ISSA BAGAYOGO

Mali Koura

Six Deegres Records, 2008

Isso Bagayogoja zdaj že dodobra preverjeno štejemo med pomembne inovatorje v polju zahodnoafriške glasbe. Na zadnjem, četrtem albumu Mali Koura nadaljuje dograjevanje »elektro mandinškega« zvoka. Tudi tako, da sta s francoskim producentom Yvesom Wernertom, s katerim sodeluje že vse od svojih začetkov v Bamaku, miksu tradicionalnih zahodnoafriških glasbil in sodobnih elektronskih prijemov dodala jazzovsko inficirane pihalno-trobilne aranžmaje, s čimer sta opazno razširila večplastnost skupnih skladb in obogatila njihov zven. Bogat in izrazno v tem kontekstu še vedno poseben album je bil zato po svojem izidu lani upravičeno deležen precejšnje kritiške in medijske pozornosti, mnenja so se pričakovano delila med puristi in zagovorniki odprtosti zahodnoafriške glasbene produkcije. Predvsem pa se je kar nekaj mesecev uvrščal v same vrhove lestvic »svetovnih godb«. Jasno, saj gre tudi za izrecno plesno elektronsko godbo, zelo uporabno tudi v okoljih, kjer je delež afriških prispevkov običajno manjšinski. Issa Bagayogo je kot komet opozoril nase leta 2000 z albumom Sya, pozornosti je bil seveda deležen ravno zaradi svojega odločnega uvajanja elektronskih in studijskih možnosti v sicer s tradicionalnimi glasbili proizvedeno glasbo. Torej, s početjem, ki v takšnih razsežnostih tedaj ravno ni bilo pogosto. Kora, kamale n'goni in akustična kitara so se prek elektrificiranih instrumentov, sintetičnih ritmov, studijsko proizvedenih ali mutiranih zvočnih obrazcev, elektronskih prijemov in studijskih učinkov utapljali v omamnih plesnih vragolijah. Vsi poznejši albumi dokaj dosledno razvijajo in nadgrajujejo avtorski model, ki ga je vzpostavil že s prvencem; z naslednjima albumoma Timbuktu in Tassoumakan ni stopil iz njegovega okvira, zato pa prefinjeno, v podrobnosti seciral in razvijal njegove potenciale. Tako ne preseneča, da je za številne, ki spremljajo njegovo ustvarjanje, album Mali Koura, njegovo najbolj zrelo delo, drugi so z njim nezadovoljni, saj menijo, da se preveč ponavlja ter da je zato dolgočasen in neprepričljiv. Tudi prav. Res je, da vsebini albuma morda manjka intenzivnejša dramaturgija, tudi večja raznolikost skladb in njihova večja notranja dinamika. A po drugi strani je takšna »kul« drža − nekoliko počasen, ležeren potek dogajanja, postopno zlaganje posameznih elementov skladb v celoto − ena bistvenih značilnosti njegovega ustvarjalnega postopka. Česa drugega albumu tega tipa in vsebine z mojstrsko izvedbo in produkcijo pač ne moremo očitati.

Techno Issa, kot ga poznajo v domovini, je tudi tokrat zbral lepo število uglednih sodelavcev. Posebej opazen je prispevek Mame Sissokoja, ki je bil med drugim tudi kitarist v zasedbah Alija Farke Toureja in je z Isso sodeloval že na prejšnjih albumih, odlično obvlada tudi različice n'gonija. Omeniti velja Zoumane Tereteja, cenjenega, a premalo poznanega mojstra igranja na sokou, vrsto arhaičnih gosli. Na koro igra Sheriff Soumano, Madou Diallo igra na tradicionalno piščal, Adama Diarra in Alou Traore sta tolkalca, Pamela Mapaha je prispevala ženski vokal. Še pomembnejši delež od omenjenih imata studijska sodelavca Yves Wermert in Gael Le Billan. Poleg tehničnega dela sta prispevala tudi igranje na različne instrumente in spremljevalne vokale. Posnetki so najprej nastajali leta 2007 v Bamaku, tako v mobilnem studiu kot v studiu Bologan, potem so se selili v Francijo, v studio v Nancyju, kjer so jih pripravili za izid.

Pri založbi Six Degrees Records pa je nedavno izšel tudi album Issa Remixed, na katerem so studijske predelave skladb z albumov Mali Koura in Tassoumakan v izvedbi številnih znanih in manj znanih didžejev izpod okrilja omenjene založbe.

Zoran Pistotnik