Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Doris Šegula

Pogovori z učitelji

Metoda Edgarja Willemsa

Učitelji se v glasbenih šolah velikokrat srečujemo s težavo premalo razvitega posluha. Ali pa sploh z nepravilnim odnosom otroka do glasbe. Pri zgodnjih letih je izvabljanje zvokov iz instrumentov otrokom še zanimivo, a kasneje začetno veselje pri večini upade. Tudi to je − kakor vse v življenju − moč spremeniti oziroma lahko na to vsaj malo vplivamo. Eden izmed ključev do uspeha proti takšnim in drugačnim težavam se skriva tudi v glasbeni vzgoji že triletnih malčkov ali starejših z uveljavljeno metodo belgijskega pedagoga Edgarja Willemsa. Glasbeno šolo z njegovim imenom v Sloveniji vodi Mateja Tomac Calligaris, ki nam jeo tej metodi podala ključne informacije.

Glasbeni center Edgar Willems – že ime pove, da gre za šolo, ki uči in vzgaja po metodi omenjenega belgijskega profesorja. V čem se ta bistveno razlikuje od standardnih učnih načinov, po katerih učijo drugi?

Težko je govoriti o standardnih učnih poteh, po katerih naj bi učili v javnih šolah. Vsak učitelj je samosvoja oseba, zato ima tudi individualno obarvan pristop. Kot ni primerno enačiti vseh učiteljev, tudi ni primerno enačiti vseh šol, naj bodo javne ali ne. Lahko opišem nekaj najosnovnejših smernic naše šole, podobnosti in razlike pa naj poišče vsak sam po svoji presoji.

Poslanstvo naše šole je iskanje poti k cilju, da se celostna in kvalitetna glasbena vzgoja omogoči vsem otrokom, saj je glasba ena izmed najlepših in najbogatejših dediščin človeštva. Zagovarjamo stališče, da ima vsak otrok pravico do tovrstne vzgoje ne glede na njegove prirojene sposobnosti. Dobra glasbena vzgoja namreč veliko pripomore k vsesplošnemu otrokovemu razvoju, glasbeni posluh pa je mogoče s primernimi pedagoškimi prijemi precej izboljšati. Naša šola je torej odprta za vse bolj in manj talentirane otroke, ki se želijo resno ukvarjati z muziko. Nismo pa šola za hobi, ki bi tolerirala nižje standarde znanja in neresno delo. Komisija Zavoda RS za šolstvo, ki spremlja naše delo, v svojih poročilih ugotavlja, da na številnih področjih presegamo povprečne standarde znanj. To nam uspeva, kljub temu da ne izvajamo selekcije med bolj in manj nadarjenimi otroki. To je za nas veliko priznanje in spodbuda pri pionirskem delu uvajanja Willemsove metode v slovenski prostor. Je pa tudi kazalnik, da je ta način resnično domišljen in kakovosten. Najpomembneje je, da upošteva prave človeške vrednote, ki priznavajo neprecenljivo vrednost vsakega človeškega bitja.

Specifika Willemsovih šol je tudi v tem, da spodbujajo zgodnje uvajanje v svet zvoka in glasbe, to je že od tretjega leta starosti dalje. Muzika je namreč umetnost, znanost in govorica. Za obvladovanje te govorice pa nikakor ne zadošča intelektualno znanje (ustno ali pisno etiketiranje, formalno in površinsko poznavanje pomembnejših elementov zvoka, metrike, pravil komponiranja, melodije, kontrapunkta in harmonije). Izjemno pomembno je, da se v človeku razvije občutek za ritem, melodijo in harmonijo. Pravo umetniško razvojno pot učenca lahko shematično prikažemo tako: 1. aktivno doživljanje glasbenih izkušenj, 2. čustveno občutenje teh, 3. intelektualno učenje na podlagi predhodnih izkušenj in kasneje njihovo zavestno podoživljanje. Za prvi dve točki pa so prva leta življenja zelo dragocena in jih je škoda izgubiti. Otrok se namreč uči drugače kot odrasli. Razliko lahko dojamemo, če pomislimo, kako se učimo maternega jezika in kako se kasneje učimo tujih jezikov. Willems je glasbeno vzgojo upravičeno želel približati načinu učenja maternega jezika.

