In memoriam

George Russel (1923 – 2009)

27. julija 2009 je za posledicami alzheimerjeve bolezni v Bostonu umrl eden največjih jazzovskih skladateljev, pianist in nedvomno najbolj daljnoviden teoretik modernega jazza, George Russell, ki je leta 1953 zaslovel s knjigo o novi tonalni organizaciji. S to je za vedno spremenil razvoj improvizirane glasbe, v zgodovino jazza pa se je vpisal tudi s številnimi nepozabnimi kompozicijami.

Rodil se je leta 1923 v Ohiu in že v otroštvu prepeval v pevskem zboru afriške metodistične episkopalne cerkve, svoj prvi pevski nastop pa je imel s Fatsom Wallerjem pri sedmih letih. Tudi njegov očim je učil glasbo in obkrožen z najrazličnejšimi vplivi, med katerimi moramo izpostaviti črnsko duhovno glasbo neposredne okolice, je deček kmalu začel igrati bobne. Dobil je tudi štipendijo za univerzo Wilberforce, kjer se je pridružil lokalni skupini Collegians, v kateri so se kalili mnogi šele pozneje pomembni jazzovski ustvarjalci, med drugimi Coleman Hawkins in Ben Webster. A za njegov opus je bila veliko pomembnejša hospitalizacija zaradi tuberkuloze v začetku druge svetovne vojne, ko mu je neki pacient med okrevanjem razložil osnove glasbene teorije.

Navdušen nad novim znanjem in izbran za bobnarja v skupini Bennyja Carterja (še enega collegiana) se je za kratek čas preselil v New York in tam spoznal Maxa Roacha – njegovo bobnanje ga je tako očaralo, da se je odločil opustiti bobnarske ambicije in se povsem posvetiti teoriji in pisanju. Po vrnitvi v Ohio je napisal skladbo za Carterja, vendar ga je blišč dogajanja na newyorški bebopovski sceni znova premamil in odločil se je, da se pridruži trobentaču Dizzyju Gillespieju, za katerega je kmalu napisal eno svojih najbolj znanih skladb Cubano Be/Cubano Bop, ki ji lahko pripišemo pionirstvo v združevanju jazzovskih ritmov z latinskoameriškimi vplivi – iz tega se je pozneje razvil danes zelo razširjeni latino jazz, premik pa je omogočil tudi vsa nadaljnja mešanja jazza s svetovnimi godbami. V času, ko je pisal za Gillespieja, se je začel družiti tudi z drugimi skladateljskimi teoretiki jazza, med drugim tudi z Gilom Evansom, in za Buddyja DeFranca napisal še eno prelomno skladbo: A Bird in Igor's Yard, odo Charlieju Parkerju in Igorju Stravinskemu, ki je utrla pot t. i. third stream jazzu oziroma sintezi jazza in evropske klasične glasbe.

Tudi druga hospitalizacija zaradi tuberkuloze v začetku 50. let je imela pomembne posledice, zaradi nje je moral sicer pretrgati sodelovanje z Gillespiejem, zato pa je napisal svojo najpomembnejšo knjigo The Lydian Chromatic Concept of Tonal Organization (Koncept lidijske kromatike v tonalni organizaciji). V njej je zahteval čim večjo objektivizacijo sredstev v jazzu in jo tudi posredoval skozi zakone, ki naj bi v tem glasbenem stilu učinkovali. Za najobjektivnejši glasbeni parameter je razglasil tonsko težišče v temperirani uglasitvi, saj naj bi bila medsebojna odvisnost tonov v lestvici nujno povezana z njihovo razdaljo od osnovnega tona oziroma tonike. Osnovni gradnik teh odnosov pa je čista kvinta. S sopostavitvijo kvint je v C-ju dobil interval C-G-D-A-E-H-F#, kar pa ni običajni dur, temveč lidijski modus z zvišano četrto stopnjo (od tod tudi ime monografije). Ta po njegovem tvori edine harmonije, ki se jim ni treba razvezati v druge. S svojim lidijskim kromatičnim konceptom je želel improvizatorje osvoboditi »tiranije akordov«, kot se je sam izrazil.

