In memoriam

Washington »Canario« Luna (1939–2009)

Konec julija je v urugvajski prestolnici Montevideo za rakom umrl Washington »Canario« Luna. Tako se je zaprlo pomembno poglavje njihovega karnevala, ki traja mesec dni in pol in je s tem najdaljši na svetu. Luna je na njem prvič nastopil leta 1956 in mu ostal zvest vse življenje. V teh sprevodih je z raskavim glasom dobesedno kričal zgodbe o urugvajskem življenju; prepričan je bil, da ne zna peti, zato je na odru predvsem kričal.

Kljub temu je bil ena največjih urugvajskih glasbenih legend, večni boem, ki je s svojimi nastopi močno zaznamoval glasbeno zgodovino te latinskoameriške države. Umrl je star 70 let, na zadnjo pot so ga pospremili z afriškimi bobni, saj je v eni od pesmi med drugim pel: »Na dan, ko bom umrl, za boga, ne nosite mi rož. Pripeljite mi sedem bobnov!« Bobni so pomemben del urugvajske glasbe in predvsem tamkajšnjega karnevala. Urugvaj je namreč stisnjen med dve veliki državi, Argentino in Brazilijo, predvsem iz slednje pa je od nekdaj črpal tudi vplive črnske kulture. Ti se še posebno poznajo v candombeju, ko lahko v karnevalski paradi sodeluje tudi po sto bobnarjev. Ritem seveda izvira iz Afrike, v Urugvaj pa so ga prinesli afriški sužnji. Danes ga je mogoče doživeti predvsem na ulicah najrevnejšega predela Montevidea pa tudi v dvoranah in seveda med karnevalom. Ob skupinah, ki izvajajo candombe, se navadno razvije vsesplošno rajanje s plesom. Washington Luna je svoj vzdevek Canario (Kanarček) dobil ravno zaradi sodelovanja na karnevalih. Preostale dni v letu je preživel izrazito boemsko, z veliko cigaretami in alkohola. Ko so ga v enem zadnjih intervjujev, objavljenem v osrednjem urugvajskem dnevniku El Pais (8. 2. 2009), vprašali, ali morda nima težav z alkoholom, jim je odvrnil: »Moje ledvice mogoče že, jaz pa ne. Pijem, ker mi je to všeč. Uživam popivati s prijatelji in ob družinskih praznikih.« Zdelo se mu je nesmiselno, da bi v njegovi starosti opustil vse te užitke: »Če pa mi je ostalo samo še malo časa. Umrl bom, v krsti pa ni ničesar. Ali naj zdaj pri 70 letih začnem paziti na zdravje, igrati nogomet in se vrnem na karneval? Poleg tega verjamem v tistega na križu. V nobenem primeru pa ne župnikom, menihom in nunam. Tudi onemu, ki je napisal Biblijo, ne.« Zagrizenemu komunistu so ob krsto postavili majhen križ.

Leta 2005 sem se pogovarjal z njim (glej Musko, št. 1-2/06). Z ženo, s katero sta bila poročena 44 let, sta me sprejela na svojem domu. Razlagal mi je svojo zgodovino. V njegovi skromni hiši sva pila mate, kazal mi je številne fotografije, obešene po stenah, ki so jim družbo delale srebrne in zlate plošče. Na mnogih je bil v družbi z urugvajskimi nogometaši, saj so ga ti še posebno cenili. O njihovi nacionalni nogometni reprezentanci je pel pesmi, eno je posvetil tudi legendarnemu selektorju Obduliu Vareli, ki je leta 1950 Urugvajce popeljal do svetovnih prvakov v nogometu.

Canario nikoli ni doživel svetovne slave, čeprav je prepotoval velik del sveta. Še lani je, recimo, nastopal v Avstraliji. Njegova potovanja so bila omejena na nastope po središčih urugvajske emigracije. Zdomcem, ki so državo zapustili zaradi desne diktature, je prinašal njihovo kulturo; na Švedskem jih je nekoč obiskal tudi zato, da je pri njih nabiral denar za podporo urugvajski gverili tupamarom. Zaradi politične aktivnosti je imel doma veliko težav. V Urugvaju kar enajst let ni smel nastopati, zato pa je v tistih letih veliko potoval in obiskoval zdomce. Luna je bil med ustanovitelji osrednje urugvajske levičarske stranke Frente Amplio, vendar je bil v zadnjih letih, ko je levica po 170 letih desničarskih vlad končno prišla na oblast, do nje zelo zadržan. Njegovo levičarstvo je bilo tako močno, da je še sina poimenoval Ernesto Guevara. Zelo hitro je opazil, da so se začeli vzpenjati ljudje, ki jih prej ni videl. Še posebno ga je motila komercializacija karnevala in nogometa. V pogovoru mi je dejal: »O revščini ne moreš peti v zlatih oblačilih.« Opazil je tudi, da se je na karnevalu pojavilo kup murg (skupin 17 glasbenikov), ki so se »do slave povzpele z levice, račun pa zdaj izstavljajo z desnico«. Sam je namreč vedno ostal pripadnik svoje četrti Villa Española, v kateri je v krogu svoje družine preživel večino življenja.

V zadnjih letih je nastopal čedalje redkeje. Še največkrat ga je bilo mogoče slišati po bližnjih lokalih, v krogu najtesnejših prijateljev. Ko sem v Montevideu zadnje spraševal, kako bi ga našel, so se v glavnem spraševali med seboj, ali kdo ve, v katerem lokalu se zadnje čase največ zadržuje. Čeprav je bila glasba bistveni del njegovega življenja, se ni nikoli odločil za profesionalno kariero. Ko so ga vrgli iz treh šol, je prodajal časopise in čistil čevlje, pri 25 letih pa je začel delati v pristanišču, tam je tudi dočakal upokojitev. Zanimiv je njegov študij glasbe, o tem je v pogovoru za El Pais dejal: »Moje vaje pred nastopom so tri ali štiri škatlice cigaret ter mrzlo pivo ali mrzel viski.« Kljub temu je za sabo pustil pet plošč, sodeloval je tudi s številnimi urugvajskimi glasbeniki, a se z večino na koncu tudi razšel. Za Jaimeja Rossa, s katerim sta posnela največjo uspešnico Brindis por Pierrot, je celo rekel, da ga ne pozna. Ko sem mu dejal, da to vendarle ne more biti res, mi je odgovoril: »Aja, to je tisti, ki ima na enem očesu dolar in na drugem drugega.«

Po zvokih bobnov so Canariu ob grobu prijatelji zapeli še Brindis por Pierrot. Pogreb je bil brez politikov in zvezdnikov. Od njega so se poslovili najzvestejši prijatelji, ki so mu družbo delali po bližnjih lokalih, ter seveda množica urugvajskih glasbenikov, ki sodelujejo na karnevalu. Radijske postaje pa so ves čas predvajale njegovo pesem z refrenom: »Grem, kot jih je šlo že toliko …« Na predzadnji plošči Por la Vuelta je med drugim ostal tudi zanimiv posnetek njegovega gostilniškega prepevanja v krogu najtesnejših prijateljev.

Čeprav je imel že leta 2005 posneto gradivo za novo ploščo, mi je potarnal, da ne ve, kdaj bo ugledala luč sveta. Založbe so tedaj avtorjem plačevale zelo slabe honorarje, kar pa je bilo še vedno bolje kot danes. Njegova zadnja plošča El Tablado Callejero je tako izšla leta 2007.

Marko Jenšterle