Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Andrej Hočevar

ANTHONY BRANKER

Blessings

Origin, 2009

Devet kompozicij Brankerjevega drugega albuma prinaša zelo umerjeno, celo nekoliko zadržano sodobno jazzovsko godbo. V glavnem gre za kompozicije, ki ne odstopajo od sodobnega mainstreama, njihovi izvedba in produkcija pa na trenutke zazvenita že kar preveč izglajeno. V izvedbah je čutiti neko zadržanost, mogoče celo zaviralen vpliv Brankerjevega vodstva, ki album sicer spretno ohranja na določeni višini, s katere se niti za trenutek ne spusti, a se nadnjo kaj posebej tudi ne dvigne. Lahko rekli, da je Blessings album ene same interpretacije, to je Brankerjeve, ta si pa prizadeva predvsem za kakovosten izdelek brez večjih presenečenj in brez posebnih presežkov.

Domiselna sinkopirana zaporedja, ki vzpostavljajo osnovno, ponekod modalno vzdušje, so ravno prav nedoločljiva in istočasno neposredna, da jim z vztrajnostjo uspe pripraviti osnovo za nadaljnji razvoj. Pri tem ima vodilno vlogo na albumu vibrafonist, medtem ko je pianist v glavnem v vlogi spremljevalca. Glasbena medigra med obema sicer ustvarja zanimive napetosti, saj se tako včasih izkaže, kako je vzorec, ki ga igra prvi, zgolj abstrakcija tistega, ki ga zaključi drugi. Branker si je očitno prizadeval za čim večjo jasnost melodij, ki gredo hitro v uho. Nekatere od njih se bolj, druge manj odkrito zgledujejo pri drugem velikem kvartetu Milesa Davisa, a treba je reči, da občasni poudarki na afrokubanski tradiciji, slišni iz ozadja in ki od daleč spomnijo seveda na Kennyja Dorhama, ne delujejo tako prepričljivo. V dveh skladbah, kjer je to bolj očitno, se hitro zazdi, da gre za bolj ali manj naključni kliše, s katerim album Blessings kot celota izgubi nekoliko integritete. Težava je namreč v tem, da tudi ti pesmi sami po sebi ne delujeta nič slabše od drugih, vendar natanko s tem opozorita na rahlo izumetničeno naravo izdelka, ki bi ravno tako hitro lahko prenesel še katero koli drugo naključno komponistovo domislico. Brankerjeve boljše kompozicije prepričajo z nekoliko večjo prostornostjo in s poudarkom na širini med harmonijo in disonanco; seveda je način, kako melodija glasbo povsem organsko potegne v novo smer, Brankerjeva dodatna spretnost, brez katere bi prenekatera skladba utegnila delovati preveč linearno.

Anthony Branker in njegova zasedba Ascent s spretno ritmizacijo, čvrstimi akordi in jasnimi melodijami ustvarita album s prijetnim vzdušjem, četudi seveda na račun spontane kreativnosti. Te najdemo še največ v zaključnih stopnjevanjih, kadar je osnovna melodija dovoljkrat ponovljena, da lahko začne njena neposrednost počasi in komaj zaznavno razpadati. Tedaj iz nje nastanejo posamezni glasovi, ki se ji bolj poljubno približujejo in oddaljujejo, medtem ko osnova še naprej odzvanja kot odmev iz ozadja, ki vedno znova skoči iz prožne melodične mreže. Blessings je tako ali drugače všečen izdelek, ki konec koncev tudi ne želi biti nič drugega. Večina kompozicij v zmernem tempu izhaja iz močne melodije in jasne harmonične strukture, ki veščim solistom ponuja dobro izhodišče za neobremenjeno melodično sprehajanje v jasno začrtanih mejah, za kar v glavnem ni potreben prevelik napor.

Andrej Hočevar