Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Mateja Rot

José James

Imam sanje

Petkov večer 50. Jazz festivala Ljubljana je zaokrožil nastop brooklynskega vokalista, ki ga številni kritiki označujejo za znanilca nove pomladi v sodobni glasbi, spretni mešanici urbanega bluesa, hip hopa in soulful jazza. José James je z žametnim, zadimljenim glasom in inovativnim jazzovsko-hiphopovskim pristopom navdušil tudi dvorano ljubljanskih poslušalcev. Na odru Kluba CD je predstavil skladbe s prvenca The Dreamer, ki ga je posvetil Martinu Luthru Kingu, ter nekaj novejših skladb. Po koncertu pa sva se skupaj smejala pozno v noč, ko je za bralce Muske z zadnjimi atomi moči razpredel svojo zgodbo.

Kdaj si prvič odkril jazz?

Odkritje se ni zgodilo naenkrat, ampak se je dogajalo postopoma in večplastno. Prvič sem ga slišal v nekakšni zvrsti hip hopa, ne da bi vedel, kaj to sploh je. Name so naredile vtis številne vplivne skupine, kot so De La Soul, Digable Planets, A Tribe Called Quest, pa tudi soul glasba. To so bili trenutki, ko sem se prvič srečal z jazzom, ne da bi ga dejansko tudi prepoznal. Spominjam se poslušanja Digable Planets, ki so govorili o Milesu Davisu, Ericu Dolphyju in podobnih genialcih. Seveda sem potem vneto preverjal obilico glasbenega materiala omenjenih izvajalcev. Spominjam se tudi, da sem dopolnil štirinajst let, ko sem na radiu prvič slišal skladbo Take The “A” Train. Lahko rečem, da je bil to prvi trenutek, ko sem resnično razumel jazz in moč glasbe. To so bili moji začetki.

Doslej si sodeloval s številnimi zasedbami. Ali lahko opišeš svojo udeležbo pri projektu Louisa Alemayehuja, Ancestor Energy in The Black Arts Movement? Kateri so bili novi vpogledi v glasbeno ustvarjanje?

Seveda, to je bilo zame veliko in pomembno doživetje. Vrnilo me je k pravemu pogledu na glasbo in razkrilo pot, kako umestiti besedila domala vsepovsod. Veliko jazzovskih vokalistov se osredotoča na standardne načine pisanja, kar je zelo sprejemljivo, toda Louis me je vpeljal v celoten opus poezije Black Arts Movementa, ki mi je razprla pot v popolnoma drugačno plat glasbenega ustvarjanja in me še bolj povezala s hip hopom. Izkušnja mi je omogočila širši pogled na svet glasbe in samo izraznost.

Nekoč si povedal, da je omenjena skupina spremenila tvoje pojmovanje glasbe. V kakšnem smislu?

Ja, zanje je bil vsak koncert spiritualno izkustvo. Nikoli niso razmišljali tako, češ da gre za neki niz skladb in koncert, ki sledi. Vse skupaj je bilo zelo ritualno naravnano, podobno kot je bilo pri Coltranovem kvartetu v njegovem divjem obdobju. Nikoli prej nisem doživel česa podobnega in to je spremenilo moje razumevanje glasbe in glasbene moči, ki sega onkraj zabavljaštva in običajnih emocij.

Leta 2000 si za nekaj časa prenehal peti. Kaj te je znova spodbudilo k vrnitvi?

Mislim, da je za to kriva ljubezen. Zaljubil sem se. In resnično sem tudi dozorel kot osebnost. Bil sem zrelejši in končno sem imel nekaj povedati. Veš, glas te nikoli ne zapusti, vendar ga moraš znati tudi pravilno uporabiti.

Kako je štipendija na sloviti New School For Jazz and Contemporary Music vplivala na kariero?

Prišel sem v stik z mlajšo generacijo newyorških glasbenikov, kar je bilo čudovito. Povezal sem se z ljudmi, s katerimi igram še danes. Z njimi sem se seznanil ravno v tej šoli, ko sem jih slišal v vadbeni sobi. Z Gideonom van Gelderjem, ki si ga slišala nastopiti danes (na klavirju, op. a.), sem se prvič srečal na šoli. Slišal sem njegove vaje in bil je izjemen. Sicer ga nikoli ne bi imel priložnost spoznati. V starih časih si ljudi spoznaval v klubih, tam si se srečeval in družil, dandanes pa je prostor druženja bolj akademija, šolsko okolje.

