AMIRA MEDUNJANIN IN MERIMA KLJUČO

Zumra

Gramofon, 2009

Ob Damirju Imamoviću je Amira Medunjanin nedvomno najbolj zanimiva mlajša izvajalka sevdalink in album Zumra, posnet s klasično izobraženo harmonikarico Merimo Ključo, to več kot potrjuje. Amira se je odmaknila od načina interpretacije s prvenca Rosa, kjer jo je spremljal petčlanski bend, ter se odločila za intimnejšo izvedbo v duu s harmoniko, kar je že tako značilnost tradicionalnih sevdalink. A to še zdaleč ne pomeni, da tukaj ni prostora za moderne posege ali eksperiment; nasprotno, album Zumra kar prekipeva od eksperimentalnih prvin in prepričan sem, da marsikomu, navajenem na staromodno izvedbo, zvesto tradiciji, ne bo nikakor všeč.

Levji delež modernih prispevkov je zasluga Merime Ključo, sicer članice Amirine zasedbe, s katero je nastopila tudi pri nas na lanskem abonmaju Glasbe sveta. Merimo bomo slišali tudi letos, saj bosta z Amiro prav ta album predstavili na prvem jesenskem Cankarjevem torku, 29. septembra. Če smo povedali, da je Merima Ključo klasično izobražena, to ni dovolj, da si predstavljamo njen izraz ali zvok, če pa povemo, da je med drugim redna gostja Asko/Schönberg Ensembla ali pa da je igrala na festivalu v čast 75-letnici Sofie Gubaiduline, je tistim, ki spremljajo moderno klasiko, najbrž že jasno, da se harmonikarica nagiba bolj k avantgardni kot »klasični« klasični glasbi. Resnici na ljubo je njeno avantgardno igranje na albumu Zumra prisotno le sem ter tja, z občasnimi namigi k disharmoniji ali počasnemu iskanju zvenskih odtenkov s širjenjem meha, a nikoli toliko, da bi se preveč oddaljila od temeljne melodije posamične pesmi. A tudi v skladbah, v katerih se bolj drži tradicije, Ključeva te skladbe posodobi z drobnimi okraski, denimo z zadrževanjem tona, spet drugič z njegovim podaljševanjem ali dodajanjem hropečih zvokov. Svobodo si vzame v nekaterih samo instrumentalnih skladbah, ki spretno združijo novo klasiko in tradicijo sevdaha.

Amira se ne pusti motiti s temi modernističimi dodatki in ves čas ohranja značilnosti tradicionalnih sevdalink – vznesenost, predanost, izmuzljivost podajanja emocij. Poleg sevdalink je na Zumri najti nekaj makedonskih in srbskih ljudskih ter eno sefardsko, med njimi veličastno odpeto Kaleš bre, Anđo, ki se zaradi čustvenega naboja in pretanjenosti izvedbe pne do himničnih, posvečenih višin. Podobno se zgodi v srbski Gde si dušo, gde si rano, v kateri morda najbolj pride do izraza Amirin jasen, a tudi gromek glas, ki z lahkoto spreminja intonacije in se v visokih legah krasno prileže k podobnim zvokom harmonike. Podobnih primerov je veliko, omenjeni pesmi pa sta med presežki tega izjemnega albuma, ki pa nima slabega ali neprepričljivega trenutka; ljubezen, hrepenenje, žalost, radost, pričakovanje … že dolgo niso zveneli tako blizu, tako tukaj. Album Zumra je tako dober, da vam ga ni treba slišati velikokrat, da vas omreži, interpretacije pa so tako močne in nabite, da je nevarno, če ga poslušate večkrat zapored.

Mario Batelić