Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Škrinjar

Lenart Krečič

Mladi up v New Yorku

Lenart Krečič je kljub mladosti (rojen leta 1982) že zelo uveljavljen jazzovski saksofonist. Letos je med drugim nastopil tudi na enem od večerov jubilejnega 50. jazzovskega festivala v ljubljanskih Križankah, v zasedbiStatements, v kateri so se zbrali znameniti kontrabasist Reggie Workman, japonska pianistka Yayoi Ikawa, ameriški bobnarGerry Hemingway in slovenski jazzovski kitarist Igor Bezget.

Lenart Krečič se je po družinski tradiciji pri osmih letih začel učiti klavir, a ga je po sedmih letih kot gimnazijec zamenjal za saksofon. Ker je izredno hitro napredoval, ga je njegov prvi profesor, jazzovski in klasični saksofonist in pedagog Primož Fleischman, že po dveh letih učenja klasičnega saksofona usmeril v jazzovske vode. Ob poslušanju prelomnih jazzovskih plošč (na primer Kind Of Blue) se je pri Lenartu zbudila želja po igranju tenorskega saksofona. Po končani ljubljanski srednji glasbeni in baletni šoli (jazzovski oddelek) se je vpisal na jazzovski konservatorij v Celovcu. Leta 2002 ga je na novomeškem jazzovskem seminarju Jazzinty eden od mentorjev, Reggie Workman, spodbudil, da je začel študirati v New Yorku na New School University, kjer je končal dodiplomski študij. Reggie Workman je programski vodja te šole.

Lenart, nam lahko kaj več poveš o študiju v New Yorku?

Moja glavna mentorja za saksofon sta bila Billy Harper in John Purcell. Z Billyjem sem delal dve leti, že drugo leto sem vzporedno začel delati z Johnom; sodelovala sva še delno pri magisteriju, čeprav ni bil zaposlen na NYU (New York University), kjer sem delal podiplomski študij. Prav tako ni bil redni profesor na New School. Ta šola ima zelo dober sistem – študiraš lahko namreč s katerim koli profesorjem z vsega sveta, ki pri njih sicer ni redno zaposlen, ima pa posebno pogodbo. Tako sem to ugodnost lahko pametno izkoristil in sem prek šole šel na lekcije tudi k Marku Turnerju. Prav tako so vodili izjemni glasbeniki tudi šolski big band: Buster Williams, Joe Chambers, Cecil Bridgewater, Charles Tolliver, Charlie Persip ... Eden od izjemnih profesorjev za predmet branje partiture Kirk Nurock je tudi naredil name velik vtis. Aranžiranje me je učil Rich Shemaria, sicer profesor na NYU, ki mi je predlagal, da bi šel delat podiplomca kar na to prestižno univerzo. Ker kot tujec na NYU nisem mogel dobiti štipendije, so mi ponudili, da delam zanje kot profesor, ker sem že diplomiral na New School. Ves čas sem imel finančno podporo slovenskega ministrstva za kulturo, ki mi je dodelilo štipendijo, ki je nekaj časa zadostovala za približno polovico šolnine; ta se je z leti višala, zato sem moral najti še druge finančne vire in nekako se je izšlo.

Na magisteriju so me med drugim poučevali Joe Lovano, John Scofield, George Garzone, Kenny Werner, imel sem tudi privatne lekcije s Chrisom Potterjem. Za razliko od New School, kjer učijo nekako bolj legendarni, starejši glasbeniki, imajo na NYU zaposlene večinoma trenutne zvezdnike, mlajšo generacijo. Tam učijo na primer Wayne Krantz (po koreninah delno Slovenec), Antonio Sanchez, Richard Bona, Randy Brecker ... Pri študiju na NYU je bilo zelo dobro, da ima študent možnost poslušati pouk nekaterih predmetov iz drugih oddelkov. Mene je na primer zanimala analogna elektronska glasba (tehnološki program).

Bi lahko razložil razliko med dodiplomskim in podiplomskim študijem?

