Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor
WHITE DENIM
Fits
Full Time Hobby, 2009
Država Teksas ima še eno ime, ki predano nadaljuje njeno dolgo tradicijo ustvarjalnega vrenja v rockovskem podtalju. Z obrobja je naravnost v jedro zanimivejših imen aktualne neorockovske selekcije udaril konvencionalen rockovski trio White Denim s tretjo ploščo Fits, ki si zasluži pozornost pretanjenih ušes. Gre za album, ki nevarno, skoraj subverzivno premika meje. Z eno nogo so v rockovski arhaiki, ki jo dobro poznajo in jo zato tako dobro mešajo v zdravo transfuzijo, ki daje novo kri retro zvoku. Z drugo nogo elastično silijo naprej in razbijajo predvidljivost, se izogibajo šablonam in preverjenim rifom, jih malikujejo in manipulirajo, jih spreobračajo in jim dajejo nov smisel. White Denim niso za retrogradacijo, so skoraj v prvih vrstah aktualne rockovske avantgarde, čeprav zadonijo po starikavo.
Ob prvem srečanju s tem rockovskim kombom sem ostal brez besed. Usta so se odprla, glava pa se je spraševala: Kaj se pa tile grejo? Je že res, da sem se navadil na že vsemogoče hibride in eklekticizme, vendar že dolgo nisem trčil ob tako sproščeno in svobodno ustvarjalno in užitkarsko karmo med rockerji. Vprašal sem se, kdaj sem nazadnje tako močno trznil na uvodno skladbo, ki se je izkazala za bombastično napoved vsega, kar sledi na Fits. Pred dvajsetimi leti me je vrgel s stola Sir Onslaught hardcorovskega tria Victims Family, ki odpre ploščo Voltage and Violets iz leta 1986. Ostri, neposredni fuziji jazza in hard cora, ki je udarila brez zavor, se nisem mogel upreti, kaj šele da bi ostal neprizadet in na miru. Takšne šoke si zapomniš za zmeraj, tudi definirajo te kot poslušalca. Med zadnja presenečenja spadajo Hellacopters in You're Nothing, ki odpre odličen rockovski album Payin' The Dues iz prve polovice devetdesetih let, in uvod v album Thickfreakness, s katerim so se Black Keys ustoličili na piedestalu novih bluesovsko-rockovskih imen našega časa.
Z vsemi naštetimi skupinami ima trio White Denim veliko skupnega. Podobno udarno zapelje z uvodno pesmijo Radio Milk How Can You Stand It v album Fits, ki je poln presenečenj in preobratov. Početje tega tria zbudi naklonjen nasmeh, kot ga je v divjih osemdesetih znal podkuriti neprekosljivi trio Minutemen. White Denim pletejo mrežo med hard corom, ki je preveč avantgarden, da bi mu še danes rekli hard core, in dobro staro rockovsko šolo bluesa, countryja, rolla in psihedelije, ki melje skupaj Led Zeppelin, Canned Heat, ZZ Top, Hendrixa, 13th Floor Elevators. Kot konvencionalni trio kitare, basa in bobnov izpolnjujejo vse rockovske normative, ki jih je postavil Joe Carducci pred dvajsetimi leti v svojem delu Rock and Pop Narcotics, in kot vnuk ustreza trustu skupin izpod etikete SST. Ob Minutemen oziroma fIREHOSE je treba našteti vsaj še Meat Puppets, Black Flag, Tar Babies, Universal Congress Of, s katerimi druži White Denim uživaška in trda volja po prepoznavnem slogu. Prebliski soula, funka in afrobeata ali Fele Kutija, Slya Stona, Isley Brothers, Marvina Gaya pa je slika glasbenega golaža tega komba iz Austina še bolj popolna, vendar daleč od zaključenega kroga referenc, ki se porodijo ob poslušanju njihove zelo žive in pristne godbe. White Denim so zelo radoživi in pozornost ne popusti med njihovim trmastim muziciranjem, ki nepotešeno divja in nas spravlja ob pamet. Do obisti meljejo zgodovino ameriške popularne glasbe. Izvirno in energično prepletajo številne šablone iz nje, vendar nas nikoli ne šikanirajo z obrabljenimi frazami. Pustijo nas vroče, celo nepotešene s transžanrsko ploščo, ki pa ni shizofrena. Rokenrol revolucija se lahko nadaljuje!
BIGor