Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Pina Gabrijan

Alexander Pehlemann in Ronald Galenza (ur.)

SPANNUNG. LEISTUNG. WIDERSTAND. Magnetbanduntergrund DDR 1979 – 1990.

Verbrecher Verlag Berlin, 2006

RAZLIČNI IZVAJALCI

Spannung. Leistung. Widerstand. Magnetbanduntergrund. DDR 1979 – 1990.

ZickZack, 2006

Naslov knjige Spannung. Leistung. Widerstand. je zelo posrečeno razložen na koncu spremne besede in dejansko tudi precej dobro oriše karakter kasetkarskega podtalnega glasbenega ustvarjanja v Vzhodni Nemčiji oziroma DDR. Torej: »Po sili razmer je bil posameznik neprestano pod napetostjo (Spannung). Nikoli ni šlo za nek uspeh (Leistung). Kot estetska življenjska drža se je simbolično poleg vsega načelno zgodil še odpor (Widerstand).« Gre za dokumentiranje obdobja, ki je s svojo absurdnostjo spodbudilo nastanek artefaktov, ki se v kakšni udobni in z blaginjo naphani sceni sigurno ne bi porodili. Urednika Alexander Pehlemann in Ronald Galenza sta oba rojena Berlinčana in tudi sama soustvarjalca takratne vzhodnonemške alternativne glasbene scene, danes pa se posvečata predvsem urednikovanju in sta še vedno aktivna na glasbenem področju.

Knjiga vsebuje nabor besedil, med avtorji katerih se znajdejo tudi trije iz Zahodnega Berlina, ki je s svojo sceno le predstavljal začetni in odločilni navdih za ustvarjalce na drugi strani zidu, s padcem katerega so se ti ustvarjalci spremenili v potencialne ali dejanske sodelavce. Ta tri besedila pomenijo refleksijo vzhodnonemškega dogajanja z zahodnonemške perspektive. Objavljeni intervjuji z nekaterimi glavnimi akterji tega obdobja obstoja DDR pa iz prve roke predstavijo dogajanje na tej specifični sceni in poleg samega vpogleda v glasbeno ustvarjanje prinašajo tudi zanimive informacije o vsakdanu dela generacije, ki je živel vse prej kot v okvirih načel organizacije FDJ (Freie Deutsche Jugend; na jugoslovanskih tleh bi to bil SKOJ − Savez komunističke omladine Jugoslavije). Tako na primer intervju s Frankom »Trötschem« Trögerjem, ki je bil takrat aktiven v zasedbah, kot so Stoffwechsel, Die Firma in Tacheles, v mladih letih pa znan tudi kot ljubitelj psihotropnih substanc, predstavi – proti splošno veljavnemu prepričanju – precej pestro dogajanje na vzhodnonemškem ozemlju na tem področju. Za ustvarjalce so bile neizogibne tudi mnoge dogodivščine s službo državne varnosti, znane kot Stasi. Zaradi raznovrstnih posegov je bila občasno potrebna precejšnja iznajdljivost in še večja prefriganost za realizacijo nastopov. Ti pa so se tako ali tako vršili večinoma na lokacijah, kot so malo večje dnevne sobe in dvorišča ali celo cerkve in mentalne ustanove. Dejansko pa se država in Stasi nista kaj dosti zanimala za posnetke te kasetkarske gverile, če se jih ni poskušalo pretihotapiti na Zahod, in je vse skupaj ostajalo v okvirih umetniškega ustvarjanja. Šlo je za nekakšno dnevnosobno avantgardo. Eden izmed najbolj plodovitih je bil vsekakor tudi Christian »Flake« Lorenz, danes znan kot klaviaturist skupine Rammstein, v preteklosti pa aktiven v Feeling B, ki je za razliko od preostalih takratnih zasedb dosegala skorajda »nepodtalni« status, poleg te pa je deloval še v Magdalene Kiebel Combo, Happy Straps, Frigitte Hodenhorst Mundschenk in v že prej omenjeni Die Firma.

Za večino nastopov je bila značilna dobra mera improvizacije in po naravi so bili bliže performansom kot koncertom v strogem pomenu besede. Zanimivo in zaželeno je bilo vse, kar je bilo drugačno in odštekano. Tudi kronični izostanek razpoložljive tehnologije v Vzhodni Nemčiji je dodobra vplival na karakter takratnega ustvarjanja in na tvorjenje raznih bolj ali manj obstojnih in precej fluidnih formacij. Tako so člani prehajali sem ter tja tudi po principu lastništva določenega instrumenta ali kosa opreme. Zunajberlinski glasbeni navdih je pomenil predvsem zvok skupin Throbbing Gristle, Virgin Prunes, Cabaret Voltaire, Gang Of Four ali The Residents. Ne glede na geografski izvor pa je pri muziciranju večini elektronskih ustvarjalcev glavni navdih pomenil William S. Burroughs in uporaba metode cut-up, ki jo je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil njegov prijatelj in sodelavec umetnik Brion Gysin. Burroughsova poglavitna ideja je bila, da temelji nadzor ali moč množičnih medijev na asociacijskih verigah, ki jih je z metodo cut-up mogoče nasekljati, torej uničiti in s tem tudi izničiti moč medijev. Idejo so ponotranjili tudi mnogi ustvarjalci elektronske glasbe oziroma zvočni aktivisti. Nasploh pa je šlo za precej heterogeno sceno, na kateri so sodelovali posamezniki, ki so se posvečali glasbi, poeziji, slikarstvu, filmu, grafičnemu oblikovanju ali pa vsemu hkrati. Takšnih zasedb so bili pogosto člani punkovski glasbeniki, ki so evolucionirali v zvočnoeksperimentalne entuziaste, različni akterji s performersko-aktivistične scene in mladi literati iz berlinskega okrožja Prenzlauer Berg. Eden izmed bistvenih dejavnikov ustvarjanja je bilo dejstvo, da v Vzhodni Nemčiji v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo medijev, založb ali distributerjev, kaj šele trg, ki bi bili naklonjeni in zainteresirani za to subverzivno sceno. Ker pa se je le razpolagalo s praznimi kasetami in kasetniki, se je dodobra izkoristilo to možnost za snemanje in razširjanje lastnih posnetkov v več kopijah. Kasete so tako postale glavni nosilec razširjanja stvaritev in so bile vsekakor najbolj kompatibilen medij za vzhodnonemške razmere. Vendar je treba opomniti, da je v tem času tudi v Zahodnem Berlinu obstajala kasetkarska scena. Nekje do leta 1978 je sicer dominiral vinil, kasete pa so postale priljubljene zaradi dostopnosti, možnosti hitre distribucije in dokumentiranja ustvarjanja mimo velikih založb.