Še danes velika večina ljudi glasbeno šolo povezuje predvsem z učenjem nekega instrumenta. Treba pa se je zavedati, da je glasbilo samo sredstvo za izražanje glasbe, ki jo imaš v sebi. Če v sebi nimaš glasbenega življenja, ti instrument ne more veliko pomagati. To je še posebno pomembno na začetku vodene in sistematične glasbene vzgoje. Instrument s tega vidika ne more biti na prvem mestu. Otroka je na pouk glasbila treba primerno pripraviti − ga ritmično in melodično urediti, mu razviti motoriko, ga navajati na petje, saj je glas prvinski človekov instrument. Tudi kasneje je pomembno, da ne zanemarimo muzikalnosti na račun učenja instrumentalne tehnike. Igranje je dejanje celotnega človeškega bitja in njegovega notranjega življenja (dinamike, zvočne percepcije, občutljivosti in inteligence). Ne igramo s prsti, ampak prek prstov; ti so prek živčnih povezav in mišičnega sistema povezani s sluhom, z občutkom za ritem in različnimi možganskimi centri, ki urejajo zvočno sliko, ritem, akorde, imena not itd. S tega vidika je celostna glasbena vzgoja, ki vključuje slušno prepoznavanje elementov glasbene govorice, reprodukcijo, invencijo, improvizacijo, petje, spoznavanje glasbene literature pa seveda teorijo in solfeggio, izjemno pomembna.

Kako bi vi predstavili prof. Willemsa? Vam je nekako vzornik?

Edgar Willems je vse svoje življenje posvetil umetnosti in glasbeni vzgoji, imel ni niti svoje družine. Šele po več desetletjih izkušenj je dokončno izoblikoval svoj metodološki sistem, ki na vseh področjih uporablja izključno glasbena sredstva. Svoj koncept je tudi filozofsko, psihološko in pedagoško utemeljil. Nikoli ni postal izključno akademski človek, ampak je vse življenje aktivno poučeval otroke. Seveda je lahko velik vzornik za vsakega učitelja.

Poteka pouk na vaši šoli podobno kot na državnih, kjer imajo otroci eno uro pouka instrumenta ter uro in pol teorije na teden?

Otrokom najprej ponudimo program glasbenega uvajanja. Je tristopenjski in namenjen predvsem glasbeni impregnaciji ter intenzivnemu razvijanju muzikalnih sposobnosti. Učne ure vključujejo: vzgojo slušnega zaznavanja, ritmično vzgojo, petje in naravno telesno gibanje. Uvedemo tudi tonska imena in igranje na kromatične zvončke. Pozorni smo na to, da otroci aktivno in ustvarjalno sodelujejo ter ustvarijo pozitiven odnos do zvoka in glasbe.

Ko učenci končajo to, se lahko odločijo za program glasbena vzgoja po Edgarju Willemsu, ki vključuje skupinski pouk (celostna glasbena vzgoja) in pouk glasbila. Skupinski pouk običajno traja 90 minut na teden, individualni pouk instrumenta pa dvakrat na teden po trideset minut. Naša šola vlaga veliko energije tudi v povezovanje vseh dejavnosti, ki se izvajajo na šoli, in poudarja pomembnost individualnega pristopa in dobrega razumevanja med učitelji, učenci in starši. Za to vsako leto izvedemo dva tridnevna tabora, ki omogočata drugačno sobivanje otrok in učencev, hkrati pa pomenita tudi pripravo na dva najpomembnejša letna koncerta, tj. božičnega v decembru v Cankarjevem domu in sklepnega v maju v Slovenski filharmoniji. Zavedamo se tudi, da šola, ki želi zagotavljati zgoraj omenjene stvari, ne sme biti prevelika. Pri nas se uči približno 160 otrok. To število bomo v povezavi z ministrstvom za šolstvo še nekoliko povečali, vendar ne bistveno. Hkrati bomo skrbeli, da bo šola kljub majhnosti svojim varovancem ponujala dovolj raznovrstno glasbeno okolje.

Kdaj in kako se je Glasbeni center Edgar Willems pojavil v Sloveniji?

