Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Mario Batelić

KOMBO

Biči

Zvočni izviri, 2009

Po odličnem prvencu Skriti kotički svetlobe iz leta 2006 se je bend, sestavljen iz tečajnikov glasbene šole Zlatka Kaučiča, oglasil z drugim albumom, ki na prvencu zastavljene strukturne, žanrske in zvočne smernice nadgrajuje, odličnost igranja pa stopnjuje. Morda je temu botrovala Kaučičeva nedavna 30-letnica delovanja, saj kaže, da ga je navdala z novim zanosom (ne nazadnje je ta album nastal v obletniškem letu, zaključni, bonus komad pa je posnet prav na obletniškem koncertu v Novi Gorici), a res je tudi, da tako dobro odigranega in izpeljanega albuma ne bi bilo moč ustvariti brez zanesenjaštva in prizadevanja mladih članov Komba, ki igrajo zrelo, natančno, všečno in s prepoznavnim zvokom.

Resnici na ljubo se je prav pri zvoku precej spremenilo. Predvsem zaradi gostovanja argentinsko-italijanskega pihalca Javierja Girotta (znanega tako po projektih, na primer Aires Tango, kot po sodelovanju s Kaučičem, kot je Cerkno trijo), ki je na albumu prisoten tudi z dvema skladbama. Preostalih deset je delo Kaučiča, ki je v njih pokazal široko paleto svojih zanimanj; v njih se zvrstijo ne le raznovrstni slogi, temveč se skladbe razlikujejo tudi po zvočnem oblikovanju ter po vlogi posamičnih glasbil. Girottovi pihalni doneski so dostikrat razumljivo v prvem planu, a vseskozi v spregi z drugimi ustvarjalci. Ne glede na to, ali zaigra značilne sanjaške, melanholične melodije ali pa se prepusti razbrzdanemu in navdihnjenemu svobodnjaškemu rjovenju, igra Kombo ob njem zanesljivo, z občutkom za celotno zvočno sliko. Enkrat skladbe zazvenijo kot minimalistične, v njih se glasbeniki poigravajo bolj z nakazovanjem melodij kot pa njih razvijanju, drugič spet kateri komad preveva radostna nagajivost, razbrzdanost. Zdi se, da Kombu najbolj ležijo daljše skladbe, v katerih lahko razvijejo omenjene in še druge principe grajenja skladb.

Žanrsko se album razteza od fusiona (in tudi bolj neposrednega jazz rocka) prek liričnega jazza do prvin avantgardne in nove muzike ter jazzovskih nadgradenj tradicionalnih godb (milonga, kalipso). Zvok benda je večslojen, z občutkom za izpostavljanje detajlov v razširjeni bobnarski sekciji (v dvanajstčlanskem Kombu je kar pet bobnarjev oziroma tolkalcev; seveda ne štejemo Kaučiča, ki ne igra, marveč bendu dirigira), dostikrat psihedeličnih klaviaturah ali rockovsko urezanih kitarah. Te se včasih vzpnejo do kakega kratkega, učinkovitega sola, ki pa po navadi teče vzporedno s še katerimi drugimi drobnimi okraski ali soli, kar vse skupaj pripomore k zgoščenemu, a še kako zračnemu zvoku Komba ter k izjemni dinamiki albuma, zaradi katere skoraj 80 minut preteče v hipu. Album Biči potrjuje, da tale mali veliki jazzovski orkester spada med najboljše domače jazzovske druščine (teh sploh ni tako malo!); Kombo nas navdušuje z izdelanim skupinskim zvokom, zmožnostjo zapopadenja kompleksnih del, hkrati pa nas prevzame s tekočim, malone ležernim igranjem in daje slutiti, da bomo v prihodnjih projektih slišali še veliko dobre muzike.

Mario Batelić