Dodiplomski vsebuje predvsem veliko osnovnih predmetov, za katere te na začetku tudi testirajo. To so predvsem solfeggio, ritem, klavir, branje not, harmonija, teorija in podobno. Večino predmetov bi moral študent opraviti v prvih dveh letih. Več kot polovico teh predmetov so mi glede na predznanje oprostili. Delal sem le ritem za drugo stopnjo z Roryjem Stuartom, kar je bil izjemno dober pouk. Če opraviš te teste dobro, imaš več možnosti za izbirne predmete. Za večino pa je treba biti uspešen na avdiciji, na primer za igranje v big bandu, za Art Blakey Ensemble (ansambel, ki igra na način, kot ga je ustvaril znameniti pokojni bobnar Art B., ki je v svojih ansamblih izuril mnoge danes najbolj prepoznavne jazzovske glasbenike). Če ne uspeš na neki določeni avdiciji, se prijaviš na drug predmet in jo narediš, lahko pa kasneje ponovno konkuriraš tudi tam, kjer na začetku nisi bil uspešen. Poleg tega so na razpolago še t. i. liberal studies, predmeti, ki niso direktno povezani s tvojim študijem: psihologija, filozofija, literatura, sociologija, matematika, fizika ... Slednjo so mi priznali, ker sem že v Sloveniji tri leta študiral fiziko (tudi tu gre malo za družinsko tradicijo, oče je namreč fizik). Izbirnih predmetov je okrog 200, štejejo kot splošna izobrazba. Sistem je točkovan, vsak predmet je vreden od ene točke do treh. Kot tuji študent sem moral študirati poln študijski čas, kar je pomenilo od 12 do 18 kreditov na semester, zato sem vzel vedno 18 kreditov, da sem tako prištedil denar; če jih namreč ne bi opravil v določenem semestru, bi moral v vsakem naslednjem plačati več. V štirih letih je treba zbrati od 120 do 130 kreditov, in ker sem ves čas jemal 18 kreditov na semester, sta mi za zadnji semester ostala le dva, tako da mi ni bilo več treba delati polni študijski čas. Ko zbereš potrebno število kreditov, moraš narediti še diplomski koncert in to je konec dodiplomskega študija.

Na začetku podiplomca so me testirali iz kompletne klasične glasbene zgodovine (delno tudi jazzovske), kompletne klasične harmonije, solfeggia, ritma ... Testi so trajali od tri do štiri ure. Naštudirati sem moral čez 800 strani debelo knjigo o glasbeni zgodovini, čez 300 strani klasične harmonije in nekaj kontrapunkta. Zgodovina je razdeljena na štiri dele, ki so neodvisni, in če padeš na primer na dvojki, moraš potem delati le to, preostalo ti priznajo. Enako je pri teoriji, kjer imaš šibke točke, tja te pač rangirajo in to moraš potem narediti. No, jaz sem moral narediti zgodovino 3, ki je bila v dveh delih, in moram reči, da je bil dr. Lawrence Ferarra eden najboljših predavateljev, ki sem jih kdaj poslušal.

Preostale teste sem uspešno opravil, če pa jih ne bi, bi jih moral delati kot predmete, ki se mi ne bi šteli v podiplomske kredite, saj so mišljeni kot osnova za podiplomski študij. To bi pomenilo še dodatnih 30.000 dolarjev več! Študij je potem razdeljen na štiri sekcije, med katere spada nekaj obveznih predmetov, drugi so izbirni. Zbrati moraš 36 kreditov, na semester jih lahko vzameš maksimalno 12. Torej lahko končaš študij že v treh semestrih.

Če primerjamo magisterij v ZDA s podiplomskim študijem v Sloveniji, kjer so do lani študenti instrumentalisti lahko imeli le specializacijo, ki ni veljala kot pravi magisterij, ni bilo pisnega dela, ampak le koncertna obveznost v treh delih, trenutno pa zaradi neustrezne zakonodaje še to ni več mogoče (svoje je dodal tudi bolonjski sistem), ali ti bodo pri nas nostrificirali diplomo?

Upam, da mi jo bodo, stvari se razvijajo. Kar pa se tiče programov, se razlikujejo od šole do šole. Jaz sem moral na primer poleg uro in pol dolgega koncerta, ki je bil bistven, napisati tudi neko tezo; delal sem smer »performance major« (nastopajoči glasbenik). Če bi se odločil na primer za skladateljsko smer, bi imel druge kriterije.

Kakšne so bile zahteve za podiplomski koncert v primerjavi z dodiplomskim?

