Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (6)

Oder kot magnet

Ustvarjati glasbo na odru je kot vstopati v pravljični prostor. Ko navsezadnje (za devetimi gorami in devetimi vodami) najdemo pot do pravih vrat, se nam za njimi odpre prostor, v katerem se v stiku publike in izvajalcev z glasbo spontano dogajajo čudeži.

Stojim vzravnano, stopala postavim naravnost predse in v širini ramen. Predstavljam si, kako glava in hrbtenica rasteta navzgor, proti nebu. Čutim, kako je glava mehko položena na prvo vratno vretence in kako je ves trup vzravnan in v ravnovesju. Roke mirno visijo ob telesu. Prepustim se mirnemu toku dihanja. Še vedno čutim, kako rastem navzgor in se napajam z energijo neba, obenem pa čutim povezanost stopal s tlemi. Popustim vse nepotrebne napetosti v nogah in začutim pretakanje energije med telesom in zemljo, ki je pod stopali. Telo je v popolnem ravnovesju, dihanje je umirjeno, prevevajo me prijetne misli in čustva. Začutim velik snop svetlobe, ki prihaja od zgoraj in ki počasi potuje skozi glavo navzdol po vsem telesu. Svetloba se nazadnje dotakne stopal in telo postane bleščeča krogla. Prevzame me čustvo, sporočilo glasbe, ki jo želim predstaviti na odru. Predstavljam si, kako grem na oder, se poklonim, s poslušalci se sporazumevam v jeziku, ki nam ga sporoča glasba. Vso glasbo slišim naenkrat, vse dogajanje vidim v enem trenutku, a se istočasno zavedam, kako urejeno in v pravilnem časovnem zaporedju se pretakajo zvoki po prostoru. Čutim povezanost glasbe z mano, z morebitnimi ustvarjalci na odru in poslušalci. Drug drugemu dajemo enkraten občutek poenotenja. Vse je eno in eno je ves svet.

Oder je magnet, zapeljivec, ki nas vedno znova osvaja. Vabi nas v svoje zaledje, nam daje občutek doma; ko lahko − in tako celo od nas pričakujejo − nastopajoči damo publiki tisto, kar nam je najbližje in dragoceno in čemur se posvečamo ure in ure, tedne, mesece, leta, tj. umetnost. Po drugi strani oder umetnika izmuči, iz njega izpije zadnjo kapljico krvi, mu utrudi telo ter razburka čustva in misli tako, da kljub naporom po nastopu še dolgo ne more zaspati. Oder nas lahko vedno znova premami – tudi ne glede na to, da smo na njem že doživeli razočaranja. Na njem smo doživljali trenutke, ko glasba ni stekla, kot smo si želeli, ko nismo doživeli stika s partnerji na odru niti s publiko v dvorani. Najhujši so trenutki, ko na odru nismo v stiku s sabo, ko telo ne dovoljuje, da bi glasba stekla med prsti (potne, mrzle roke), ko ne doživimo stabilnosti, ker se nam tresejo kolena in noge, ko imamo suho grlo in nam cmok v njem ne dovoljuje, da v glasilkah ustvarimo lep, prodoren ton, ko se ustnice nočejo zliti z ustnikom, navsezadnje še ne najdemo pravega ritma dihanja. Povrhu nam drugi jaz dopoveduje, kako nesmiselno je, da sploh nastopamo, da je glasba, ki smo jo pripravili, le še naš trdovraten nasprotnik. Polomija!!!

Vendar če smo pred nastopom napravili temeljit obračun sami s sabo, si zastavili realne cilje, se temeljito pripravili in si nazadnje dovolili, da uresničimo pričakovanja publike, še bolj pa lastna, smo se lahko nazadnje prepustili muziki in doživeli čar odra in nastopanja.

