GOSSIP

Music For Men

Columbia Records, 2009

Svetovno proslavljena zasedba Gossip, ki letos praznuje desetletnico, je v prvih letih delovala precej podtalno in lokalno omejeno, preden je pred tremi leti strokovno in širšo javnost presenetila odlična plošča Standing In The Way Of Control in v trenutku prinesla popularnost in zvezdniški status. K temu je pripomogla predvsem razvpitost kontroverzne in feministično nastrojene pevke Beth Ditto, ki je z markantno pojavnostjo nesramežljive debeluške v medijskem smislu morda naredila celo več pompa kot njihova glasba. Beth Ditto je deklarirana lezbijka in zaprisežena feministka, ki se na javnih nastopih in v medijih rada pojavlja v spodnjem perilu in s tem neposredno in hvalevredno opozarja na toga estetska merila in lepotne ideale zahodne družbe. A kljub svojim močnim izjavam in liberalnim nazorom se je v nekaj letih izrazite javne izpostavljenosti izkazala za dokaj tipično zvezdnico, ki bi dala vse za trenutek medijske pozornosti. Gossip, če smo zlobni, ob njenih poziranjih za naslovnice najrazličnejših glasbenih in trendovskih revij delujejo le kot stranski produkt njene razvpitosti. V tem kontekstu se lahko vprašamo, kdaj bo ta glasbena ikona novega tisočletja prerasla skupino in odšla na samostojno pot. Že zdaj s svojo pojavo zasenči preostala, nič manj pogrešljiva člana benda, basista Bracea Paina in bobnarko Hannah Billie. Prav slednja, ki je v zasedbo vstopila po drugi plošči, je z bobnarskim prispevkom dodobra utrdila zvočno sliko Gossip, da je ta postala trdnejša, udarnejša in bolj plesna. Album Standing In The Way Of Control iz leta 2006 je tako serviral izjemno avtorsko izraznost, tako v glasbenem kot sporočilnem smislu, odkrit feministični aktivizem pa je tako v konservativni Ameriki kot na stari celini dosegel želeni učinek. V kombinaciji s postpunkovskimi, intenzivno plesnimi takti, ki puščajo v ospredje prepoznaven vokal Beth, je bila to formula za uspeh.

Po treh letih je bila na glasbeno sceno z dosti več pompa, ki pritiče njihovi novi založbi, multinacionalki Columbia, lansirana plošča Music For Men, ki že z naslovom izdaja, da lirika zasedbe ostaja v utečenih tirnicah bitke med spoloma. A tokrat je marketinško zvito zapakirana in potemtakem manj očitna. Ker se je nova založba odločila resno tržiti artikel pod imenom Gossip, so na pomoč poklicali tudi legendarnega producenta, enega zanesljivejših ustvarjalcev hitov, Ricka Rubina, ki je med snemanjem s klaviaturami zasedel vlogo četrtega člana benda. Založba je ustvarila optimalne razmere. Člane skupine so dizajnersko oblekli, jim ponudili najboljše okoliščine in sodelavce za ustvarjanje ter s posredovanjem producenta dodobra izčistili zvok, ki nikakor ni več pristno umazan in neposreden, tu in tam skoraj garažen, kot na predhodnici, ampak je prešel namišljeno mejo dodelanega popa za širšo množico. Zvočna slika nekoliko slabše korespondira z udarniško feministično liriko, a ta mainstreamovska uniformnost in izogibanje vsakršni radikalnosti sta očitno nujna žrtev za dosego kar najširših krogov globalnega poslušalstva. Pa da ne bo pomote, Music For Men nikakor ni slaba plošča, a vendar je začela voditi skupino po poti imperativov, ki jih zahteva ranjeno kolesje glasbene industrije. Novi album se, če pustimo ob strani starejše remikse, tako prvič resneje in neposredneje srečuje z elektronskimi poudarki, sintetiziranimi podlagami in klavirskimi dodatki, ki mnogokrat prekričijo značilni zvok basa in kitare, na drugi strani je vokal Beth Ditto studijsko dodobra obdelan in olepšan. Kljub vsemu pa gre tu zgolj za detajle, medtem ko se osnovna izraznost, razen tega, da se je rahlo umirila in upočasnila, ni bistveno spremenila. Gossip še vedno ponujajo preprost, a učinkovit plesni rock, pomešan s punkovskimi, funkovskimi in novovalovskimi vplivi ter začinjen z odločnim vokalom. Tako se zanimiv soulovsko plesni uvodnik Dimestone Diamond prelije v hit Heavy Cross, ki se po svoje spogleduje z estetiko kakšne Cindy Lauper v funkovski izvedbi, ki se ji pevka približuje tudi vokalno in s tem malce izgublja aktivistični podton. Med izstopajočimi komadi se najdejo še v stari, surovejši maniri odigran Spare Me From The Mold, plesno diskoiden Long Love Distance, Men In Love in počasen For Letter World, ki preseneča z očitnejšimi klavirskimi in elektronskimi dodatki. Music For Men pomeni velik preskok v drugo glasbeno kategorijo, v prvo ligo neizprosnega glasbenega tržišča. Povprečen poslušalec morda ne bo prepoznal radikalnih vsebinskih poudarkov ter feminističnih nazorov skupine, ki je s ploščo Music For Men naredila logičen korak naprej v lastnem ustvarjanju, čeprav ta ne dosega preproste udarnosti in neobremenjene svežine prelomne predhodnice.

Miha Colner