30. KONFRONTATIONEN

Jazzgalerie Nickelsdorf, Avstrija, od 10. do 12. 7. 2009

V zadnjem desetletju smo vsako pomlad že kar vajeni grozečih napovedi, da »najsimpatičnejšega med glasbenimi festivali« ne bo. Letošnje leto ni bilo izjema. Res pa je, da tako usklajene akcije na sceni do zdaj še ni bilo. Kakih trideset dobrodelnih koncertov po vsem svetu – šušljalo se je, da so enega izmed njih naredili tudi veliki fani improviziranih godb Sonic Youth – močan pritisk na kulturno politiko države Avstrije, dobra volja muzikov, pa je spet šlo. Še več: ko je že kazalo, da bo spiritus agens Hans Falb dokončno izgubil gostilno, ki jo je svojčas podedoval in v njej rosno mlad tudi začel prirejati Konfrontacije, koncerte in razstave čez leto, se je vse izteklo dobro in priljubljeni objekt z vrtom je po novem spet »naš« in v varnih rokah. Kaj vse je že preživela slavna jazzovska galerija Pri Falbu; njena zgodba je kot mala zgodovina improvizacije: vijugava, mestoma mučna, a navsezadnje zmerom takšna, da je v ponos. Ni namreč tako zvedave tišine, ni tako izborne akustike kot tedaj, ko se na Falbovem vrtu pred 400, 500 ljudmi oglasi špil. In če kaj dela Konfrontacije privlačne tako za nastopajoče kakor za občinstvo, potem je to enkraten splet povsem navadnega dogodka in njegovih magičnih učinkov, ko godbe stopijo čez odrsko rampo v realnost.

Za svojo trideseto obletnico sta letos oba avstrijska jubilanta – veliki Saalfelden in veliki mali Nickelsdorf – udarila z najmočnejšimi topovi. Temu primerno je bilo tudi slavje, ki je trajalo dan in noč. Konfrontacije so se še najbolj poznale po duih. Ko da bi bilo kje zapisano pravilo, da se sleherni konfront najsiloviteje izraža v dvoje, so se na odru zvrstili: Georg Graewe in Paul Lovens, Nikos Veliotis in Radu Malfatti, John Butcher in Gerry Hemingway, Mary Oliver in Rozemarie Hegen, Joe McPhee in Paal Nilssen-Love, Irène Schweizer in Louis Moholo-Moholo. Standardi za skupno igro so bili pri vseh postavljeni na najvišjo možno točko ne glede na njihovo različnost. Pripomba k slednji gre le zadnjima omenjenima oziroma pianistki, ki je s svojimi nenadnimi »afrikanizmi« rahlo popačila sicer visoko zastavljeno igro v dvoje. Morda gre za kanček (glede na trenutek, produktivnost, glede na vlogo muzikalnega napora) kljub vsemu izpostaviti Graewa z Lovensom, Butcherja s Hemingwayem in skorajšnjega 70-letnika McPheeja z Nilssen-Lovom. Pa med temi – seveda z izognitvijo kakršni koli tekmovalnosti – poudariti, da sta bila slednja edina povsem skupaj od začetka do konca. Brez solistične eskapade, v enem dihu, z enournim vzajemnim garanjem sta McPhee in Nilssen-Love igro za-stavila v tako imenovani freejazzovski maniri, jo neopazno od-stavila in tudi uspešno pre-stavila; prestavila v doslej neznane godbe, v katerih je vrli McPhee (tokrat smo ga slišali tudi na altovskem klarinetu!) spet našel silovito in prostorno širjavo za neslutene, na robu čustvenega preloma odigrane bluesovske melodije iz zakladnice svojih americana[BFl1], čedalje bolj suveren Nilssen-Love pa je z njimi lahko razgrnil in razgradil nianse, da je bilo veselje. Eden izmed tistih špilov, ki minejo, kakor bi mignil, in pri katerih se godbe naravnost in sproti materializirajo v gosto, več kot uporabno, a nepoimenovalno snov. Tudi vse večje zasedbe so podale precej produktivnega gradiva – ne ves čas, a tu in tam prav spodbudno. Tristan Honsinger je v svoj Seven Seas Orchestra povabil prekaljeno bazo (Jean Jacques Avenel, Joe Williamson, Cor Fuhler, Louis Moholo-Moholo) in ji dodal šesterico mladih godalk, godalcev. Svojo mentorsko vlogo v glavnem locira na Nizozemsko in severno Italijo, kar utegne biti nova priložnost, da spoznamo svežo improvizatorsko moč. Lepo je bilo videti starega Tristana, kakor zdaj z dirigentskim zamahom, zdaj s svobodno voljo pluje po sedmerih morjih. Tudi Ground 6 (ta se je do Saalfeldna podvojil v SOL 12) je soočil »razvpitejše« ustvarjalce oziroma, recimo, kar »moške« (Luc Ex, Veryan Weston, Tony Buck) in manj znane, »ženske« (Ingrid Laubrock, Hannah Marshall, Mandy Drummond). Prva med njimi se tačas izkazuje kot izjemno predirna saksofonistka, kar bomo imeli priložnost preveriti februarja drugo leto, ko na Defonijo pripelje svoj precej hvaljeni trio Sleepthief. Za letošnjo energetsko bombo je poskrbel Otomo Yoshihide Sextet, ki utegne biti nova »zvezdniška« zasedba prihajajočih jazzovskih festivalov. S preverjeno taktiko igranja avant klasike od Erica Dolphyja do Jima O'Rourka si bo šesterica – po vzoru kakšnih The Thing – zagotovo nabrala dovolj podpore. Garaški in (priznajmo si!) nekoliko nenavaden par z baritonskim saksom in trobento sta bila Mats Gustafsson in Axel Dörner. Manjše razočaranje so bili the brass ass. Od starih mačkov Bishopa, J. Bauerja, Holmlanderja in McPheeja bi bili pričakovali več vsebinske zavzetosti. Na trenutke so zveneli, ko da so si godbenonazorsko preveč narazen: Kar je pri improvizaciji za hip lahko prednost, a se že takoj zatem pokaže kot nepremostljiva ovira. Trobilska briljanca in enkratna skupna igra sta ostali prejkone zgolj to – umanjkali so kolektivna ideja, preseganje vzorcev ter pogled na celoto.

V petek in soboto ponoči, za sam konec špilov, se je v najboljših postavah predstavila še Avstrija: naša znanka Eva Jantschitsch oziroma Gustav je s triom, povsem razprtim glasom in okusno narejenim imidžem podala dovolj svež in kritičen elektro pop punk, elektrofonska dunajska atrakcija Fennesz pa je prav tako s triom topot zabredel v zelo mračne vode. Povsem ustrezna in natančno izbrana kombinacija – tako za podobo Nickelsdorfa kakor Avstrije in globalne situacije, v kateri je po navadi prvi na udaru najšibkejši, torej improvizatorji, improvizatorice. Oziroma drugače: kadar je zelo hudo, tedaj šele pokažejo svojo pravo moč. In tako je bilo tudi na letošnjih Konfrontacijah. Njihov moto je bil zelo hardcorovski, zelo ustrezen: »Tell no lies, claim no easy victories!«

Miha Zadnikar