Flying Lotus in novi val Los Angelesa

Norija zapacanih bitov

Los Angeles je zadnja leta zalil novi val bedroom producentov žanrsko težko opredeljive, pretežno eksperimentalne elektronike. Tako je nastala nadvse živahna scena, ki se delno opira na temelje nekoliko starejše kalifornijske »levopolne« hiphopovske skupnosti, vendar pa z njo ni absolutno povezana.

Akterji imajo neverjetno razgibane stile in tako jih včasih glasbeno težko povežemo, tudi če imajo pogoste skupne nastope. Zasluge, da se je sploh ustvarila mreža kolektivne ustvarjalnosti, lahko pripišemo nekaterim lokalnim starešinam in institucijam. Med prvimi bi izpostavil Carlosa Niña (polovica tandema Ammoncontact), med drugimi pa založbo Plug Research, ki je v zadnjih letih izdala nekatere prelomne kompilacije, in klubski večer Low End Theory. Zastavo scene pa nosi mladi in neverjetno popularen Flying Lotus.

Steven Ellison, pred leti študent filmskih študij in navdušenec nad zgodnjimi računalniškimi igricami, danes profilirani klepač bitov z bizarnim imenom Flying Lotus, je že zelo mlad začel sestavljati zlomljene hiphopovske instrumentale. Prvo priložnost je dobil, ko je svoje demoposnetke poslal alternativnemu televizijskemu programu risank Adult Swim. Ti so njegove podlage uporabili v kratkih TV-jinglih, Steven pa je dobil toliko pozornosti, da so ga s priporočilom Carlosa Niña opazili pri eklektični in progresivni lokalni založbi Plug Research. Leta 2006 je tam izdal svoj prvi komad (za Niñovo kompilacijo Sound Of LA) in takoj je sledil precej dobro sprejet instrumentalni album 1983 (naslovljen po letnici njegovega rojstva). Norija se je začela. Flying Lotus je kar naenkrat postal eden bolj izpostavljenih izvajalcev IDM-ovskega hip hopa in kmalu si je pridobil različne publike, od tistih, ki so pred leti pasli ušesa pri pionirskih zvokih Prefusa 73, do hiphopovskih zanesenjakov in privržencev dubstepa. Promocijski pomp, ki ga je spremljal v tej začetni fazi, pa se je naslanjal predvsem na podatek, da je Ellison pranečak jazzovske pianistke in harfistke Alice Coltrane (žene ikone Johna Coltrana, ki je bila tudi sama uspešna glasbenica). Tako predlanska menjava založbe, selitev k sheffildski neodvisni velikanki »inteligentnega« tehna Warp (postal je njen prvi sodelavec iz Los Angelesa), ni bila presenečenje, ampak logičen in ambiciozen premik. Prvi skupni korak je bil z vseh strani prehvaljeni EP Reset, lani je sledil drugi album z naslovom Los Angeles, nato še dva postalbumska EP-ja (tretjega še čakamo, izide kmalu). S tem projektom je Ellison dokazal, da hajp in napovedi, da gre za skoraj revolucionarnega izvajalca, niso bile pretirane. Po tako rekoč vseh referenčnih revijah so padali intervjuji in članki, kot novo silo so ga omenjali mnogi, od Gillsa Petersona do Portishead in Radiohead, domet njegovega vpliva pa kaže tudi dejstvo, da se na ohlapnem »levem polu« hip hopa v zadnjem času bolj od njegovega kopira le zvok J Dille.

Osnova njegove produkcije je kombiniranje hiphopovskih bobnov in organskih samplov z elektroniko – analognimi sinti in ritem mašinami. Glavna prepoznavnost je poln, večplasten zvok – ambientalne panorame in sinkopirani, razdrobljeni vzorci se prepletajo v zrnato, močno efektirano maso. Bobni so sicer po navadi sintetični, vendar pa ne delujejo programirano, ampak kot da bi jih nekdo odigral, so torej nekvantizirani, zaradi pretirano poudarjenih surovih snerov in ploskov pa kažejo na vpliv mojstrov, kot sta Madlib in Dilla (sicer ga primerjajo tudi z Jneirom Jarelom), le da Lotusove podlage še zdaleč niso tako linearno urejene. Njegov material je na prvi posluh veliko bolj kaotičen, kljub temu da ima takojšen, neposreden groove. Že nekaj časa lahko opazujemo trend čaščenja in pretiranega poudarjanja pomena glasbe pokojnega J Dille, a Ellison iskreno opozarja, da sam, ko je bil najstnik, ni poslušal njega ampak Dr. Dreja. Lotusovi nastopi v živo so nekoliko ostrejši in bolj eklektični od produkcije. Sam je večkrat povedal, da pri glasbi hoče poslušalca s paleto detajlov hipnotizirati in da albume gradi kot celostne glasbene izkušnje ali popotovanja. Nastopi mu pomenijo bolj zabavo, kar pa ne pomeni, da so banalni. So udarni spoji slogov, v katere dodaja vložke soliranja na bobnih in so tudi pomemben del njegovega preboja. Še ena bistra poteza med izdajanjem plošče Los Angeles je bila, da je ustanovil digitalno založbo Brainfeeder, ki se je letos med festivalom Sonar predstavila tudi v evropskem klubskem miljeju – Barceloni in Londonu. Prednost je dal drugim, najprej sta albuma izdala kolega Ras G in Samiyam.

