Kind Of Blue

Petdeset let večnosti

Čeprav ob več albumih genialnega trobentača in jazzovskega inovatorja Milesa Davisa uporabljajo bombastično titulo največjega jazzovskega albuma vseh časov, Kind Of Blue gotovo ni daleč od resničnega statusa plošče, ki bi izvrstno povzela tendence svojega in predhodnega časa in hkrati že nakazovala prihodnje smernice. Poleg tega jo odlikujeta visoka estetskost in prefinjenost zvoka, presenetljiva pa je tudi stilska koherenca kljub pestrosti skladb.

Kako tudi ne, saj je bila plošča narejena le na dveh snemanjih, 2. marca in 22. aprila 1959, izšla pa je že avgusta istega leta in letos praznuje častitljivega pol stoletja vlačenja po rubrikah velikih in nepozabnih ter naslovnicah najrazličnejših časopisov – obstaja več oddaj, posvečenih izključno tej plošči, celo monografije, ki se podrobno ukvarjajo z njenim nastankom in recepcijo. Doživela je tudi več izdaj na zgoščenkah, od katerih so bile zgodnejše napačno obdelane, tako da so nekatere skladbe zvenele nekoliko više, kot bi morale. Ob petdesetletnici je Columbia izdala zbirateljski paket Kind Of Blue 50th Anniversary Collector's Edition, ki nam slavni album približa z druge strani. Miles se je na marčevsko snemanje odpravil z izvrstno zasedbo: poleg njegove prepoznavne melanholične trobente brez vibrata so k zvoku takrat prispevali še Julian »Cannonball« Adderley na altovskem in legendarni John Coltrane na tenorskem saksofonu, basist Paul Chambers in Jimmy Cobb za bobni. Od februarja je z Milesom igral nov pianist Winton Kelly, ki pa ga na albumu naposled slišimo na enem samem posnetku, medtem ko je za mehko, impresionistično in nadvse harmonično bogato klavirsko podlago sicer poskrbel Bill Evans. Ta je z Milesom igral že prej, tokrat pa se je vrnil samo za nekaj posnetkov, ki si jih je trobentač predhodno zamislil ob njegovem klavirju, drugim pa jih ni posredoval v notnem zapisu kot običajno, temveč v obliki skic. Slednje naj bi bile kot skeleti, ki naj jih vsak član zasedbe obogati s čim več improvizacije.[1] Album je bil tako posnet brez vnaprejšnjih vaj in, jasno, brez kakršnih koli nasnemavanj; skladbe, ki jih lahko v njihovi osupljivi dovršenosti poslušamo še danes, so, če ne štejemo nekaj ogrevanj in napačnih začetkov, ki so se praviloma končali, preden je skladba stekla v drugo minuto (in ki so dokumentirani tudi na novi Columbijini izdaji), prvi poskusi, zaradi česar jih je avtor spremnega besedila na vinilki, omenjeni pianist Bill Evans, primerjal z japonsko umetnostjo slikanja na svilo, kjer je treba paziti na vsako potezo in njeno intenziteto. Črte ne smemo postaviti na napačno mesto in ne smemo nanositi preveč barve, saj se lahko izdelek razmaže. »Radiranje in spreminjanje je nemogoče,« piše.[2] V nasprotju s številnimi prelomnimi ploščami je ta doživela topel sprejem med poslušalstvom in kritiki že v svojem času. V Downbeatu, kjer so jo ocenili s petimi zvezdicami, je anonimni recenzent zapisal: »To je duša Milesa Davisa, in to čudovita duša.«[3]

Kind Of Blueima, kot rečeno, svoj prepoznaven zvok, ki pa je le delno uresničitev prvotne glasbenikove zamisli: do potankosti je sicer izpeljal modalni način igranja, kjer improvizacija ne temelji na vsakokrat zamenjanem akordu, temveč na vnaprej določeni lestvici, ki so ji za podlago vedno drugi akordi (to se je v prihodnjih letih močno razmahnilo v popularni glasbi in njenih, zlasti kitarskih, solih), vendar je imel še drugo idejo: da bi skladbe zvenele kot gospeli, ki so jih prepevali v trobentačevem otroštvu. Za to si je zamislil tudi zvok prstnega klavirja, a na plošči ni bil realiziran, še več – sploh ne poznamo sledov te ideje.[4]

