Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Viktor Škedelj Renčelj

PETER ANDREJ

Libero 5

Klub kulturnih ustvarjalcev KU-KU, 2008

Peter Andrej je do zdaj izdal že kar nekaj zanimivih nosilcev zvoka, med katerimi bi veljalo izpostaviti vsaj dva res nadvse izvrstna: Pohorske poti in Povabilo na čaj! Odlikujeta se s poetičnostjo izbranih besedil in nežno akustično spremljavo. Tako hočeš nočeš človeka popredalčkaš med »akustičarje«. Dokler te ne preseneti z električno ploščo. Pa to še ni vse: Libero 5 je brez najmanjšega dvoma Petrov najboljši izdelek do zdaj. Naj povem že kar na samem začetku – gre za vrhunsko ploščo! Na njej je moč prisluhniti sedmim komadom v skupni dolžini nekaj več kot 35 minut. Program odpre Dežujva, znana že z albuma Povabilo na čaj!, ki takoj na začetku zagrabi poslušalca za uhlje in ga primora v pozorno poslušanje. Sledita ji enako odlični Svetloba avgusta in Pozabljaš (za slednjo je besedilo napisal Bojan Sedmak). Gre za tri lirske pesmi, polne odličnih besednih zvez in večplastnih pomenov, ki jim Petrov glas in interpretacija več kot očitno izvrstno ustrezata. Sledita dve družbenokritični pesmi. Ta del plošče, ki ga predstavljata Hvalabogu in X-Ray, je po mojem mnenju najšibkejši del albuma. V njem Peter kritizira zatohlost doline šentflorjanske in omejenost večinskega življa v njej. To je sicer že v redu in prav, a besedili (za razliko od prej omenjenih pesmi) ne izkažeta nekega bistvenega presežka in posledično komada ne pljuskneta v polje brezčasnosti, ki jo nedvomno izkazuje preostali material na zgoščenki. Pa še nekaj: omenjena komada sta zastavljena najbolj rockovsko na plošči, Peter pa ju ne odpoje dovolj na moč (ali kot se reče lepo po domače »z jajci«). Morda pač ne premore dovolj »svete jeze«, ki bi ju omenjeni pesmi zahtevali oziroma je vsaj tu ne pokaže. Zato moč plošče tu nekoliko klecne. Libero 5 se spet ujame v uglasbitvi pesmi Charlesa Baudelaira Sorodnosti, ki jo je Peter predstavil že na Povabilu na čaj!, a ji tukajšnji aranžma bolj ustreza. Baudelaire ki rocka! Za konec albuma pa nam je umetnik pripravil pravi pravcati biser. Ker Balada o Francu Rihtariču to zagotovo je. Pesem je nastala po biografskem romanu Blaženi Franc Rihtarič izpod peresa Zdenka Kondriča. Gospod Rihtarič je bil štajerski odpadnik in zaradi spleta okoliščin celo kriminalec in morilec, ki ga je ljudska oblast likvidirala leta 1959. Nekakšen lokalni »outlaw« tipa John Wesley Hardin, Billy The Kid (o katerih je prepeval Bob Dylan) ali Jesse James (o katerem so prepevali vsi drugi). Šanson spada v sam vrh (kantavtorske) ustvarjalnosti na Slovenskem in ob bok nesmrtnim mojstrovinam, kot so jih v svojih najboljših trenutkih ustvarili Tomaž Pengov, Marko Brecelj ter Jani Kovačič.

Omeniti velja še srečno roko pri izbiri spremljevalne zasedbe, ki so jo v raznih kombinacijah tvorili Ciril Sem, Matjaž (oziroma Matija) Krivec, Peter Jan, Dejan Berden, Matjaž Dajčar, Jaka Berger, Klemen Krajc, Danilo Ženko in Erian Karlovič. Bend res prijetno »groova« in daje prijeten občutek neprisiljenega muziciranja za lasten »gušt«. Osebno me je še prav posebej očaralo igranje solističnega kitarista Petra Jana; že zelo dolgo me ni kak kitarski umetnik tako navdušil. Posebej je treba pohvaliti tudi produkcijo Draga Mlinarca, ki se je tokrat res izkazal. Le Sorodnosti zvokovno nekoliko štrli iz celote, kot da bi bila posneta drugače, žal slabše. Na splošno pa je zvočna slika glasbeni in besedni vsebini nadvse primerna – topla in svetla.

Plošča torej prestavlja obvezen nakup za vsakega, ki ga tovrstna glasba vsaj malo zanima. Kje jo vam bo uspelo kupiti, je seveda drugo vprašanje. Če vam jo bo le uspelo, priporočam, da si jo potisnete v predvajalnik v avtomobilu in naj mimo okna švigajo Radgona, Polenšak, Boč, Sobota, Poljčane, Loče, Trate, Majšperk, Cirkovce, Ptuj, Celje, Maribor. Pa naj padajo lokalne babe! In naj se tresejo usrane gate, ta velike in ta male!

Viktor Škedelj Renčelj