolikosti in dragocenosti gradiva, ki ga predstavlja, in strokovne spremne besede pomeni namreč tudi prvi celovitejši primer izdanega zvočnega gradiva, kjer se avtorji ne omejujejo zgolj na estetizirane terenske rekonstrukcije folklornih tekstov ter na idejno pogojene konstrukte, kot sta izvirno in avtentično. Veliko pesmi je namreč posnetih v kontekstu njihovega družbenega izvajanja (čeprav so to folklorizmi), poleg tega pa se avtorji brez predsodkov in odvečnih vrednostnih sodb, pa vendarle analitično, lotevajo sodobnih folklornih fenomenov, ki jih v znanstvenem delu pač ni mogoče spregledati in zanemarjati.
David Verbuč