STRADE BLU FESTIVAL

Faenza, Tredozio, 3. in 4. 7. 2009

Za Strade Blu festival sem pred kratkim izvedel od Chrisa Eckmana. Pred leti sem zasledil, da se nekaj deset kilometrov od Bologne nekaj dogaja, vendar je bil takrat ves moj trud povezan z željo, da bi enkrat na delu videl odpadniške heroje moje mladosti: Green On Red. Videti na odru skupino, ki je s svojimi plodovi jeze odločilno zaznamovala country trip druge polovice osemdesetih, potem pa neslavno zbledela v trenjih z Danom Stuartom, bi bila univerzalna glasbena izkušnja, zlasti ker so se zbrali (z izjemo pokojnega Alexa MacNicola, a njemu v čast) v najbolj prepoznavni postavi. Projekt je na žalost padel v vodo, zato pa me je letos pozitivno presenetilo, ko sem videl, kako konkurenčen program je znova uspelo pripraviti zadnjemu italijanskemu kavboju Antoniu Gramentieriju. V dobrih dveh mesecih se je v okolici manjšega srednjeveškega mesta Faenza zvrstila množica koncertov: Tito and Tarantula, Kaki King, Marianne Dissard and Claire Hammill, Howe Gelb, Hugo Race, Tom Russell, Vicki Brown, Joe Ely, Woven Hand, Sparklehorse in Fennesz, Steve Wynn, Robyn Hitchcock Band, Gories itd. Festival bo 3. decembra sklenil koncert Steva Earla.

Kar pri vsem najbolj preseneča, je to, da poteka na prijateljski osnovi v več smereh. Za vsem skupaj stoji regionalna skupnost, ki s solidnimi finančnimi prilivi zagotavlja stabilnost, v osrčju je četica prostovoljcev, ki skrbi, da logistika na terenu poteka, kot mora, na čelu pa »die hard« ljubitelj americane ali paisley undergrounda, ki je svojo novinarsko kilometrino pretopil v številne stike, prek katerih mu uspe za kakšen dolar manj prepričati glasbenike, da pridejo na delovni dopust v hribovito pokrajino Emilije - Romanje. Mesto Faenza je namreč le središče, eno od prizorišč. Večji del programa se zgodi v okolici: od marine v Raveni do krajev, ki jih težko najdemo celo na zemljevidu: Tredozio, Modligiana, Forli itd. Več kot pametna poteza snovalcev regionalnega (kulturnega) razvoja, ki se zavedajo, da je treba vse (ruralne) krake skupnosti enakovredno integrirati neodvisno od središča. To je samo stičišče, zbirni kraj, označevalec za lažjo orientacijo in nič drugega. Kolona vozil v obe smeri Tredozio−Faenza (okrog 25 kilometrov) je bila dovolj zgovorna. Takšna politika daje festivalu še dodaten čar, saj so obiskovalci primorani v to, da spoznajo vinorodno okolico. Nobeno presenečenje ni, da je Steve Wynn Strade Blu festival povzel z naslednjim stavkom: »A personal vision of a musical utopia.« Ko enkrat vidiš, kako se stare mame v kraju, pri nas manufakturno sorodnem s Kropo, zabavajo ob The Slummers (mislil sem, da se bo dvorana po petih minutah bolj ali manj izpraznila), potem Stevove besede dobijo še toliko večjo veljavo. Utopija v njeni najbolj pozitivni konotaciji je prisotna na vsakem koncu.

The Slummers je najnovejši kolektiv (trio) Dana Stuarta. Velik odmik od nekdanje filozofije Green On Red smo opazili že ob edinem njegovem nastopu pri nas (K4, Ljubljana, 14. 11. 1994), tokrat pa njegova glasba črpa iz žanrskega konsenza med preteklim in sedanjim. K temu je treba prišteti še enakovreden avtorski input JD Fosterja, bralcem teh strani zagotovo bolj poznanega kot producenta Marca Riboja in skupine Calexico. Dan se v glasbi s ponosom spominja časov poznih Green On Red, vendar jih hoče nadgraditi, predvsem pa dokazati, da še ni rekel zadnje besede. JD mu je v tem v odlično pomoč in opozicija hkrati. Konflikt med njegovim bluesom in Danovo ljubeznijo do energičnega country rocka ju je združil v novih raziskovanjih, kjer se ne branita uporabiti kakšne odmevne priredbe Roxy Music (Avalon) in Carlosa Jobima. Na teh dveh primerih lahko naredimo tudi manjšo primerjalno analizo: v nasprotju z nekoč, ko je Dan izposojeni material večinoma črpal pri Bobu Dylanu, Waylonu Jenningsu, Neilu Youngu, je nove preizkušnje poiskal v veliko bolj spokojnih tonih latina in tex mexa. Dan se je več kot očitno umiril. Jezo je zreduciral na nekaj verzov, preostalo pa pustil v preteklosti. Tako je pred leti tudi bila mogoča sezonska vrnitev Green On Red. Tretji v tem mozaiku, domači bobnar Diego, še ni osvojil vseh puščavskih znanj, vendar daleč od tega, da bi bil kakšen moteč element. Dan in JD mu puščata dovolj svobode, da pokaže – tudi zavoljo kakšne nemoteče napake – svoje znanje americane. V dobri uri in pol so The Slummers predstavili program v nastajanju. Večina pesmi že ima končno obliko, vendar nimamo nobenega zagotovila, da bodo tako zvenele tudi na plošči. Večji del materiala je prispeval Dan Stuart, ki se pretežno (z izjemo Too Much Fun in Hair Of The Dog) posveča »postgreenonredovskem« obdobju, začenši s ploščo Can O'Worms (1995). V vmesnem obdobju je nastalo veliko novih pesmi, ki jih še ni preveril v živo. Slummers zanj pomenijo izziv in sito, v katero smer bo zavil v prihodnosti, če pa je sklepati, da bo za mešalno mizo JD Foster, potem bo zvočna slika prav prijetno robustna.