Ustanovila sem ga 2002. po nekaj letih samostojnega pedagoškega dela v Ljubljani. Za svoje delo sem se usposobila v tujini, kjer sem 1996. pridobila pedagoško diplomo za Willemsove učitelje glasbe. Leta 2005 je zavod pridobil certifikat Mednarodnega društva za glasbeno vzgojo Willems, ki nas priznava kot šolo za glasbeno vzgojo, izobraževanje in usposabljanje po Willemsu. Leta 2006 se nam je uspelo vpisati tudi v razvid slovenskih glasbenih šol pri ministrstvu za šolstvo.

Učitelji glasbe oziroma instrumentov ter teorije drugod po Sloveniji še ne poznajo tako dobro te metode. Mislim predvsem na območja zunaj Ljubljane. Kje vaš zavod še deluje in kakšen načrt imate glede širitve? Organizirate tudi seminarje po drugih šolah, ustanovah?

Ta način se širi po Sloveniji predvsem prek Slovenskega društva za glasbeno pedagogiko Willems, ki v povezavi z našim zavodom omogoča usposabljanje učiteljev za to prek povezave s tujimi predavatelji. Vse, ki jih zanimajo podrobnosti v zvezi s tem, bi povabila, da si ogledajo našo spletno stran www.willems.si ali se nam oglasijo po elektronski pošti. Traja tri leta in se izvaja vsako drugo soboto skozi vse šolsko leto. Največja ovira pri širjenju je seveda primanjkovanje učiteljev, saj smo usposabljanje začeli šele pred nekaj leti. Vendar na Bledu že deluje Glasbeni center DO RE MI, ki je samostojna šola pod vodstvom Ane Soklič in tudi že ima certifikat glasbene šole Willems. Dejavnost po tej metodi poteka tudi v štirih zasebnih vrtcih, predvsem po zaslugi Ane Soklič pa se je razširila tudi na področje dela z otroki s posebnimi potrebami.

Po metodi prof. Willemsa torej nihče ni brez posluha in ga lahko prav vsak izostri. Katere so najpreprostejše vaje za izboljšanje posluha?

Nikakor ne moremo govoriti o preprostih vajah, saj pri Willemsu ne gre za že pripravljene recepte, po katerih bi učitelji lahko delali in pričakovali uspeh. Gre za pot in za pravilne smernice, za kontinuirano sistematično delo. Dober učitelj natančno ve, zakaj izvaja neko dejavnost s triletnim otrokom. Ne zato, ker mu je nekdo rekel, naj to počne tako, ampak zato, ker ima jasno predstavo, kam ga bo začetna točka pripeljala skozi leta. Šele takrat preprosta igra s triletnikom pridobi pedagoško vrednost.

»Ritem, melodija in harmonija so povezani s telesno, čustveno in racionalno človeško naravo. Te tri elemente lahko shematsko prikažemo in razporedimo med dva pola: materialnega (ki je izvir zvoka − strune, zračni stebri, opne itd.) in duhovnega (ki je glasbeno delo.« Citirano z vaše spletne strani o Edgarju Willemsu. Glasba je torej s človekom globoko notranje in zunanje povezana. Se po vašem mnenju ljudje, starši in celo učitelji glasbe tega premalo oziroma sploh ne zavedajo? Kakšno »večjo moč« ima po vašem mnenju glasba?

Je velika skrivnost, ki ji ne moremo dokončno priti do dna. Ima ogromno izrazno moč in je neka vrsta govorice, ki je zelo blizu človeški duši. Sama sem to začutila, ko sem Giulio Cremaschi Trovesi, eno največjih sodobnih glasbenih terapevtk, opazovala pri delu. Prek usmerjene improvizacije je vzpostavila stik z avtističnimi otroki, ki se niso pozitivno odzivali na noben drug dražljaj. Sporočila, ki jih prinaša godba, lahko sprejemajo tudi ljudje, ki se nikoli niso glasbeno šolali. Po drugi strani pa se ne more glasbeno izražati nekdo, ki ne obvladuje elementov te govorice in izraznih sredstev. Da lahko glasba postane naše izrazno sredstvo, potrebujemo zelo veliko časa in kakovostnega dela. Vendar je vredno. Ko znaš poslušati glasbo in se prek nje tudi izražati, obogatiš svoje življenje z dimenzijo, ki je nenadomestljiva. Prek muzike se prenašajo sporočila, ki se jih ne da prenašati drugače. Kot je rekel Zoltan Kodaly: »Glasba ne obstaja zato, da bi jo presojali, ampak da postane del nas samih. Je nenadomestljiva duhovna hrana; kdor se ne hrani z njo, bo živel v duhovni slabokrvnosti do smrti. Brez nje ni popolnega duhovnega življenja, saj lahko določene dele človekove duše razsvetli edino glasba.«

Kot ste že omenili, znotraj vašega zavoda izvajate tudi usposabljanje učiteljev. Kdo vse se lahko prijavi?

