RAZLIČNI IZVAJALCI

Playing For Change – Songs Around The World

Wrasse Records, 2009

WHAT ABOUT ME

1 Giant Leap (DVD)

Channel 4, 2008

Glasba kot eno najpomembnejših in najbolj prepoznavnih gibal za boljši svet in najmanj boleč recept za izboljšanje tolerančnega kvocienta slehernega zemljana, še posebno tistih, ki se jih drži končnica -fob. No, tisti zgoščenke Playing For Change tako ali tako ne bodo kupili. Po drugi strani pa se prepričanih ne splača prepričevati. Ali pač? Dokaz je ideja Playing For Change, ki s pesmijo na ustih (saj veste, kdor poje, ne misli nič žalega − ali nekaj takega), mirom v srcu ter ljubeznijo do bližnjega obrede vse celine, se pobrati z vsemi ljudstvi in globalnimi marginalci. V želji po spoznavanju človeka ter njegovega glasbenega sveta skozi reciklažo pacifističnih pop himn (Standy By Me, One Love, Biko, No More Trouble, Don't Worry, Talkin' Bout A Revolution, Love Rescue Me, A Change Is Gonna Come ...) evangeličansko oznanja, da smo skozi glasbo vsi enaki. In enakopravni. Vsaj kadar »prek sveta odmeva pesem«. Snovalci projekta so tako v štirih letih na najrazličnejših lokacijah sveta, z neworleanškimi uličnimi glasbeniki, južnoafriškimi zulu pevci, tablisti izpod Himalaje, kongoleškimi kitaristi, izraelskimi pevkami in obveznima pop »peacemakerjema« Bonom in Manu Chaom ustvarili globalne glasbene kolaže ljudi, ki se sicer sami nikoli niso spoznali v živo. Najprej je torej potoval glas afroameriškega »buskerja« Rogerja Ridleyja, ki so se mu drugje po svetu pridružili zvoki glasbenikov šestih celin. Povezovanje ljudi brez pravega dotikanja in drugih, bolečih ali odrešujočih oblik neposredne komunikacije se sicer manifestira skozi marleyjevsko »ponarodelo« Let's get together and feel allright, vsekakor pa dosti dlje od mantričnega ponavljanja te krilatice in všečnosti, ki pojenja po enem poslušanju ali dveh, ne more priti. Zato morda raje ostanite pri gledanju videov na youtubu.

(Z)godbe sveta pa se pripovedujejo tudi drugače, kot sta z večkrat nagrajenim filozofsko-antropološko-glasbeno-potopisnim dokumentarcem 1 Giant Leap (in 1 Giant Leap – What About Me?) dokazala britanska režiserja Jamie Catto in Duncan Bridgeman, čigar pristop k ontološkim zagonetkam, kot so ljubezen, izguba, bolečina, svoboda, sreča, milost, mi in drugi, moški in ženske ipd., je izrazito kulturno relativističen in treznejši. Privilegirane (zahodnjaške) poglede na omenjena bivanjska (pra)počela ostarelega newageevskega guruja, fanatičnega pridigarja, psihiatra, pisateljice, raperke, hollywoodskih igralcev, slavnih znanstvenikov (na primer Chomsky) ves čas sooča z modrostmi kitajskih starcev, afriških poligamistov in vaških vračev, črnskih brezdomcev iz newyorških ulic, gosti egipčanskih tavern. Resnic o bivanju je toliko, kot je njihovih izkustev. In muzik takisto.

Osmozo med svetovi ustvarjajo človeško gibanje in zvoki, kjer se frantično mešajo, prepletajo, skačejo podobe japonskih menedžerjev na vlaku, tibetanskih mamc, vrtečih dervišev, afriških plemenskih plesalcev in tolkalcev, tekajočih bosopetih otrok in barvita globalna plejada človeške vrste. Njihova govorica nima vselej (angleških) podnapisov kot njihova življenja ne (nam) najbolj dostopnih in razumljivih prevodov. Zato med kadri prepustno prehaja glasba, ki igra tako kohezivno kot distorzivno vlogo. Avtorja (Jamie Catto tudi sam glasbenik, ustanovitelj skupine Faithless) sta ustvarila elektronske, ambientalne matrice, ki sta jih nosila po svetu z željo, da jih glasbeniki sveta osmislijo čim bolj ustvarjalno. Skozi pogovore se tako postopno razvijajo kompozicije, katerih osnovni motiv je ena od zgoraj omenjenih tematik in pri snovanju katerih sodelujejo najrazličnejši glasbeniki – od zulu zborov do severnoameriških staroselk, pouličnih raperjev, tuvskih grlenih pevcev, KD Lang, Baaba Maala, Santane, Oumou Sangare, Michaela Stipa, Lile Downs, Alanis Morrisette, Eugena Hütza, Rokie Traore ter številnih povsem neznanih, a prepričljivih ustvarjalcev.

Morda bi Cattu in Bridgemanu glasbeni dokumentaristi lahko očitali ohlapnost koncepta oziroma scenarija, ki je bil sicer namensko bolj improvizatorski kot strukturiran. Oziroma ga, pošteno rečeno, sploh ni. Zdi se, da je edino pravilo, ki se ga držita, to, da pravil ni. Da je vsaka zgodba in vsaka godba enako pomembna pri razumevanju kompleksnega mozaika človeštva pa tudi vsega tistega, kar nas dela človeške. Da skupno muziciranje in soustvarjanje muzik(e) na daljavo, ki postaja vse bolj razširjena oblika globalizirane glasbene komunikacije, ni nujno nekoristno in od realnosti odtujeno trendovsko početje, saj lahko ustvarja zgodbe s presežno sporočilno vrednostjo. Če so le predstavljene z očmi in ušesi, ki vidijo in slišijo več. Takimi, ki si upajo odžagati zeleno vejo, na kateri čivka nepregledna jata vseh dežurnih poneumljevalcev družbe.

Ne, 1 Giant Leap – What About Me? se ne skriva za leporečji in idealizmi tipa Heal The World, ampak kliče k odpiranju ran in (samo)razčiščevanju, k soočanju z lastnimi demoni, k spoznanju, da je pomembno, kar je tukaj in zdaj. In nič drugega. Z zavedanjem, da glasba vsakokrat spreminja svet in vsakega izmed nas na milijone, milijarde načinov, brez vsakršnega podrejanja kvalitativnim kriterijem, kot je delitev na boljše in slabše.

»Včasih je najbolj primerna reakcija na resničnost ta, da znoriš,« izvemo v dokumentarcu. Ogled DVD-ja priporočam, še preden se vam utegne zgoditi slednje.

Katarina J.