Tako so v zakotnih prostorih Vzhodne Nemčije z ramo ob rami ustvarjali − morda takrat sicer nedozoreli − glasbeniki, zvočni raziskovalci, literati, grafiki in kar je še takšnih profilov. Kratko rečeno, entuziasti, ki so se iz prejemnikov pretvorili v oddajnike. Knjiga in kompilacija dasta na koncu koncev misliti, da pa morda tamkajšnje življenje kljub vsesplošnemu pomanjkanju in represiji le ni bilo tako pusto – za tiste vsaj malce predrzne, seveda.

Knjigo Spannung. Leistung. Widerstand. spremlja še istoimenska kompilacija na dveh zgoščenkah, ki je izšla pod okriljem založbe ZickZack. Za izbor komadov so poskrbeli Bernd Jestram, Bo Kondren, Ronald Lippok in Bert Papenfuß, vsi tudi dejavni ustvarjalci na glasbeni sceni v Vzhodni Nemčiji, tako da je kar nekaj artefaktov prišlo tudi izpod njihovih prstov. Danes pa še vedno tako ali drugače prispevajo h glasbeno-kulturnemu dogajanju; Jestram in Lippok od leta 1995 ustvarjata pod imenom Tarwater, Kondren je v letu 1993 ustanovil Calyx Mastering (ki je poskrbel tudi za obdelavo dotične kompilacije), Papenfuß pa je izdajatelj kulturnopolitičnega časopisa Gegner (prej Sklaven). Knjiga in kompilacija sta izšli v koprodukciji Pommerscher Literaturgesellschaft, Verbrecher Verlag in ZickZack kot posebna izdaja Zonica – publikacije, ki je nekje med magazinom za kulturo in fanzinom, katere sourednik je tudi Papenfuß.

Ko se je torej omenjena četverica spravila k zbiranju materiala za kompilacijo, je vsak prinesel kasetkarske posnetke s svojega podstrešja, hkrati pa so povprašali o zalogi v domačih arhivih še preostale soustvarjalce takratne scene. Na koncu so bili presenečeni tako nad količino kot nad – pa čeprav so poslušali z današnjimi ušesi – kakovostjo materiala, ki so ga dobili. Kompilacija ni sestavljena po principu strogega zgodovinskega dokumenta, ki bi vseboval samo komade, ki so morda bili signifikantni za takratni čas in zares reprezentativni za določene bende, temveč so si privoščili in izbrali material po sedanjih lastnih preferencah. Na zgoščenkah so torej pristali večinoma komadi, ki so bili posneti na B-straneh, tako da takrat očitno niso bili v ospredju, vendar imajo morda prav zaradi tega neki časovno nedeterminiran karakter oziroma bi jih lahko opisali kot nadčasovne.

Kompilacija je lepo zaokrožena celota, ki vsekakor pozitivno preseneti s svojo progresivnostjo. Če so imeli ustvarjalci na razpolago največ en digitalni delay, eno 12-kanalno mešalno mizo, kakšen doma sestavljen kos opreme in nekaj kasetnikov, je to pomenilo že izobilje. Vendar tega pomanjkanja danes nikakor ni slišati. Verjetno so bile ravno te skromne razmere – poleg družbenega stanja vsesplošne stagnacije in tudi samega dejstva obzidanosti – tiste, ki so glasbenike inspirirale in silile k iznajdljivosti in inovativnosti, ki ob današnji skrajni dosegljivosti opreme pogosto umanjka.

Na dveh zgoščenkah se je znašlo 48 posnetkov, katerih povprečna dolžina je večinoma malo več kot (punkovski) dve minuti in pri mnogih prispevkih dejansko ne gre preslišati prav punkovskega izvora njihovih ustvarjalcev. Naletimo pa tudi na kar nekaj recitacij na elektronsko podlago (Zaghaft od 3tot ali 37 Grad Celsius od Corp Cruid), noisovske elektronike (Das Sentimentale Ufo od Taymur Streng/Ornament and Verbrechen ali Vernissage od Euphontherapie), najde se celo kakšna zadubirana stvarca (Sie Töten (Macao) od Tschaka Lebt). Iz večine komadov pa kljub raznolikosti kot skupni imenovalec veje neka melanholija ali celo mrakobnost, hkrati pa je očitna popolna odsotnost komercialnega pritiska, saj vprašanje, ali bi bil ta material primeren za objavo, tako in tako ni obstajalo.

Pina Gabrijan