Vsakdo, nimamo nobenih formalnih zahtev. Res pa je, da ga večinoma obiskujejo ljudje, ki že imajo neko izobrazbo. Omogočamo pridobitev Willemsove pedagoške diplome, za katero se odločajo predvsem učitelji s končano akademijo. Willemsova pedagoška diploma je pogoj za poučevanje skupinskega pouka na Willemsovih glasbenih šolah. Je pa tudi precej vzgojiteljic in drugih, ki se odločijo za pridobitev Willemsovega certifikata. Ta je namenjen tistim, ki želijo kakovostno voditi glasbeno uvajanje po tej metodi v ustanovah, ki niso namenjene izključno glasbenemu izobraževanju, na primer v vrtcih in osnovnih šolah. Vsako leto se zanimanje povečuje, kar kaže na to, da naše usposabljanje dejansko odgovarja na določene potrebe naših učiteljev glasbe.

Kakšno je zanimanje za vašo dejavnost? Koliko jo podpirajo ljudje iz slovenskega glasbenega prostora, država, širša javnost? Kako je v tujini?

Zanimanje z vsakim letom narašča. Letos smo vpisali 90 otrok v program glasbenega uvajanja, vendar jih imamo še vedno 40 na čakalnem seznamu. To je rezultat uspešnega dela v preteklih letih. Moram reči, da nas podpirata tako stroka kot država. Ker smo v fazi poskusnega izvajanja programov, nas redno spremlja komisija Zavoda RS za šolstvo, ki nam priznava visoko kakovost in na naše delo nima nobenih pripomb. K nam med drugim redno hodijo na hospitacije študenti akademije za glasbo. V tujini je metoda razširjena predvsem v Španiji, Italiji in Franciji. Naša šola vzdržuje redne stike z učitelji z vseh koncev Evrope. Lani poleti smo bili izbrani, da organiziramo v Ljubljani mednarodni kongres, ki se ga je udeležilo približno 150 učiteljev iz Španije, Italije, Francije, Slovenije in od drugod. Zelo poučno je primerjati svoje delo z delom učiteljev, ki prihajajo iz drugačnih kulturnih okolij.

Katere so druge dejavnosti vašega zavoda?

Čeprav se zavedamo, da je najpomembnejše poslanstvo vsake šole zagotavljanje kakovostnega pouka, se med letom ukvarjamo tudi s projekti, ki dodatno bogatijo našo osnovno dejavnost. Kar nekaj sezon smo sodelovali s Cankarjevim domom pri izvajanju glasbenih pravljic Janeza Bitenca, ki so bile namenjene predvsem predšolskim otrokom. Pravljice so malčkom ponudile močno čustveno izkušnjo pa tudi bližnje srečanje z umetniki s področja pripovedne in likovne umetnosti. Učenci zavoda uspešno sodelujejo tudi na državnih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih. Naša šola sicer bolj kot tekmovalnost poudarja iskanje lepega v glasbi, veselje ob usvajanju novih znanj, samodisciplino, odgovornost, tovarištvo, uspešno komunikacijo in podobne vrednote, ki jih sodobna družba prepogosto prezre. Kljub temu se zavedamo, kako je pomembno, da se bodoči glasbenik z udeležbo na tekmovanjih pripravi na izzive, ki ga prav gotovo čakajo v poklicnem življenju v prihodnosti. Vsako poletje organiziramo poletno glasbeno šolo, letos je bila na Bledu. Trajala je teden dni, profesorji pa so bili uveljavljeni mladi slovenski umetniki: Simon Krečič, Tina Hribar, klavir, Rok Zgonc, violina, Dušan Sodja, klarinet, Milena Lipovšek, flavta, Barbara Cefera, kljunasta flavta. Pod mojim vodstvom so potekale skupinske glasbene ure, ki so vključevale petje, spoznavanje glasbene literature in solfeggio. Šola podpira in s prilagajanjem pouka omogoča glasbeno udejstvovanje učencev tudi zunaj šolskih okvirov. Zavedamo se namreč pomembnosti povezave šole z vseživljenjskim okoljem, saj se na ta način odpirajo nova obzorja tako učencem kot učiteljem. Tako je v januarju in februarju 2008 sedem naših učencev pelo v otroškem pevskem zboru v operi Carmen, produkciji SNG Opere in baleta. Uspešno so opravili zahtevno avdicijo za sodelovanje in si tako odprli vrata v čudovito umetniško izkušnjo.