Ali si tam spoznal tudi svojega mentorja Juniorja Mancea?

Seveda, tam poučuje že dvajset let. Slišal sem njegov bluesovski zbor, ki je enkraten, in mu dejal: »Trenutno ustvarjam album in zelo rad bi sodeloval z vami.«On je prava legenda, med drugim je poznal tudi Dinah Washington, Johnnyja Hartmana in vse velike glasbenike. Z njim sem z veseljem sodeloval.

V glasbenem svetu si na površje prodrl leta 2006 z nastopom v Vortex Jazz Clubu v Londonu kot polfinalist znotraj tekmovanja First Annual 2006 London International Vocal Jazz Competition.

Pravzaprav je moj prodor in uspeh nastopil po tem dogodku.

Kdo ti je pomagal od tistega trenutka dalje, kdo je odgovoren za tvojo svetovno slavo?

Eden in edini − Gilles Peterson. Gilles je bil dovolj moder, ko mi je zaupal: »Res mi je všeč to, kar počneš, in razumem tvojo glasbo.« In, kar je še pomembnejše: »Želim vrteti glasbo, ki jo ustvarjaš.« To je povsem spremenilo vse, kar počnem, odpotoval sem na Japonsko, potujem po vsem svetu in sodelujem z njim. Poudarjam, on je kriv za moja sodelovanja s številnimi glasbeniki, kot so Basement Jaxx, Simbad, japonska zasedba SOIL and PIMP Sessions, Jazzanova, Nicola Conte in veliko drugih. To so pravcate worldwide sanje (Worldwide se imenuje oddaja Gillsa Petersona, op. a.). Izberi katero koli državo, Gilles se je znašel tam in pozna tamkajšnje najboljše strokovnjake in glasbenike. On je človek, ki me jemlje zelo resno, in kot mladega umetnika me morajo jemati resno. Kot pravijo nekateri, ko je učenec pripravljen, pride na pot učitelj in prav to se je zgodilo meni.

Ali lahko poveš kaj več o ustvarjanju svojega prvenca The Dreamer? Je album bolj improvizatorski ali si vnaprej natančno začrtal cilje?

Naj pomislim. Rekel sem si, da bo to lahko moj edini album. Pomislil sem in se odločil, da če bo to moj edini album, hočem stati za svojim delom. Resnično želim biti povsem iskren in pokazati svojo zvestobo jazzu, ki ga tako obožujem. Pravzaprav sem za snovanje plošče uporabil dva glasbena vpliva ali tri, kot je Kind Of Blue (glej str.), kjer so uporabili nekaj osnutkov, poznali prave ljudi, odšli v studio in ustvarili album. To je vse. Ni bilo nobenega četrtega, šestega ali sedmega poskusa, montaže in podobnih reči. Vzeli so popolne posnetke in to je bila plošča. Želel sem povzeti tudi stil glasbe iz poznejšega obdobja Johna Coltrana, ko gre za posamezno celico, pravzaprav niti ne za samo melodijo, le nekaj akordov, na katerih potem ustvarjaš in komponiraš dalje, neskončno slikaš z muziko. Gre za posebno intimnost v stilu sessionov Billie Holiday; takšen zvok, resnično intimen glas, sem namreč tudi vokalist. Tako kombinirani delci vsega sestavljajo album The Dreamer. Kako sem ustvarjal? Najprej sem napisal glasbo, nato sem ločeno spisal še besedila. Glasbeniki materiala niso dobili vnaprej, saj smo na sessionih improvizirali, improviziral pa sem tudi pri samih besedilih. Imel sem le osnovno idejo o tem, kaj želim doseči v melodičnem smislu, vse skupaj sem nato prepustil toku dogajanja. Na primer skladba The Dreamer je nastala po tej poti. Zanjo nismo imeli vnaprej določene melodije. Dopustil sem, da se je ta razvila. Ko smo začeli igrati, je nastal posnetek, ki se je prelevil v skladbo.

