Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Andrej Hočevar

STEVE KUHN

Mostly Coltrane

ECM, 2009

Najnovejši album Steva Kuhna s pomenljivim naslovom »V glavnem Coltrane« je opomin, da je ta premalo znani newyorški pianist v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kratek čas celo igral v Coltranovi zasedbi, ki jo je takrat zamenjal za mesto pri trobentaču Kennyju Dorhamu, Kuhnovemu novemu triu pa se je tokrat – v precej nehvaležni vlogi – pridružil še saksofonist Joe Lovano. Naslov albuma namiguje na nekaj, kar bi Coltrana tako ali drugače tudi presegalo oziroma vsaj poseglo onkraj njegove dediščine, kar se zgodi na več načinov; najprej je tu dejstvo, da sta od trinajstih skladb na albumu dve Kuhnovi in dve priredbi, ki ju je igral že Coltrane, predvsem pa gre tukaj za pomen Kuhnove lastne ustvarjalnosti pri ponujenih reinterpretacijah in nekatere manj slutene glasbene izbirne sorodnosti, ki se v njih pokažejo.

Kuhn povsem prosto razvija svoje klavirsko videnje Coltranovih skladb, kar bi brez Lovana nemara še bolj prišlo do izraza. S poudarjenim občutkom za prostor iz izhodiščnih Coltranovih duhovnih reverjev naredi pretanjene lirične pejsaže, ki jih poseli s svojevrstnim impresionizmom in mehkimi melodičnimi nizi. Njegovo fraziranje je počasno in umirjeno, namesto klastrov pa raje evocira drobce oddaljene melodije, ki pravzaprav ne potrebujejo spremljave, dodatnega solista pa še manj. Zato Lovano še najbolj do izraza pride v skladbi Central Park West, ki jo s Kuhnom odigrata sama.

Lucidno videnje globinskih struktur in pravilno prepoznavanje njihovih potencialov Stevu Kuhnu omogoča tudi bolj presenetljive povezave med različnimi glasbenimi idiomi. Tako je, denimo, iz bolj svobodnega jazza zmožen nepričakovano preiti v povsem bopovski idiom (kot v skladbi Song Of Praise) ali obratno z bolj skrivnostnim, temačnim uvodom ustvariti pričakovanje, da bo šlo za nekaj drugega kot navdihnjeni mainstream, ki dejansko sledi (skladba The Night Has A Thousand Eyes). Prava veličina tega pristopa je seveda v tem, kako se na koncu Kuhnov pristop zazdi povsem utemeljen in pravilen. Napetost pri tem še dodatno vzdržuje raziskovanje skrajnih meja harmonije, pri čemer je tudi bobnar nenehno v pripravljenosti in nepokoren, z voljo do igrive postbopovske dekonstrukcije.

Mostly Coltrane je tako konsistenten izdelek z jasno voljo do duhovnega in glasbenega raziskovanja, vreden pozornosti in domišljije natančnega poslušalca. Kuhnov izbor kompozicij je zanimiv že sam po sebi, saj združi različne faze Coltranovega ustvarjanja, vključno z nekaterimi manj znanimi mlajšimi kompozicijami, ki so bile prvič objavljene šele mnogo let po avtorjevi smrti. Kar pa se tiče klavirskih poklonov, bo eden izmed nespornih presežkov verjetno za vedno ostal album Coltranovega dolgoletnega sodelavca McCoya Tynerja, Echoes Of A Friend. Kuhnov album je zato bržkone bolje vzeti kot pianistovo raziskovanje glasbenega izročila in materiala, ki sta mu tako ali drugače blizu, z namenom ustvariti koherenten izdelek z jasno avtorsko potezo, zaradi česar se tudi odločitev album zaključiti s solistično reinterpretacijo lastne starejše skladbe zdi povsem utemeljena.

Andrej Hočevar