Z zasedbo smo se v kratkometražnem programu srečali že večer pred tem. Nastopili so kot predskupina leteči legendi Rogerju McGuinnu. Od njega smo pričakovali veliko in to tudi dobili. Roger je iz bližnje in daljne okolice privabil veliko zvestih poslušalcev, ki so njegove pesmi (zlasti iz obdobja The Byrds) znali na pamet. To je bilo po eni strani sicer moteče, po drugi pa je vzdušje na manjšem trgu dvignilo še na višjo raven. Roger ve, kako se tej stvari streže, zato je bilo že izza odra zaslišati znameniti jingle-jangle na kitari rickenbacker z akordi My Back Pages. »Ah, but I was much older then, I'm younger than that now,« je bil odličen zborovski uvod. Tako smo tudi v živo lahko spoznali, kako je Byrds sredi šestdesetih uspelo najti konsenz med razsvetljenimi besedili Boba Dylana in pop senzibilnostjo takratnih Beatlov. To niti ni bilo težko, saj je bilo v skupini toliko močnih avtorskih osebnosti (Gene Clark, David Crosby, Chris Hillman, Gram Parsons), ki so na trenutke v skupno dobro znali uveljaviti svoj jaz. Tega se še danes zaveda tudi Roger, zato je prvi del koncerta zastavil dokaj kronološko, kjer se je skozi pesmi Mr. Spaceman, Drug Store Truck Drivin' Man, You Ain't Going Nowhere spomnil svojih prijateljev in anekdot, vezanih za plošči Younger Than Yesterday in Sweetheart Of Rodeo. Nasploh se nismo mogli znebiti občutka, da se McGuinn močno posveča spominu na šestdeseta, zlasti ko je na plan privlekel še sodelovanje pri kultnem filmu Goli v sedlu in ga začinil z venčkom Wasn't Born To Follow in Ballad Of Easy Rider. V tem trenutku je zamenjal rickenbackerico z akustično kitaro martin, primerno za standarde: Pretty Boy Floyd (Woody Guthrie), St. James (Cab Calloway) in Chestnut Mare (The Byrds). Ubiranje teh strun ni zanj noben problem. Včasih ga sicer zanese v smer »rad bi postal pevec delta bluesa«, vendar v tem ni preveč prepričljiv, zato se je kmalu vrnil s preverjenim trojčkom: So You Want To Be A Rock'n'Roll Star, Turn Turn Turn in Eight Miles High. Pri tem je najbolj zanimivo (celo nepričakovano!), da se svojih poznih projektov (Treasures From The Folk Den, The Folk Den Project) praktično ni dotaknil. Veliko raje si je izposodil pesmi svojega dobrega prijatelja Toma Pettyja (American Girl, King Of The Hill). All I Really Wanna Do je bil korekten sklep rednega dela, že takoj pa je bilo jasno, da pri tem ne bo ostalo. Poslušalci so zahtevali še. Roger tega ni smel preslišati, saj je bil več kot očitno zelo dobro razpoložen. Po uri in četrt solističnega koncerta (na žalost ni imel spremljevalnega komba) se je od številnih ljubiteljev, ki so z impresivnimi arzenali plošč zaman čakali na avtogram, poslovil z Dylanovima klasikama Mr. Tambourine Man in Chimes Of Freedom. Upal sem tudi na pogovor z Rogerjem, vendar se je menedžerka, njegova žena, odločila, da iz te moke ne bo kruha. Rock'n'roll je očitno res v krizi. V tolažbo nas je s svojimi zgodbami ob točilnem pultu še dolgo v noč zabaval Dan Stuart.

Gregor Bauman