Plošča se začne z zamolklim, nekako vodnim zvokom dialoga med kontrabasom in klavirjem, nakar se v crescendu in z značilno milesovsko tenzijo začne tema So What, katerega albumska verzija kljub nalezljivi melodiji in pogostemu preigravanju mladih jazzistov po barih (tudi zaradi formalno preproste strukture ves čas izmenjujočih se D- in Es-molovega septakorda) ni izgubila blišča in nadzemeljske deviškosti ter krhkosti tona. Downbeatov recenzent v zvezi s So What omenja vpliv Béla Bartóka in madžarskega mola, ki naj bi se ga slišalo v skladbi. Drugje na plošči najdeva močne vplive Ravela,[5] kar nekako potrjuje sam Miles Davis, ko v avtobiografiji izjavlja: »In ker smo poslušali Ravela (zlasti njegov Koncert za levo roko in orkester) in Rahmaninova (4. koncert), je bilo vse to tam notri.«[6] In ko smo že pri komponirani glasbi, ni odveč omeniti, da je Kind Of Blueslabo desetletje po svojem nastanku s konstantnimi harmonijami in modalnostjo odločilno vplival na ameriški minimalizem. To omenja Francis Davis v spremnem eseju k novi izdaji,[7] Alex Ross pa v svojem kapitalnem delu o sodobni glasbi The Rest Is Noise o So What govori kot o protominimalizmu, navaja pa tudi, da je ob isti skladbi eden od eksponentov smeri Terry Riley improviziral s Chetom Bakerjem leta 1965.[8]

Skladba Freddie Freeloader je edina, na kateri je igral Milesov novi pianist in se najbolj od vseh na plošči približuje tako čistemu bluesu kot hitrejšemu jazzovskemu izvajanju, vendar ostaja v parametrih cool jazza. Zaradi praktičnih razlogov v zvezi s pianistoma so jo posneli kot prvo. Winton Kelly, ki se je na snemanja pripeljal s taksijem, ker ni prenesel metrojev, ni vedel za zamenjavo in je bil sprva ogorčen, češ, »prekleto, táko pot sem naredil, potem pa za klavirjem sedi nekdo drug«,[9] vendar so ga člani ansambla hitro pomirili in mu povedali, da bo igral tudi on. Sicer pa prav zaradi skoraj standardne razporeditve harmonij skladba od vseh pušča še najbolj medel vtis, če to sploh lahko rečemo za Kind Of Blue. Med najintenzivnejšimi trenutki na plošči je brez dvoma komaj petminutna Blue In Green, kjer je Milesova žalostna, kovinska mutirana trobenta pospremljena z Evansovimi evropskimi impresionističnimi akordi, njegovo igranje pa kar naprej niha med popolno askezo in harmoničnim bogastvom. Na posnetkih je slišati del pogovora s producentom Irvingom Townsendom, ki mu je Miles Davis prej kot Johnu Coltranu povedal, da bo slednji igral v skladbi, ki je bila najprej zamišljena predvsem kot duet za trobento in klavir. Coltrane je za sodelovanje izvedel minuto, preden je bila posneta vsem znana izvedba. All Blues je dolg valček s ponavljajočo se figuro v temi, ki je, kot lahko slišimo iz posnetkov ob koncu izvedbe, pošteno utrudila celo tako uigrane glasbenike (desetletje pozneje so tovrstne improvizacije, ki so določeno figuro ad infinitum variirale, postale stalnica v Milesovi glasbi; samo na The Complete Bitches Brew Sessions lahko slišimo tovrstne skladbe Great Expectations, Recollections ali Lonely Fire, če naštejem le tri). Čeprav All Blues zveni sproščeno in ležerno, je bila uporaba tričetrtinskega (oziroma šestosminskega) takta v letu 1959 precej revolucionarna, saj je bila ta glasba vedno izvajana v različnih variantah štiričetrtinskega takta, ki so sploh ločile zvrsti jazza (bebop, cool itd.) med seboj. Zadnji komad Flamenco Sketches so posneli v dveh različicah in na novejših izdajah cedeja lahko slišimo obe. Skladba nima začetne in končne teme, temveč sestoji iz petih akordov, ob katerih solirajo člani zasedbe, dajajoč znak, kdaj naj preostali zamenjajo harmonije, kar je povsem nov način sproščanja forme (podobno, le z drugimi metodami, je istega leta osvobajal soliste tudi mladi Ornette Coleman s ploščo Tomorrow Is The Question, naslednje leto pa je s prelomno Free Jazz meje improvizacije premaknil za predhodne razmere nepredstavljivo daleč).