Za umetnika je oder posvečen prostor, v katerem ima možnost najti sebe v vrhunski predanosti umetnosti, ki jo zastopa, in v doživetjih, ki tako njega kot publiko ponesejo daleč nad svet vsakdanjega. Življenje je namreč prestopanje meja med različnimi svetovi. Človek kot celostno bitje pravzaprav igra številne vloge na odru življenja, ki je množica teh svetov. Številne vloge so prijetne, druge so trde življenjske lekcije, ki jih lahko predelamo ali pa se vedno znova spotikamo obnje. Oder, na katerem predstavljamo svojo umetnost, nam lahko pomeni veliko več kot sam oder življenja ali pa je celo njegov vrhunec. Stopiti na oder, ki je del dvorane, je vstopiti v svet, ki nam celo zapoveduje igranje vlog in omogoča biti nekdo, kar nismo, da lahko ob poustvarjanju skozi drugega podoživimo sami sebe. Tudi zato oder plaši, spodbuja, pomirja pa tudi očara. Za nekoga, ki sedi v dvorani, je dogajanje na odru povezano z nečim, kar je zanj nedosegljivo, a mu daje zadovoljstvo – njegovim čutom, duši, umu itd. – odvisno od tega, kateri aspekt bivanja je njegova prioriteta ob stiku z odrom in dogajanjem na njem. Spet drugemu, ki sedi v dvorani, je oder opomin ali pa nostalgija za časi, ko si je sam želel ali si celo upal tja. Takšni ljudje podoživljajo lastne strahove, ki so jih nekoč imeli ob stiku z odrom in se identificirajo s strahom, ki ga začutijo v nastopajočih, tudi če je ta še kako dobro prikrit in celo nezaveden. Oder je tudi prostor, ob katerem je publika sposobna sublimirati vsakdanje napore in si napolniti baterije. Oder lahko celo tako prevzame, da je nekdo v dvorani, zlasti če to dovoli etiketa nastopa, sposoben prerasti sebe, se prepustiti dražljajem, zaplesati ob glasbi s spontanimi gibi. Otroci znajo najbolj prisrčno začutiti oder; pogumnim njegov čar tako pospeši ritem utripanja srca, da se mimogrede še sami znajdejo na odru. Če so nastopajoči na to pripravljeni (v lutkovnem gledališču je sodelovanje otrok včasih celo zaželeno), lahko iz tega nastane prava zabava za publiko in nastopajoče, nadobudnež pa je lahko tako prevzet nad odrom in njegovimi čari, da ga to spremlja vse življenje. Če ima ob sebi prave vzgojitelje, znajo prav skozi občutenje odra otroku pokazati pot v svet, kjer se lahko pogumno in spontano izraža v vsej svoji polnosti (no, tu se zgodi tudi manj zaželen del, vzgojitelj mora biti pripravljen na to, da si bo otrok zaželel na oder, da bi prenesel pozornost nase, tudi ob najmanj primernih trenutkih).

Oder ima neznansko moč in prav zato se je treba na stik z njim in publiko temeljito pripraviti. Pot na oder je pot do samouresničitve. Pot do tega, da uresničimo svoje potenciale, pa ne pozna bližnjic. Že psiholog Abraham Maslow je v 60. letih 20. stoletja napovedal, da je pot do cilja osebnostnega razvoja povezana z zadovoljevanjem različnih potreb, od potrebe po hrani, pijači in drugih bioloških potreb prek občutka varnosti, toplote in topline, ki nam jo ponujajo najbližji, ko zadovoljujemo potrebo po socialni varnosti, do varnosti, ki jo čutimo ob ljubezni in spoštovanju drugih.

Igranje, nastopanje ni več gladiatorski boj za življenje ali smrt v starih grških in rimskih arenah niti poseganje po svetovnih rekordih na sodobnih športnih stadionih. Pa vendarle je vse to in še več. Oder je namreč tudi prostor nezavednega, kjer so naši predhodniki pustili svoje strahove, dvome, naveličanost, občutek iztrošenosti, upiranje temu, da bi nastopili. Največji umetniki pa so v prostoru, ki ga določa oder, pustili svojo karizmo, ta pa le najmočnejšim dopušča, da se ji približajo ali jo celo presežejo. Katere potrebe moramo zadovoljiti, da se na koncu izjemno dolge poti (ure in ure, tudi leta vadbe) vendarle ne bomo vdali nevidnim energijam, ki so prevzele podobo entitete, ki čaka, da nas preizkusi in morda celo zruši?