Program je precej prepuščen izvajalcu. Če igraš standarde, jih moraš igrati na pamet, če igraš svojo glasbo, če so posebni aranžmaji, lahko bereš iz partiture. Sam moraš tudi organizirati ves dogodek, saj ti šola da na razpolago le prostor. Če ne narediš ustreznega pisnega dela, ne moreš imeti koncerta. Prav tako ne moreš imeti zaključnega koncerta, dokler ne opraviš vseh drugih predmetov. Na dodiplomskem in podiplomskem študiju igranje ocenjuje ustrezna komisija.

Kakšne so možnosti igranja na koncertih pri nas in v ZDA? Kako je s snemanjem plošč?

V ZDA je glasbena scena ogromna, prostorov, kjer lahko nastopaš, je veliko. To ima svoje dobre in slabe strani. V manjših klubih so glasbeniki zelo slabo plačani. A igraš lahko zelo veliko. V prestižnih klubih nastopajo seveda le znana imena, razen v zelo poznih urah se za bistveno manjše plačilo lahko preizkusijo tudi drugi.

Znani klubi so Birdland, Village Vanguard, Iridium, Dizzy’s Club Coca-Cola (v Lincolnovem centru) pa seveda Blue Note. Nekateri manjši klubi z dolgoletno tradicijo so 55 Bar, Small’s, Fat Cat; imajo nižje cene, a nastopajo tudi manj znani glasbeniki, vendar le tisti, ki so znani vsaj na newyorški sceni. Ne vzamejo kar vsakega, zato je zelo težko prodreti.

Kakšni so jam sessioni?

Precej podobni temu, kar se včasih dogaja tudi pri nas. V eni skladbi se zvrsti ogromno solistov, ljudje so nestrpni, glasba pa trpi. Nisem ljubitelj takih dogodkov, zato se raje družim z dobrimi glasbeniki, ki jih sproti spoznavam, sessione pa organiziramo v vadnicah na šoli ali pri kom doma. Tako se lahko dobro glasbeno spoznamo in iz takih srečanj se včasih rodijo odlični rezultati. Snemanja so večinoma veliko bolj profesionalno organizirana kot pri nas. Cene studiev so različne glede na kvaliteto, jih je pa seveda zelo veliko.

Običajno se odločim za snemanje v nekem določenem studiu šele potem, ko slišim posnetek, in če me seveda kdo povabi. Tudi če snemaš s kolegi, prijatelji, se za razliko od Slovenije pričakuje vsaj minimalni honorar. Pri nas so me, z redkimi izjemami, vedno prosili, da snemam zastonj, kar z veseljem naredim za kakšno skladbo, a ne za celo ploščo. V ZDA še nisem snemal za večje založbe, zaenkrat gre večinoma za manjše produkcije, a vsi dogovori držijo tudi, če so le ustni.

Koliko plošč si že posnel?

Moja prva avtorska plošča bo posneta v dveh mesecih. Nameravam jo tudi letos izdati, verjetno kar v samozaložbi v New Yorku. Statements je bil skupni projekt izpred nekaj let, z Igorjem Bezgetom sva posnela dve plošči, ena se imenuje Paintings, druga pa še ni izšla. Kot veš, sem snemal tudi za cede The Magic Voice Of Miss Mysterious z zasedbo Zoran Škrinjar International Jazz Connection za založbo ZKP RTV Slovenija pa z Matevžem Smerkolom (Sax Of Kind), z bobnarjem Loborcem, (Final Decisions). V ZDA sem snemal bolj komercialne zadeve − pihalne parte za Francisa Mbappeja, afriškega basista, ki je dolgo igral z Manu Dibangom. Ima svojo založbo in je fenomenalen basist in producent in z njim nameravam še dosti delati. Jeseni naj bi sodeloval pri projektu, ki ga vodita Kenny Werner in Joe Lovano.

Lenart, hvala za zanimiv pogovor. Želimo ti še veliko uspeha in zanimivih glasbenih doživetij. Kaj pa prosti čas, ga sploh imaš kaj pri vsem tem delu?

Hvala. Vesel sem, da ste me povabili na pogovor za vašo odlično revijo. No, tudi nekaj prostega časa se najde. Rad ga preživim z ljudmi, ki so mi blizu, s prijatelji v sproščenem, včasih tudi športnem vzdušju.

Zoran Škrinjar