PRAŠKI SIMFONIČNI ORKESTER IN GAUTIER CAPUÇON

Cankarjev dom, Ljubljana, 9. 7. 2009

Ljubljanski festival je v začetku julija gostil vodilni češki simfonični orkester, praške simfonike z dirigentom Jiržijem Koutom, violončelistom Gautierjem Capuçonom in s programom izključno češke glasbe. Čakal nas je torej tako rekoč čisto češki večer, kar je vzbujalo veliko zanimanje in pričakovanje. Kot zanimivost lahko omenim, da je večina ženskih članic orkestra na oder prišla s torbicami, česar pri nas nismo vajeni; le-te so potem do konca koncerta počakale poleg stola ali obešene čez njegovo naslonjalo. Praški simfoniki so koncert začeli z Uverturo k Janáčkovi operi Kátja Kabanová. Skladba, ki sicer sama po sebi ne ponuja nikakršnih presežkov, je bila dobra programska odločitev predvsem zato, ker je (vsaj pri nas) redko ali nikoli slišana in slabo poznana. Orkester je zazvenel impresivno, očitna je bila drugačna, mehkejša godalna šola kot v naših krajih.

Po uvodni uverturi smo slišali najpogosteje izvajan in nedvomno tudi najlepši koncert za violončelo, Dvoržákov Koncert za violončelo in orkester v h-molu. Solist, omenjen francoski violončelist Gautier Capuçon, ki se je pri nas mudil prvič, je uprizoril izjemno predstavo in dal misliti, da je ta hip za Yo-Yo Majem največji svetovni mojster svojega glasbila. Predvsem v adagiu drugega stavka je Capuçon z nesluteno liriko popeljal skladbo (in večer) do vrhunca. Žal mu orkester ni ves čas dajal podpore, ki bi si jo zaslužil, saj naj bi se orkester prilagajal solistu (sploh solistu Capuçonovega kova) in ne obratno, za kar največje breme odgovornosti seveda nosi dirigent, a kljub vsemu sem prepričan, da v Sloveniji še lep čas ne bomo slišali tako čudovite izvedbe Dvoržákovega koncerta za violončelo.

Zame najbolj zanimiva točka večera je prišla po odmoru – Dvoržakova znamenita Simfonija št. 9 v e-molu, Iz novega sveta. Tudi tu gre za še en klasični hit, ki ga dobro poznajo in ljubijo tudi širše množice in ki ga je tudi pri nas moč slišati kar pogosto, zato so v takih primerih pričakovanja vedno še malce višja, vedno pa sem si tudi želel slišati, kako češki orkester pod vodstvom češkega dirigenta igra najbolj znano češko simfonijo. Morda je bilo krivo to, da neuresničena velika pričakovanja za seboj neizogibno potegnejo tudi velika razočaranja, a dobil sem občutek, da so se nastopajoči tokrat žal precej izneverili češki tradiciji. Tehnični izvedbi simfonije sicer ni bilo kaj očitati, toda kje je bilo srce, kje je bil občutek, češka duša, ki v neizmernih količinah kipijo iz legendarnega posnetka Rafaela Kubelíka z berlinskimi filharmoniki iz leta 1973? Dirigent je odmahal svoje, glasbeniki so svoje odigrali, a nekaj se je nekje izgubilo in prav to je simfoniji (u)manjkalo. Še najbližje opisanemu idealu je orkester prišel v znamenitem drugem stavku, largu s solom angleškega roga. Allegro prvega stavka je bil nedorečen in nenatančen, sklepni Allegro con fuoco pa prehiter, kot da bi se dirigentu mudilo z odra. Vse skupaj je dalo vtis, kot da bi orkester po n-kratnem izvajanju te simfonije ob njej že otopel in igral na karto prepoznavnosti glasbe, ki se ji ni treba več globlje posvečati. Ne, ne, dragi moji orkestraši in spoštovani dirigent, Praga in Češka nasploh sta preblizu Ljubljane.

Tine Vučko