MORCHEEBA

Križanke, Ljubljana, 12. 7. 2009

Dober teden po nastopu Morcheebe mi še vedno ni bilo jasno, kaj, za vraga, sta brata Godfrey s sodelavci hotela povedati oziroma prikazati na ljubljanskem koncertu. Zato sem besede pustil stati na hladnem in danes, slab mesec pozneje, je slika še bolj nejasna. Čas očitno ne pozdravi vseh ran. Tistega julijskega večera smo bili namreč deležni vsega, le – vsaj korektno izvedenega – koncerta ne. Povsem nemogoč odnos do poslušalcev, ki zagotovo niso prišli poslušat predolgih monologov o tem, kako dolgo so potovali, kakšnega mačka imajo, kje imajo hišo na Bledu in kam se hodijo namakat v jezero. Takšno brezpredmetno koketiranje naj člani skupine raje prihranijo za tiste abotne popkulturne tv-oddaje, katerih vsebinski in intelektualni vrhunec se zoži v vprašanjih tipa: Ste prvič v Ljubljani? in Vam je všeč Slovenija? Tako je koncertni večer rešila reška postnovovalovska predskupina Morso, nekaj svetlobnih let bolj prepričljiva (mogoče tudi zaradi neobremenjenosti) od svojih veliko bolj slavnih britanskih kolegov. Po lanskem triumfu z Massive Attack smo upravičeno pričakovali še eno podobno izkušnjo chill outa. Dobili pa vse prej kot to. Če si izposodimo športno terminologijo Bristol : London, 1 : 0. Tolikokrat opevana poezija urbane dezintegracije samo še spominja na provokativne trenutke Trigger Hippie, vse drugo je prepuščeno novemu iskanju vodilne identitete; in te besede se ne nanašajo zgolj na izostanek prvotne pevke Skye, temveč na celostno novo podobo skupine. Že vnaprej je bilo jasno, da nobena naslednica ne more zaobjeti njenega osebnostnega radija (tega niti ne zahtevamo), da o igrivi lahkotnosti podajanja verzov niti ne izgubljamo besed. Resda plošča Dive Deep prinaša nekaj odličnih trenutkov, a ti nikakor niso vezani na ženske vokale. V tem razširjenem volumnu sta se brata Godfrey povsem izgubila. Glasbeno potovanje sta hotela nadaljevati veliko bolj udobno, pri tem pa očitno zapadla v repetitivno malodušje. Tako se na koncertih vse preveč zanašata na tistih nekaj označevalcev, ki publiko dvignejo na noge neodvisno od kakovosti izvedbe. Komad Rome Wasn't Built In A Day je vsekakor primeren za to, vendar hkrati tudi edini, ki je pevki Mandi dal malce svobode, da je lahko razmigala (pretežno) brezvoljno občinstvo. Temu je pripomogel še zamorjeni zvok, kot da bi vsa glasba na poti do zvočnikov šla skozi nešteto filtrov. V tem kaosu je bilo težko poslušati še raznorazne monologe. Ves koncert se je tako zreduciral na približno petdeset minut čiste glasbe in dvajset minut praznega besedičenja. Tempo podajanja pesmi, ki je šele v zadnji tretjini dobil (približno) primerni koncertni »drive,« je bil po vsaki skladbi nasilno prekinjan z njihovimi življenjskimi težavami. V današnjem času, ko jih imamo vsi, se lahko vprašamo, koga to zanima. Zagotovo ne tistih, ki odštejejo dobrih 40 evrov za vstopnico!

Gregor Bauman