VRUJA

RujĆupinjŽaneštra

Samozaložba, 2009

Po prvi, ki je še močno dišala po Istranovi, in drugi, ki je dokaj akademsko predstavila istrsko muziko ruralnega letnega cikla, se Vruja vračajo še v tretje. Tokrat lahkotnejši, bolj razbremenjeni pravovernega dupliciranja istrske zvočne preteklosti in bolj eksperimentalni, svojski. Sicer pa v primerjavi s celinskimi sopotniki in sopotnicami, ki repertoar in zvočno podobo podrejajo predvsem odrski prezentaciji, istrski revitalisti godejo tako za vaške šagre (plese, veselice) kot za drugogodbeno publiko in tako ves čas kolobarijo med poljem ljudske muzike in performansa. Za vse tiste severno od Črnega Kala so Vruja endemitska, regionalizirana oblika revitalizacije folka, za vse druge, ki so bližje Obali, pa eden od pomembnih zaznamovalcev prebujene istrske identitete, h kateri so vse od osemdesetih oziroma »istranovovskih« let prispevali tudi sami.

Za Istrane so torej predvsem domač(inski) bend, izrazito vpet v lokalno družbeno okolje, ki vse od konca devetdesetih let intenzivno gradi na distinktivnih potezah istrske kulturne identitete (najsi gre za kulinarične, zgodovinske, politične, jezikovne ali glasbene regionalizme). Ideja kulturne identifikacije Istre se torej udejanja skozi simbolne in fizične procese ločevanja oziroma odmikanja od vsega neistrskega, slovenskocelinskega (pri čemer se Istro prikazuje kot poseben prostor dolgoročnega tolerantnega sobivanja številnih kultur, kulturne fluidnosti ter prepletanja kljub njeni politični razmejitvi), skozi poudarjanje, slavljenje in »performanco« lokalnih kulturnih specifik in avtohtonizacijo lastne dediščine, kar hrani lokalne apetite po ustvarjanju (simbolne) skupnosti Istranov ter domačinom vzbuja občutek ponosa, zavednosti in lastne veljave. Te vloge se Vruja, predvsem pa njen idejni oče in motor skupine, Marino Kranjac, odličen poznavalec istrske glasbe in šeg, zelo dobro zaveda, saj skuša intenzivno delovati tako navznoter kot navzven svojega primarnega okolja. In kar je morda najpomembneje – politično razdeljenost istrskega polotoka preči z zanimivim in eklektičnim naborom viž, ki svobodno prehaja med takšnimi in drugačnimi schengenskimi mejami. Tudi tokrat ni nič drugače.

V ploščo nas popelje nadvse zanimiva, diskantno dvoglasna Na planincah, ki je z gorenjsko tričetrtinsko v sorodu le v prvem, morda celo drugem kolenu. Tonalne mediteranske vilote (ljubezenske pesmi) blagoglasno zazvenijo tudi to pot, na plošči pa, kot se za istrsko muziko spodobi, ni premalo niti rezkega zvoka dvojnic ter istrskega miha oziroma dud. Preproste, vendar aranžmajsko dodelane (plesne) viže pa najbolj opazno nadgrajuje subtilno melodično igranje harmonikarja Petra Kaligariča. Še posebno hvalevreden premik k sodobnim trendom, ki se odmikajo od iniciativne poustvarjalske oziroma oživiteljske faze starih in pozabljenih viž, pa je ustvarjanje sodobnih kompozicij, ki v glasbenem ali pesemskem smislu sicer črpajo iz tradicije, pa vendar izvirajo iz kreativnega vrelca sodobnega ustvarjalca. Da (vsaj nepriučenemu ušesu) neka viža ali balada zveni enako ali še bolj ljudsko kot ljudske same, je potrebno ne le obilo domišljije, ampak tudi filigransko poznavanje zakonitosti lokalnih glasbenih idiomov in pesemskih kodov, česar pa Vruji nikoli ni in tudi ne bo primanjkovalo. Balon na Švikalnici, Ruj, Ćupinj, Žaneštra in rockovsko spogledljiv plesni dodatek (sicer malce šibkejši od podobne, a akustične predelave Mantinjade s prvenca) ter do neke meje na novo spisana balada o Lepi Vidi, ki jo ob spremljavi kitare suvereno odpoje Alenka Kranjac, so lastovke, za katere upam, da bodo že na naslednji plošči Vruje naznanile novoljudsko istrsko pomlad. In zacveteti ji lahko pomagata prav Marino Kranjac in legendarni Dario Marušić, ki kot aranžer in godec (in gotovo še marsikaj več) tudi tokrat nastopa v vlogi skritega sedmega člana zasedbe.

Za razumevanje zapletenega in nadvse fleksibilnega kulturnega, zgodovinskega in političnega zemljevida Istre pa je morda še najbolj zanimiva plesna viža Ona mi je rekla, ki jo odpojejo v treh različnih jezikih, slovenskem, hrvaškem in italijanskem, oplemenitenih z istrskimi dialektizmi ter posebno, mehko izgovorjavo šumevcev. Kakor se je v Istri vedno govorilo.

Dokaz, da si slovenska kulturna politika multikulturnost, ki jo ima sicer vseskozi na jeziku, očitno predstavlja zelo vulgarno, je ideološki poseg v besedilo istrske ljudske na lanski državni proslavi. Za neinformirane – Alza la gamba Marica se lahko pred parlamentom poje zgolj in samo kot Dvigni nogo, Marica.

Ergo, Istra in njene glasbe celinski Sloveniji torej služijo zgolj kot legitimen, politično korekten odklon, kjer je resnična multikulturnost dovoljena zgolj tam, kjer je doma. Na kremplju leve noge slovenske kokoši. Tam, kjer ne rasteta brinje in košeničica, ampak zgolj ćupinj in žaneštra.

Katarina J.