Cilji in želje za prihodnost?

Letos smo končno prišli do prostorov, ki so primerni za našo dejavnost in ki jih bomo lahko samostojno uporabljali, tako da se nam je izpolnila ena naših največjih želja (oziroma smo si jo izpolnili, glede na to, da nam ni nihče pomagal). Trenutno je moja največja želja, da se situacija, ki je trenutno zaradi adaptacije prostorov zelo napeta, umiri in da mirno zaplujemo v novo šolsko leto. Kasneje pa, kdo ve, morda kakšna konkretnejša širitev ali pa mirnejše družinsko življenje, za katerega ni nikoli dovolj časa in energije.

Doris Šegula

Edgar Willems je še vedno najbolj znan zaradi svojega dela na področju slušnega zaznavanja. O tem je napisal pomembno delo v dveh delih z naslovom Glasbeno uho. Govori o treh sposobnostih, ki pogojujejo posluh: o slušnem zaznavanju, ki je pravzaprav fiziološko zaznavanje zvoka prek ušesa, o čustvenem odzivu na slišani zvok ter o analitičnem, zavestnem poslušanju, ki zajema mentalni vidik poslušanja. V tem smislu lahko uporabimo izraze: zaznati, poslušati, slišati. Te tri sposobnosti pogojujejo učiteljev način poučevanja in različne možne poti razvijanja posluha. Pri proučevanju značilnosti teh treh sposobnosti ne smemo nikoli pozabiti na globalnost slušnega pojava, ki izvira iz življenjske enosti. Glasbena vzgoja še danes pogosto privilegira intelektualni pristop na račun senzoričnosti in čustvenosti. Dejstvo je, da glasbo beremo in pišemo, potrebno je tudi učenje teorije.

Vendar pa moramo vse to postaviti v odnos z glasbenim pojavom, z ritmom in posluhom, ki niso izključno intelektualnega značaja. Hkrati pa je treba reči, da je nevaren tudi drugi ekstrem. Čeprav je razmeroma preprosto voditi učence pri glasbeni dejavnosti (petje in igranje), je že teže najti pravo pot, ki vodi od empiričnega igranja in petja do poglobljenega razumevanja glasbenega jezika. Pri tem pogosto prezremo vrednost abstraktnih znanj, ko na primer ne posvečamo dovolj pozornosti tonskim imenom ali lestvičnim stopnjam itd., ki so pomembni elementi pri ozaveščanju otroka v njegovem glasbenem življenju. Najbolj zanemarjena pa je še vedno vzgoja slušnega zaznavanja, čeprav je zelo primerna na samem začetku, ko je otrok še pretežno na senzorični stopnji. Tu lahko omenim didaktične igre z bogatim instrumentarijem, ki je tipičen za Willemsovo metodo: različne zbirke zvoncev, flavta na poteg, zvočne sirene, mikrokromatično uglašen metalofon in podobno. Willems je znan tudi po svojih pesmih za učenje intervalov in trozvokov, ki učence uvajajo v svet intervalov in akordov. Slovenski zavod je ravnokar izdal zbirko teh pesmi s klavirskimi spremljavami Jaka Puciharja in zgoščenko, kjer poleg zvočnega posnetka pesmi najdete tudi notne zapise priredb teh istih pesmi za različne instrumentalne sestave. Priredbe so namenjene učencem klavirja, violine, čela, kljunaste flavte, flavte in saksofona prvih treh razredov nižje stopnje.