STAFF BENDA BILILI

Très Très Fort

Cramed Discs Craw, 2009

Très Très Fort je plošča, nad katero si navdušen, če ne že kar vzhičen, še preden si jo sploh slišal. Zavedaš se namreč, da glasbe, ki jo po ulicah ene najsiromašnejših četrti Kinšase igra deveterica hudo pohabljenih muzikantov, nisi pripravljen presojati kritično in boš zato v njej bržkone odkril kaj lepega ali pa vsaj ganljivega. Poleg tega si domišljaš, da tako ali tako veš, kako približno zveni glasba zasedbe Staff Benda Bilili. Navsezadnje je imel pri snemanju njihove plošče odločilno besedo izurjeni varuh kongovskih pouličnih godcev Vincent Kenis, čigar produkcijske prijeme, kot je na primer snemanje na prostem ob bolj ali manj spontanih priložnostih, poznaš že iz odmevnih albumov ansamblov Konono No 1 in Kasai Allstars. Obetaš si torej v osnovi preprosto, toda nepopustljivo hipnotično glasbo, odigrano na instrumente, izdelane iz raznorazne ropotije, ki se obenem staplja in tekmuje s truščem predmestnih getov. Precej manj vseveden si, ko plošči prisluhneš in se že na samem začetku prve skladbe znajdeš sredi tako čudaške zmešnjave vsemogočih zvokov in stilov, da iznenada ne veš niti, kaj vse – razen nemara želje po poplesavanju – ob tem čutiš, kaj šele da bi ti bilo jasno, kakšno zvrst glasbe pravzaprav poslušaš. Čeprav je tudi res, da ustrezen termin zanjo zaenkrat skoraj zagotovo še ne obstaja. Opišeš jo lahko kvečjemu kot glasbo, za katero so Staff Benda Bilili našli navdih pri staromodni kubanski rumbi, a kljub temu ni slišati posebej romantična, temveč prej nagajiva ter duhovita, in to celo v najbolj nostalgičnih skladbah. Norčavo razigranost, ki je nekakšen zaščitni žig albuma, lahko pripišeš tako nenavadni interpretaciji kot nenavadni instrumentalni zasedbi: z akustičnimi kitarami, nekaj tolkali ter basom v ritmični sekciji orkestra in z enostrunsko električno lutnjo, narejeno iz konzerve in žice, v vlogi vodilnega instrumenta. Nanjo najmlajši član zasedbe, sedemnajstletni Roger Landu, uprizarja prave kitarske sole v slogu Velikega Franca, tu in tam iz nje izvabi zvoke banja, nekajkrat pa Rogerjevo virtuozno soliranje še najbolj spominja na mačje serenade v času parjenja. Ti trenutki mejijo na norost in te vsakič znova spravijo v smeh. Toda tam, kjer je doma veliko veselje, običajno stanuje tudi žalost. O tej na albumu sicer ni ne duha ne sluha, a te prav njena odsotnost opomni, kako zelo je prisotna; spomni te na to, da Staff Benda Bilili zagotovo ne bi ustvarjali tako zelo optimistične glasbe, če se ne bi rodili ravno v Kongu in zaradi otroške paralize končali na invalidskih vozičkih ali pa zaradi vojne – tako kot Roger – brez staršev, izobrazbe in strehe nad glavo. Kljub invalidnosti ni nihče od članov ansambla nikoli beračil. Ustanovitelj banda, kitarist Ricky Likabu, si služi vsakdanji kruh s preprodajanjem cigaret in sokov, medtem ko se drugi preživljajo kot neredno zaposleni varilci, električarji in prevozniki manjših tovorov, pri čemer si pomagajo s svojimi invalidskimi vozički, ki so jih seveda naredili sami iz delov starih koles in mopedov. Nekaj drobiža jim pade v žep med nastopi na pločnikih in privatnih zabavah. Kadar le morejo, vadijo na zelenici živalskega vrta, kjer je Kenis pred letom dni tudi posnel večino skladb za njihov prvenec. Tega so kritiki na mah zasuli s pravo točo bleščečih ocen. Neki vznesen pisec je ploščo celo oklical za Buena Vista Social Club krasnega novega sveta Obamove ere. In vse kaže, da so Staff Benda Bilili (v dobes. prev. Razkrij to, kar je skrito) zdaj že varno na poti iz sveta kričeče revščine pod žaromete največjih odrov na svetu. To pa je lahko samo dobra novica, saj je kot na dlani, da ansambel skupaj z edinstveno glasbo med nas prinaša tudi edinstveno priložnost, da se soočimo s predsodki, ki jih hote ali nehote gojimo do manj bogatih in razvajenih ali manj zdravih od sebe. Très Très Fort skratka ni plošča, ki bi te prevzela in ganila zato, ker so jo ustvarili paraplegiki, ampak zato, ker taka – lepa in ganljiva – pač je.

Sonja Porle