Zadovoljevati potrebe na poti do nastopa pomeni pridobiti in vzdrževati tako fizično kot psihično kondicijo in imeti ob sebi in v sebi jasno podporo, ki nam bo vedno znova osmislila ustvarjalno življenje, tudi takrat, ko ne bo pravi dan za oder, pa bomo vendarle morali tja.

Misel na oder ali odhod nanj lahko v nastopajočem sproži vrsto fizioloških reakcij. Številne od njih lahko zaradi stresa uničijo nastop, ker v nas porušijo ravnovesje, prav tako pa lahko stopimo iz sebe, če smo preveč evforični. V obeh primerih gre za negativni stres, ki ga doživlja umetnik, fiziološke reakcije, ki se ob tem sprožijo, pa naj bi človeku glede na splošno definicijo stresa pomagale, da se spopade s položajem, od njega beži ali zmrzne. Bežati z odra pa vendarle ni smiselno, prav tako se nastopajoči ne more spopasti s publiko ali zmrzniti ob stiku z instrumentom. Prav zato je potrebna sposobnost, da prepozna in preoblikuje okoliščine v pozitivni stres, ki ga stimulira k uspešnemu nastopu. Vaje in način življenja, ki smo ga doslej že spoznali, so vsekakor pot do tega cilja. Če jih redno izvajamo in nastop razumemo kot kompleksno dejanje, ne le igranje not, ki smo se jih naučili, nimamo nobene potrebe več, da bi se ustavljali pri nesmiselnih, navideznih ovirah, ki so posledica treme pred nastopom, ta pa je posledica lastnega nezaupanja v to, kar znamo in smo sposobni narediti. Ko sprejmemo, da smo pripravljeni, je potrebna le še prava rutina na dan nastopa. Že prej pa si z uravnovešeno prehrano zagotovimo urejen metabolizem, skrbimo za telesno kondicijo in gibanje na svežem zraku, saj dovolj kisika ne omogoča le dotoka svežih idej, temveč nam predvsem vliva voljo do tega, kar počnemo. Napačno je razmišljati, da je dneve pred nastopom bolje več vaditi – na račun tega, da se manj gibamo, se neredno prehranjujemo in premalo spimo. To se nam lahko maščuje prav na nastopu! Potrebno je tudi zastavljanje realnih ciljev in postavljanje prednostnih nalog. Le zakaj ne poznamo vseh dejavnosti, ki nas čakajo v življenju? Ker bi se nam zmešalo ob misli, koliko stvari in odgovornosti nas čaka. Zato zajemajmo življenje s polno žlico, a takšno, primerno za naša usta.

Dan nastopa naj bi bil dan, ko se zbudimo spočiti (a ne lenobni), ko smo v fazi mirovanja in obenem v pripravljenosti, da ob pravem trenutku damo vse od sebe. Seveda se lahko zgodi, da bomo prav ta dan, ki sledi nastopu v drugi državi, ure in ure potovali do naslednjega odra. Izkoristimo pot za akumulacijo novih energij, ne pa za premlevanje o tem, kako je bilo včeraj, in skrb, kako bomo zmogli danes. Idealno je, če nam je čas na dan nastopa ravno prav odmerjen – ni nam treba hiteti, ne ostaja nam preveč časa, zaradi katerega bi se preveč začeli zapletati v skrbi, obdajajo naj nas ljudje, ki imajo ravno prav razumevanja za to, kar počnemo, in ki ne prilivajo olja na ogenj, ko ni treba (no, obstajajo tudi umetniki, ki jim pomaga, da se pred nastopom sprostijo ob izbruhu jeze, ki sledi kakšnemu konfliktu).

Nazadnje nam ostane oder. Prostor, kjer se lahko izražamo v univerzalnem jeziku. Edini prostor, kjer se lahko brez težav sporazumevamo z vsemi ljudmi sveta, s katerega se zliva glasba, ki ima moč, da zdravi, pomirja, spodbuja, povezuje, omogoča presežke. Prostor, s katerega lahko legalno spreminjamo svet na bolje.

Prepustimo se odru ...

Damjana Zupan