EXIT FESTIVAL

Petrovaradinska trdnjava, Novi Sad, od 9. do 12. 7. 2009

Srbski festival Exit je v zadnjih petih letih zrasel v enega največjih in po mnenju številnih mainstreamovskih medijev tudi enega od petih najzanimivejših glasbenih festivalov v Evropi. Letos je praznoval deseto obletnico s še močnejšim programom kot po navadi. V resnici je to pomenilo, da so pripeljali še bolj popularna imena, kar je tudi sicer že njihova večletna politika. Organizatorji očitno ne ciljajo na programske presežke, ampak (žal) želijo pripeljati »največje« izvajalce. Letos so tako obiskovalce privabljala imena, kot so Prodigy (ki so že predlani dodobra napolnili glavni oder in ki iz meni neznanih razlogov še zmeraj ostajajo glavna atrakcija), Moby, Kraftwerk, Arctic Monkeys, Madness, Grandmaster Flash. Vsako leto imajo tudi vse več spremljevalnega programa, letos na primer poleg že ustaljenih človekoljubnih pobud tudi kvaziekološki projekt.

Zaradi nečloveškega obsega festivala – 12 uradnih odrov in gora nastopajočih − bi le stežka podal objektivno sliko megamanifestacije. Zanimivi nastopi se včasih prekrivajo pa tudi sicer je vsega preveč in tako smo nekateri (z velikim obžalovanjem) zamudili legendarne Madness, za katere sicer definitivno velja etiketa Ogled obvezen. Izhodišče na pomembnejših odrih je bilo podobno kot lani: glavni oder so zavzele največje zvezde, sledili so drum'n'bass didžeji z obveznimi emsiji (predvsem zato, ker je to še zmeraj eden najpopularnejših otoških žanrov, med obiskovalci pa za čuda prevladujejo Britanci, letos naj bi jih bilo kar od dvajset do trideset tisoč), na Dance Areni pa so se predstavili minimal in progressive didžeji z vrhov glasbenih lestvic.

Zanimiv nastop zasedbe Kraftwerk ni ponujal nobenih presenečenj. »Odigrali« so železni, zvočno nekoliko posodobljen repertoar, ki so ga spremljale preproste, a dodelane vizualije, zaostajala ni niti kakovost zvoka, tudi slabih dvesto metrov od odra so nas basi lepo masirali po trebuhu, kar je precejšen dosežek. Kraftwerk so pač Kraftwerk, in če nisi ravno velik fan skupine, je obisk enega koncerta verjetno dovolj za nekaj let, saj so nastopi verjetno videti popolnoma enako. Veliko (in prijetno) presenečenje je bil nastop Grandmaster Flasha. Njegovi seti na lanski evropski turneji so bili preprosto obupni (ujeli smo ga v Gradcu), znan pa je tudi po tem, da promotorju pošlje seznam štiridesetih komadov, ki jih didžej pred njim ne sme zavrteti. Česar tako ali tako ne bi hotel, saj gre za najbolj klišejske hiphopovske hite, začinjene z resno komercialo. Flash je začel s petnajstminutnim miksom, posvečenim Michaelu Jacksonu, potem pa prešel na večne uspešnice hip hopa, ampak tiste »prave«, od KRS Ona do Gangstarr in Cypress Hill. Miksanje in skrečanje sicer ni bilo kaj preveč omembe vredno, vendar je prehode preglasil s spodbujanjem publike s preprostimi, za zgodnje obdobje hip hopa značilnimi parolami. Najbolj smešno je bilo, da je imel na odru pomagača, ki je bil tam izključno zato, da je, medtem ko je Flash stopil na rob odra in res hotel »nakuriti« publiko, prevzel kontrolo za gramofoni. Po slabi uri simpatičnega nastopa s solidnim glasbenim izborom je le padel komad od Beyonce in takrat smo se hitro pobrali. Zadnji dan je bil kljub utrujenosti obvezen ogled portugalskega samosvojega mojstra plastenja in zvočnih presenečenj Amona Tobina. Glavnina njegovega nastopa, ki je na meji med didžejevskim setom in nastopom v živo (po postavitvi nekoliko spominja na japonskega DJ Krusha), je bila rahlo mračnjaška mešanica dubstepa in drum'n'bassa, zaradi dobrega ozvočenja in ekstremnih stereofoničnih panoram pa je zvok res deloval tridimenzionalno. Edini pomislek pri sicer povsem izdelanem setu (čeprav vsa produkcija še zdaleč ni bila Tobinova, je bil njegov pečat vseprisoten), pa je, da je bil le nekoliko preveč sterilen, manjkalo je »sampladeličnih« tekstur, ki bi obogatile tako udrihanje bobnov in basa kot dele, ki so bili neritmični in industrijski.

Reggaejevski veteran Max Romeo (ko se je večinoma britanska masa drla v en glas Out Of Space na nabitem glavnem odru ob nastopu Prodigy, verjetno sploh ni vedela, da izvajalec, ki je napisal ta komad in ki so ga člani omenjene zasedbe vzorčili, tudi nastopa na letošnjem Exitu) je na odru Fusion zabaval množico s programom roots reggaeja iz svojih najboljših let. Pri tako kultnih izvajalcih je veselje že to, da jih vidiš v živo. Na istem odru so dan kasneje nastopili tudi hispano raperji z zahodne obale ZDA Delinquent Habits, ki so pred dobrimi desetimi leti ustvarili hit single Tres Delinquentes in ki so suvereno izpeljali klasični repertoar, nekaj malega smo slišali tudi s prihajajočega albuma (kar je, resnici na ljubo, zanimalo le peščico). Povsem po naključju smo naleteli tudi na nizozemskega didžeja Cinammona z izvrstnim izborom dubstepa in wonka (tako se zdaj reče nasledniku glitch hopa), razočarale niso niti drum'n'bass zvezde na velikem odru; posebno so se izkazali Sub Focus, Andy C (ki je bil veliko manj trd kot po navadi), veselo pa je bilo videti tudi veteranski tandem Fabia in Grooveriderja, ki vrtita od daljnih začetkov zvrsti.

Exit je svoje vrhunce že doživel – nekateri prisegajo na prva, ambiciozna leta, ko je bil festival neprimerljivo manjšega obsega, drugi na obdobje, ko je eksplodiral. Dandanes je zanimiva njegova kontradiktornost − po eni strani ga spremlja prekomerna komercializacija, program zadnja leta ni ravno razburljiv, po drugi pa izjemno poceni vstopnina in vsako leto boljša organizacija.

Borja M