PROJECT ZLUST

Incubator

Skopje Jazz Festival, 2009

Makedonska zasedba Project Zlust (oziroma po »naše« Žlust) se je v zadnjih letih uveljavila kot glasbena opremljevalka številnih, tudi pri nas videnih in opaženih filmov, kot sta Kako sem ubil svetnika ali Balkan-kan. Zlust je osemčlanska združba, sestavljena tudi iz klasično izobraženih glasbenikov, članov Makedonske filharmonije (s katero je bend tudi sodeloval), katere zasedba instrumentov (na primer francoski rog, klarinet, harmonika, violina, viola) ne namiguje na to, kakšna glasba nas čaka. Pred leti, ko so pri nas gostovali na številnih poletnih festivalih, sem sicer slišal njihov minialbum, ki pa je, če zdaj pogledam nazaj, le od daleč dal slutiti, v kakšno kompleksno, žanrsko raznoliko godbo se bo razvil samosvoj zvok skupine. Če so na minialbumu (ta je bil posnet za promocijo in v Makedoniji »objavljen« kot priloga neki reviji) igrali svojevrstno moderno, všečno obliko moderne klasike z namigom k teatralnosti (a dostikrat tudi precej komorno zastavljeno), so se na svojem petem albumu Incubator izkazali kot spretni glasbeniki, ki eklekticizma ne postavljajo kot cilj, temveč sredstvo, in ki v svoja zvočna nedrja brez hudih rezov ali nenaravnih preskokov sprejemajo docela raznorodne stile od šopka južnobalkanskih tradicionalnih muzik prek art ali dark rocka ter jazza in neoklasike do filmske glasbe, ki s svojimi postavkami (čeprav na albumu tokrat ne gre za glasbo h kateremu filmu) nekako tudi povezuje naštete vzorce in jih povezuje v mikavno, skupaj dobro speto celoto.

Incubator (ta naslov zato, ker so se komadi za ploščo »pacali« precej časa) odpre šekasti valček Faltzer, ki sprva spomni na podobne podvige Stranglers, a se kmalu v malone cirkuško-valčkasto osnovo vtihotapi balkanska harmonika, ki vso stvar zasuka malce drugače, da se ritmom začne kolcati. Komad po svoje tudi povzame njihov ustvarjalni kredo združevanja – ali morda raje prelivanja – raznolikih slogov v novo izrazno obliko, ki navduši tako zaradi tega, kar slišimo, kakor tudi zaradi tega, česar ne slišimo. Zlust so namreč odkrili pravšen način soživljenja, sozvočenja raznorodnih slogov, v katerem s pravo mero in s finim občutkom za nianse nikoli ne prevlada le en slog, na katerega nato lepijo in dodajajo druge, ampak komadi zares zaživijo kot dihajoče in brcajoče nove zvočne entitete, novi hibridi že znanega. V tako zastavljenem načelu delovanja je dovolj prostora tako za balkanske »trubače«, zanosno turško, z violino odigrano melodijo ali pa otožno melanholično širino v komadu Skopje blues, kakor je eno izmed svojih skladb poimenoval francoski član benda, violist Olivier Samoullian.

Na albumu se je osmim članom benda (omenimo vsaj Džijana Emina, znanega iz številnih jazzovskih projektov) pridružilo enako število gostov, med njimi libanonski tolkalec Bashar Khalife, kitarist Toni Kitanovski ter sarajevski pevec Vlado Kajević iz sarajevske skupine Don Guido i Misionari (sicer rojen v Skopju), ki je zapel edino vokalno pesem, Butterfly, na besedilo režiserke Teone Mitevske. K sreči je to edina neinstrumentalna skladba na albumu, saj je poudarek Zlusta na prefinjeno odigranih in zvočno lepo balansiranih instrumentalih, s katerimi nas suvereno in sugestivno navdahnejo z dramatičnostjo, razposajenostjo, intimnostjo, skrivnostnostjo. Incubator je s svojo tekočo, konceptualno domišljeno ter odlično odigrano in producirano glasbo vsekakor dobra popotnica, da si zaželimo ogledati tudi kateri film z glasbo projekta Zlust ter kajpak tudi njihov koncert. Najraje oboje!

Mario Batelić