Knjiga je imela že kmalu po svojem izidu neverjeten vpliv med jazzovskimi avtorji in postala eden najmočnejših temeljev modalnega jazza, ki je bil v tistem času nepredstavljivo revolucionaren, čeprav danes tega skoraj ne slišimo več, saj so medtem njegova pravila tako v zabavni kot v nekaterih področjih umetniške glasbe povsem prevladala. Medtem ko je bebop, ki je bil v tistem obdobju še na vrhuncu, temeljil na hitrih menjavah akordov, s katerimi so se zamenjale tudi lestvice v solih, je modalni jazz predvideval soliranje v isti lestvici tudi ob spremembah harmonije. Implicitno je to prineslo tudi skladbe z dolgimi preigravanji ene in iste harmonije, značilno za progresivni jazz s konca 60. let.

Sicer je v 50. posnel več plošč kot vodja različnih zasedb, v katerih pa ni veliko igral, ker je želel doseči čim bolj enakovreden in spontan prispevek vseh članov zasedb, med katerimi so bili Paul Motian, Bill Evans in Art Farmer. Njegova orkestrska skladba iz tistega časa All About Rosie velja za enega najboljših poskusov uporabe polifonije v jazzu, njena osnova pa je otroška pesmica iz Alabame. Z Johnom Coltranom, Maxom Roachem in drugimi je leta 1958 posnel New York, N.Y., kjer je uporabil tudi recitale poezije Jona Hendricksa, Allmusic pa je takrat zapisal, da je Russell eden najnaprednejših jazzovskih skladateljev svojega časa, da pa ga večinoma bolj cenijo glasbeniki kot obče poslušalstvo. Dve leti pozneje je posnel Jazz In The Space Age, še pomembnejša pa je plošča Ezz-thetics (1961), nastala v sodelovanju z enim najbolj izvirnih imen sodobnega jazza, Ericom Dolphyjem. Ime plošče in naslovne skladbe ni nikakršna aluzija na džeztetiko oziroma estetiko jazza, kot bi nemara pomislili, temveč izhaja iz imena svetovnega boksarskega prvaka Ezzarda Charlesa. Člani zasedbe so pozneje zasloveli v kar najrazličnejših zvrsteh jazza: trobentač Don Ellis je vodil big band, blizu pa so mu bili tudi eksperimentiranje in happeningi, v še bolj avantgardne tokove se je usmeril saksofonist Dolphy, pozavnist Dave Baker je postal priznan jazzovski skladatelj, basist Steve Swallow pa se je kot električni basist pridružil Carli Bley.

V 60. je potoval v Evropo in v Skandinaviji (zlasti na Švedskem in Norveškem) preživel pet let, s tamkajšnjimi glasbeniki pa je sodeloval še pozneje; še preden so zasloveli, so z njim igrali kitarist Terje Rypdal, saksofonist Jan Garbarek in bobnar Jon Christensen. V Ameriko se je vrnil leta 1969, ko mu je bostonski New England Conservatory of Music ponudil položaj predavatelja na novem jazzovskem oddelku. Skozi 70. leta je vedno naklonjen napredku v svojo glasbo vključeval tako elektroniko, ki je istočasno prevzemala mnoge skladatelje klasične in eksperimentalne glasbe, kot funk in rock, ki sta se že prebijala v bolj fleksibilne jazzovske smernice. Kritika je njegove poskuse po večini lepo sprejela – za The African Game je bil 1985. celo nominiran za dva grammyja. Leto pozneje ga je britanska organizacija Contemporary Music Network povabila na turnejo z angleškimi in ameriškimi ustvarjalci, to pa je bil povod za ustanovitev The International Living Time Orchestra, ki od tedaj deluje neprenehoma, v njem pa solirajo Stanton Davis, Tiger Okoshi, Andy Sheppard in drugi. Njihovo igranje spaja sofisticirano estetiko in funkovske ritme, značilno kombinacijo za pozna dela Georgea Russlla. Njegovo vodenje je bilo dinamično in poudarjeno vizualno, posebej pogosto je uporabljal različne kretnje rok in ples.

Skozi pestro kariero je prejel številna priznanja, med njimi nagrado MacArthurjeve fundacije za leto 1989, dve Guggenheimovi štipendiji, nagrado british jazz award in american music award, bil pa je imenovan tudi za zunanjega člana švedske kraljeve akademije.

Andraž Jež