Kaj pa album Made For Love, ki naj bi izšel spomladi letos?

Ja, Made For Love smo začeli snovati pred časom, zdaj sem ga preimenoval v Black Magic. Skladba Made For Lovepa bo kljub temu na plošči. Izšla bo septembra letos.

Ali je album drugačen od prejšnjega?

Seveda, zelo se razlikuje od prvenca. Na njem produkcijsko sodelujem s številnimi izjemnimi posamezniki. Z ljudmi, ki so zelo napredni pri tem, kar počnejo: Flying Lotus in Moodyman iz Detroita, Taylor McFerrin, Bobby McFerrin, DJ Mitsu The Beats, BiLo, Benga. Mislim, da sem napravil nekakšen svetovni prerez.

Opazila sem, da na koncertih veliko improviziraš. To je celo bolj očitno na nastopih v živo kot na albumu. Kaj ti pomeni improvizacija?

Hm, to pomeni, da sem iskren in poudarjam trenutek tukaj in zdaj. Slednje odraža moje trenutno počutje in moje trenutne vokalne želje. Na koncertih nikoli ne uporabljam seznamov skladb, preprosto pridem na oder, zapojem prvo pesem in od tod izhajam. Vse skupaj je zelo odvisno od občinstva in njihovega odziva, energije v dvorani. Edino, kar lahko kot umetnik prenesem na avditorij, je to, da razširjam svojo idejo: »Sem človeško bitje z lastnimi izkušnjami, tega sem se doslej naučil in trenutno se počutim tako. Kaj mislite o tem?« Gre bolj za dialog, vsaj upam tako.

Trenutno sodeluješ s svetovnimi izvajalci, kot so Jazzanova, Nicola Conte, J.A.M., The Heritage Orchestra, Flying Lotus, Basement Jaxx. Kako jih izbiraš? Ali se odločaš na osnovi nekih kriterijev, poleg zavzemanja za prelivanje najrazličnejših glasbenih stilov?

Zanimajo me različne zvrsti. Zame so pomembni kakovost in ljudje, ki se zavzemajo zanjo. Včasih preprosto pristopim h glasbeniku in rečem: »Imam zanimivo idejo, zakaj je ne poskusiva skupaj izvesti?« To je zame kul rešitev. Morda se jazzovski glasbeniki s tem ne bi strinjali, vendar sem umetnik, pisec besedil in želim rasti, se razvijati. Sam na primer nikoli ne bi napisal skladbe, ki sem jo s člani Jazzanove. Prevevajo me super občutki. Ko zdaj poslušam pesem Little Bird, se zavem, da je zelo lepa. Potisnili so me v pravo smer in skupaj smo ustvarili nekaj prečudovitega. Zveni kot dozorela skladba, ki jo lahko ponesem naprej, zberem vse informacije in v svoj pristop ustvarjanja avtorske glasbe vložim nekaj novega, drugačnega. Gre za nekakšen kontinuum.

Zdi se, da te trenutno bolj kot razvijanje lastne produkcije privlačijo sodelovanja s preizkušenimi in uveljavljenimi ustvarjalci. Zakaj? Je to morda del marketinškega procesa?

Pravzaprav ne, za album The Dreamer sem hotel ustvariti dobre skladbe, toplo, svetlo vzdušje, brez odvečnih bitov in produkcije, saj veš. In to smo naredili. Zdaj pa res želim ustvariti nekaj, kar lahko doseže celo publiko, ki posluša Flying Lotus. Prav hecno, krog se tako sklene, saj sem se z jazz glasbo seznanil ravno prek hip hopa. Sodelovanje s takšnim velikanom, kot je Flying Lotus, ki se mu veliko ljudi resnično posveča in preverja njegov opus v iskanju bitov in podobnih reči, je zame velika priložnost. Ničkolikokrat se mi je po nastopu v klubu zgodilo, da je k meni pristopil mlad oboževalec in mi zaupal: »Nikoli nisem maral jazza, vendar mi je všeč, kar počneš. Če je to jazz, potem mi je všeč ta glasba.« Čutim nekakšno odgovornost, da umetnosti ne bi ponesel naprej ali razvijal podobnih visokoletečih ciljev. Namesto tega se preprosto povežem z mladimi. In z dobro glasbo, naj gre za soul, hip hop ali jazz.