Že konec lanskega leta se je na prodajnih policah pojavil box set s prosojno modro vinilko, cedejema in devedejem, zapakiran v temno modri kartonasti škatli. Priložena je bila trdo vezana knjiga v velikosti vinilke na šestdesetih barvnih straneh, ob njej pa še poster z Milesom Davisom, ki razmišljujoč tava po studiu, in zbirka velikih fotografij trobentačeve tedanje zasedbe s snemanja, ki jim je priložen faksimile Evansove rokopisne predloge za spremno besedilo k plošči. Gosto založena izdaja sicer prinaša malo glasbeno novega, čemur pa je botroval predvsem način snemanja na prvo žogo. Tako je na prvi zgoščenki poleg že poznanega albuma z dodano drugo verzijo Flamenco Sketches še veliko kratkih izsekov z napačnimi začetki skladb in pogovori med člani zasedbe. Omenjeni dokumenti še zdaleč niso tako intrigantni kot številne tovrstno zastavljene stvari: o nastanku skladb ne povedo toliko kot, denimo, trilogija Anthology Beatlov in niso niti približno tako poglabljajoče poslušanje kot Complete Sessions Milesovih albumov iz njegovega fuzijskega obdobja. V tem smislu tudi drugi cede, na katerem so različne druge skladbe iz tega obdobja, ne doda veliko; če je s prvim Miles plačal davek za drzno snemanje brez vaj, je na drugem kaznovan zaradi omenjene slogovne koherence plošče – ker skladbe s Kind Of Blue zvenijo kot Kind Of Blue, nič drugega iz Milesovega nadpovprečno ustvarjalnega opusa ne zveni kot Kind Of Blue, celo sočasni posnetki ne, zato je druga plošča kljub brezhibni formi in izvedbi nekoliko dezorientirana in ne dodaja nič bistvenega konceptu »popolne« izdaje petdesetletnega albuma. Pomembna je vinilna verzija, sploh za generacije, ki smo vajene zgoščenke iz leta 1997, saj je zvok toplejši in globlji in se izvrstno ujema s subtilno naravo zvoka plošče. Devede postreže z oddajo, ki na široko predstavi Milesovo tedanje ustvarjanje s poudarkom na plošči Kind Of Blue, njenem nastanku in sprejemu. Na oddaji govorijo njegovi številni (prihodnji) sodelavci (na primer Herbie Hancock in Dave Liebman), znanci (komik Bill Cosby), glasbeni poznavalci (Ed Bradley) in različni glasbeniki od Santane do Q Tipa. Veliko presenečenje devedeja je petdeset let stara oddaja Sound Of Miles Davis, na kateri Milesov ansambel igra v živo z manjšim orkestrom, nepričakovana pa je nekoliko drugačna zbirka fotografij, ki se na devedeju pojavijo kot diapozitivi. Knjiga na kakovostnem papirju prinaša poleg številnih izvrstnih fotografij glasbenikov in reprodukcije verzije So What za orkester izpod peresa Gila Evansa dva obsežna eseja o izvajalcu in albumu ter o socioloških implikacijah slednjega in zapisnik replik, ki so si jih sodelujoči izrekli med kratkimi pavzami, pospremljen s komentarji, ki jih lahko dodobra osvetlijo. Tako so se avtorji nove Columbijine izdaje vendarle zelo potrudili, da so nadomestili praznino oboževalčevih pričakovanj o novi, obogateni izdaji plošče, ki slovi prav po tem, da ji je nemogoče kaj vzeti ali dodati.

Za konec pa namesto sentimentalnosti tipa »še na dolga leta« raje drug kliše, značilen za takšna in drugačna spominjanja: čakamo na nov Kind Of Blue. In na nov Bitches Brew; fani, ne pozabite – sredi avgusta, na iste dneve, kot se je dogajal festival v Woodstocku, bo natanko štirideset let, odkar se je Miles Davis z zajetno zasedbo zaprl v studio in jazz, kot ga je semantiziral desetletje prej s Kind Of Blue, za vselej radikalno spremenil. Med tedaj in danes ne stoji Kind Of Blue, temveč Bitches Brew.

Andraž Jež

Viri:

1, 4, 6: Miles Davis: Avtobiografija. Ljubljana: Tangram, 2000.

2: Bill Evans: Improvisation In Jazz. Miles Davis: Kind Of Blue, knjižica, priložena cedeju iz leta 1997.

3, 5: Frank Alkyer (ur.): The Miles Davis Reader – Interviews And Features From Downbeat Magazine. New York: Hal Leonard Books, 2007.

7: Francis Davis: Kind of Blue at 50. Miles Davis: Kind Of Blue 50th Anniversary Collector's Edition, spremni esej.

8: Alex Ross: The Rest Is Noise – Listening To The Twentieth Century. London: Harper Perennial 2007.

9: Miles Davis: Kind Of Blue 50th Anniversary Collector's Edition, spremni esej.