Da Flying Lotus prihaja prav iz Los Angelesa, ni veliko presenečenje. Tamkajšnja (in sploh kalifornijska) razgibana hiphopovska scena je bila vedno močna. V prvi polovici devetdesetih se je tu razvil gangsta rap, kasneje smo dobili krog izvajalcev, ki se vežejo na kulturo kopanja za vinili (Jurassic 5, Ugly Duckling, DJ Shadow), velik pomen ima tudi paket majhnega mesteca Oxnard (Madlib, Oh No, Kankick ...), verjetno največja stalnica in glavni vezni člen pa je najvplivnejša neodvisna hiphopovska založba zadnjega desetletja Stones Throw, ki jo vodi Peanut Butter Wolf. Pred nekaj leti se je pojavila nova generacija producentov, didžejev in emsijev−generacija prenosnih glasbenih pripomočkov, računalniških igric in postžanrskih slogov.

Najzloglasnejši klubski večer nove scene, ki ji pravijo kar »bit makerska« (sicer za samo muziko uporabljajo razne izraze – glitch hop, nova oblika IDM-a, avant rap, beats ...), je Low End Theory v Los Angelesu. Vodi ga še en starosta, Daddy Kev, ki se je pred leti uveljavil kot vešč producent kolažnih bitov, večinoma podlag za razne raperje, poleg dogodkov pa vodi tudi založbo Apha Pup (kjer je ravnokar izšla plošča nadobudneža Nosaj Thinga). Med rezidenti Low Enda najdemo poleg Keva tudi Gaslamp Killerja, DJ Nobodyja in D-Stylesa, pogosto nastopajo tudi Ras G, Daedelus, Free The Robots, glavna zvezda pa je jasno Fly Lo. Glasba, ki jo tam vijačijo, je precej pestra – od hip hopa in glitcha do dubstepa ter psihedeličnega in progresivnega rocka, glavno vodilo je le, da ima veliko basa. Večeri so tako izjemno razgibani in za poslušalca nekoliko zahtevni, saj izvajalci pogosto preizkušajo nove prijeme in demoposnetke, naj gre za nastope v živo ali didžejevske sete. Opozoriti velja, da gre delno tudi za piflarsko sceno, saj je velik del publike sestavljen iz ustvarjalcev samih, ki pridejo pogledat, kaj je novega. Pri Low Endu gre torej tudi za posebno obliko soustvarjanja in tekmovalnosti; ne toliko, kaj glasbenik zmore v smislu virtuoznosti, ampak kaj trenutno dela, kakšen zvok pili. Po nastopih gredo izvajalci domov, razmišljajo in trenirajo, kaj bodo pokazali naslednji teden. Zaradi uspeha večera so Low End Theory pred kratkim zagnali tudi v New Yorku, in sicer v kultnem klubu Knitting Factory.

Po uspehih in preboju Lotusa in nekaterih njegovih kolegov s kalifornijske scene se je ustvarila nepredvidena, nekoliko čudaška, a ne povsem nenavadna povezava z nekaj let starejšo sceno britanskega dubstepa. Čeprav gre v izhodišču za precej drugačni glasbeni estetiki, je tudi vzporednic veliko. Prvič, protagonisti obeh scen so mladci, ki večinoma ustvarjajo s preprosto opremo − v osnovi le s prenosnim računalnikom ali samplerjem. Glavni princip je miselnost grass roots (z drugimi besedami: ekonomija od spodaj navzgor) − izvajalci sami vodijo male založbe, med seboj brez posrednikov tkejo distribucijske mreže, zaradi razmaha cenenih digitalnih tehnologij pa stvari potekajo neverjetno hitro. Kolegi si prek Atlantika s svetlobno hitrostjo menjavajo mp3-datoteke, velik pomen pa ima tudi ekskluzivnost, torej čigave neizdane komade imaš in vrtiš po radiu in klubih (v tem smislu fenomen nekoliko spominja na didžejevsko kulturo Jamajke 60. in 70. let). Drugič, osnova obeh (sicer zelo fragmentiranih) godbenih stilov so nizke frekvence. Med vsemi pravili, ki jih ustvarjalci pogosto sicer radi tudi kršijo, je najpomembnejše to, da morajo imeti komadi veliko basa, ki je po navadi sestavljen kompleksno z namenom grmenja v klubih. Zelo pomembno vlogo pri tej transnacionalni povezavi ima radijska didžejka Marie Anne Hobbs z oddajo Experimental Show na BBC-jevem Radiu 1. Ta je bila v preteklosti skoraj popolnoma specializirana za dubstep, vendar v zadnjem času posveča veliko pozornosti raznim odklonom in praksam z druge strani luže.

Danes ne samo da britanski didžeji vrtijo ameriški glitchhop (in obratno), ampak ta material tudi izdajajo pri svojih založbah, ki so bile v preteklosti sicer izključno posvečene zvoku dubstepa. Zadnji je bil v preteklosti izjemno puristična zvrst z jasnimi formalističnimi zahtevami. Zdaj se stvar postavlja na glavo, dogajajo se razne apropriacije, izposoje, sodelovanja in hibridi. Izvajalci iz Londona, Glasgowa, Pariza, New Yorka, Los Angelesa itd. pogosto nastopajo in producirajo skupaj ne glede na to, na kateri sceni so se kalili. In to je razburljiv trenutek. Ko izjemno živahne, inovativne scene na vrhu moči udarijo skupaj in ustvarijo globalno žanrsko neopredeljivo zvočno zmedo, glasbeni kritiki pa se ob poskusu etiketiranja le praskajo po glavah. Obseg intrigantne studijske in glasbene produkcije v živo tako poskoči do neverjetnih razsežnosti. Mogoče smo blizu konca strogega dubstepa in glitchhopa, a zgodba se šele začenja ...

Borja M

Izbrana diskografija:

Flying Lotus: 1983 (Plug Research, 2006)

Flying Lotus: Reset EP (Warp, 2007)

Flying Lotus: Los Angeles (Warp, 2008)

Flying Lotus: L.A. EP 1x3 in 2x3 (Warp, 2008)