Katero sodelovanje je bilo doslej najbolj vznemirljivo?

To je dobro vprašanje. Gibljem se med dvema imenoma – Junior Mance je zares legendarna osebnost, sodeloval je s praktično vsemi jazzovskimi pevci, ki jih poznam, pa tudi s saksofonisti, kot so Dexter Gordon, Charlie Parker, Lester Young, Cannonball Adderley, prvi newyorški kvintet. Prvi kvintet Nata in Cannonballa je Juniorja Mancea povabil, naj se jim pridruži. On je človek, ki nosi s seboj ogromno zgodovine, in dotakniti se tega je čudovito. Malo starejši od Juniorja je Chico Hamilton. Ko me je Chico povabil, naj za njegov album prispevam skladbo, je bilo to super in obenem strašljivo. On je namreč z Leno Horne nastopal tri leta. Uteleša zgodovino jazza, izumil je sam ritem. Nič se ne more primerjati s sodelovanjem z legendami, ljudmi, ki so zares izumljali glasbo.

Kakšne lastnosti mora imeti umetnik, da bi zadovoljil potrebe in zahteve različnega občinstva – evropskega, ameriškega itd.?

Takoj ko umetnik začne razmišljati tako, se znajde v težavah. Tako razmišljajo poslovneži in ljudje za stike z javnostmi, nočem jih užaliti, vendar pri umetniku glasba pride spontano, povsem naravno. Ko nastopam, na moje koncerte prihajajo tako mladi kot starejši in v tem uživam. Rad ustvarjam nekaj, kar je primerno za vse. Vse skupaj pa povezuje človeški glas. Lahko izvajam noro scat petje ali kaj drugega, kar poslušalcem morda ni tako všeč, vendar glasbo razumejo, zveni dobro zaradi glasu. Vsi razumejo petje.

Malo prej si razlagal o svojih idolih. Seveda pa so na tvoje delo vplivali tudi hiphopovski glasbeniki. Lahko poveš kaj več o tem?

In ne pozabiva na dubstep. Veliko časa sem preživel v Londonu in se družil z ljudmi, kot sta Gilles in Simbad. Tam je toliko dobre glasbe, ki se stalno spreminja in raste. Tamkajšnje dogajanje lahko primerjam z razcvetom jazza v 40. letih z bebopom, ko je vse potekalo izjemno hitro. Ravno prejšnji teden sem bil v klubu Plastic People, kjer sem poslušal odličen dubstep, in pomislil sem: To je zdajšnji trenutek in spremembe se dogajajo na dnevni, tedenski ravni. Seveda obstajajo različni emsiji in odlični ustvarjalci, ki sem jih imel tudi sam priložnost spoznati, tudi soul glasbeniki, The Roots in Erykah Badu, A Tribe Called Quest, vsi ti posamezniki, ki tvorijo kulturo freestyla in izvajajo mešanico jazza in hip hopa, na primer Wu-Tang Clan. Skratka, ljudje, ki so hiperkreativni v vsem, kar počnejo. Ti so mi v veliko pomoč pri pisanju besedil. Trenutno pišem bolj kot nekakšen emsi, vendar ne rapam, čeprav to zagotovo vpliva name. Razporejanje besed je pri hip hopu povsem drugačno od običajnega ustvarjanja besedil. Za album The Dreamersem skušal pisati besedila, ki bi zadostila mojim tedanjim potrebam.

Kakšna je prihodnost jazza? Kaj lahko mladi ustvarjalci, kot si sam, prispevajo h glasbeni zgodovini glede na to, da se je sama jazzovska govorica spremenila z vnašanjem elektronskih in hiphopovskih prvin, ki to zvrst približujejo mlajšemu občinstvu?

Mislim, da je prihodnost jazza tisto, kar bomo iz nje ustvarili, kar od nje želimo. Naj bo to glasba trobil ali kar koli drugega. Fantastična muzika bo ostala fantastična. To misel sem si izposodil od Mos Defa. To je vse!

Mateja Rot