Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Miha Colner

FUTURE OF THE LEFT

Travels With Myself And Another

4AD, 2009

Britanska glasbena industrija je pred leti s posredništvom založbe Too Pure na trg pripeljala zasedbo Mclusky, ki je s t. i. indierockovsko estetiko dokaj hitro osvojila specifično publiko in postala nezanemarljiv igralec na trgu. Nekdanja člana tega kolektiva, kitarist in pevec Andy Falkous Falco in bobnar Jack Egglestone, sta po razpadu matične zasedbe v domačem okolju našla primernega basista iz lokalne podzemne skupine Jarcrew. Na podlagi nekdanje slave in ohranjenih vezi z razvejano založbo Beggars Banquet oziroma podružnico 4AD je Future Of The Left že leta 2007 izdala prvenec Curses, ki je zaradi novih zvočnih značilnosti dodobra presenetil stare oboževalce. Falco je namreč začel zanemarjati kitaro in se intenzivno posvečati klaviaturam, ki so novi skupini pridale svojstven zvočni presežek. Njihova glasba se je izkazala za majhno prodajno uspešnico, o čemer pričajo številni singli in neskončne, zares globalne turneje po ZDA, Vzhodni Aziji, Avstraliji in seveda Evropi. Tako je bila že takoj v začetku delovanja pot ambicioznega benda, kot je Future Of The Left, tlakovana, nova plošča pa je napovedovala nujen korak naprej. A namesto veličastne izdaje se je častihlepnežem zgodila neprilika, ko je material aktualnega albuma Travels With Myself And Another prišel med spletne kanale dobra dva meseca pred uradnim izidom, kar je vodjo zasedbe Falca, ki tudi sicer velja za zagovornika trdnega varovanja avtorskih pravic in načina razpečevanja glasbe stare šole, dodobra ujezilo. A kljub slabi volji trojice, ki si na račun glasbe želi lagodnega profesionalnega delovanja, je novi material požel ugodne kritike in se izkazal za dostojnega naslednika preteklih projektov.

Plošča je bila jeseni lani posneta na domačem Walesu, kjer se je trojica ustalila po napornih promocijskih turnejah, ki pa so, kot se je izkazalo, dobra inspiracija za ustvarjanje ogrodij novega materiala. Ta izkazuje veliko idejne virtuoznosti pri izbiri zvoka in celostnih aranžmajev, ki zvenijo povsem nadžanrsko, nič več ujeti v stroge in trdne okvire rockovske estetike. Tako se prostor ritem sekcije, zlasti v komadih, kjer kitaro nadomeščajo klaviature, neverjetno razširi, zlasti segment udarnega basa, ki ponekod prevzema vlogo kitare, drugič spet odločno sledi močnim bobnarskim linijam. Prav Falcovo menjavanje kitare in klaviatur je mnogokrat konfuzno in zvočno nedefinirano, tako da ju je skoraj nemogoče ločiti, ampak prav to dokazuje, da izbira instrumenta ni toliko pomembna kot njegova učinkovita raba; s sintetiziranim zvokom oborožena Throwing Bricks At Trains, recimo, zveni prav toliko rockovsko kot udarno kitarska Arming Eritrea. Future Of The Left so tako v drugo še bolj izostrili svojo glasbeno širino in dosegli izraz, ki ga je težko primerjati s čimer koli, saj se giblje med široko paleto posrednih vplivov. Morda je občasno najočitnejša referenca t. i. math rock z odločno ritmično podlago, ki preči tako plesne, punkovske, pravoverno rockovske in popevkarske prvine. Falco eksperimentira z vokalom do nerazpoznavnosti, saj v posameznih komadih menja barvo glasu, tako zveni kot Ozzy Osbourne, spet drugič kot Bon Scott, njegove pasaže so bodisi orkestralne bodisi rockovske, celota pa tu in tam spomni na No Means No, spet drugič na Melvins. Kljub izvedbeni učinkovitosti je zasedba vedno nekje pazljivo na meji, da njihova glasba vseeno ne postane preveč radikalna, čeprav si skozi ploščo večkrat pripravijo odlična izhodišča za kakšen hrupnejši napad. Tako sta poskočna You Need Satan More Than He Needs You in rockovsko pravoverna Stand By Your Manatee sestavljeni za potencialno širše poslušalstvo, ki ga zasedba vztrajno pridobiva. Travels With Myself And Another je večnamenska zvočna kulisa, ki lahko brez večjih žanrskih omejitev požgečka marsikaterega vsejedega konzumenta kakovostne glasbe.

Miha Colner