SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA IN ORCHESTRE DE PICARDIE

Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 7. 2009

Sredi julija se je v ljubljanskem Cankarjevem domu odvil eden nedvomno bolj atraktivnih koncertov letošnje izdaje Festivala Ljubljana. Srečala sta se namreč Simfonični orkester RTV Slovenija in francoski Orchestre de Picardie (gre za »mlad« orkester, saj je bil ustanovljen šele leta 1985), združila moči še z dirigentom Enom Shaom (ki je tudi aktualni šef dirigent naših simfonikov) in klarinetistom Matetom Bekavcem in viribus unitis so odigrali koncert, naslovljen Ravel à due.

Pogled v koncertni list je prinašal vsekakor zelo »ljudski« program – Ravelov Bolero, Coplandov Koncert za klarinet in orkester ter Slike z razstave Musorgskega, seveda v daleč najbolj priljubljeni in najpogosteje izvajani orkestraciji Mauricea Ravela. Koncertni list je tu žal zatajil, saj so zmanjkale navedbe stavkov Slik z razstave (I. Promenada, II. Gnom, III. Promenada, IV. Stari grad …), kar je šlo predvsem na škodo izjemno sugestivne glasbe, saj bi poslušalec, ki je delo morda slišal prvič, s pomočjo naslovov stavkov od koncerta odnesel precej več. Ko se je združeni orkester posedel na odru Gallusove dvorane, je bila zasedba videti res impresivno – pravi veliki orkester, kot ga je Ravel predvidel za 340 taktov svojega baleta, ki ga je leta 1928 napisal po naročilu Ide Rubinstein. Moja prva misel ob začetnih taktih je bila, da je mogoče Bolero začeti tudi tišje – resda je skladatelj v partituri predpisal zgolj pianissimo, a ko je potem med samim delom več časa za izpeljavo znamenite dinamične gradacije, je dinamika ppp hvaležna možnost, sploh da pridemo do sklepnega fortissima possibile. Tolkalec za malim bobnom je od začetka ves čas po malem pohiteval; dirigent ga ni poskušal krotiti, je pa bil diskretnega namiga ali dveh deležen od kolega iz sekcije. Tempo je bil sicer kar pravšen (skladatelj je predpisal 72 udarcev na minuto) in na srečo daleč od na primer Celibidachejevega ortodoksno počasnega pristopa. Solisti so se izkazali, eni sicer bolj kot drugi, a bilanca je bila vsekakor pozitivna in veliki finale je po modulaciji v zmagoviti E-dur izzvenel v vsej svoji veličastnosti.

Ko je znameniti Benny Goodman Aaronu Coplandu leta 1947 naročil, naj mu napiše koncert za klarinet, gotovo ni pomislil, da bo delo postalo ena najbolj priljubljenih solističnih skladb za to glasbilo. Leta 1961 je v Beogradu v izvedbi beograjskih filharmonikov in klarinetista Milenka Stefanovića dirigiral celo skladatelj osebno! Čeprav je koncert pisan za precej komorno zasedbo – solista spremljala samo godalni orkester in harfa – v orkestrskih delih zveni neverjetno polno. Za brezhibno izvedbo solističnega parta je poskrbel naš izjemen, virtuozen klarinetist Mate Bekavac; na koncert se je splačalo priti že samo zaradi izvrstno odigrane (sicer zelo zahtevne) kadence.

Kot mnogo drugih znanih in priljubljenih klasičnih del (na primer Holstovi Planeti), so tudi Slike z razstave leta 1874 sprva nastale kot suita za solo klavir, ki še danes velja za izziv mnogim koncertnim pianistom. Čez leta in desetletja je potem nastalo kar nekaj orkestracij skladbe, a nobena se ni prijela niti približno tako dobro kot Ravelova – in prav je tako; en najboljših orkestrašev vseh časov je svoje delo opravil zares odlično. Združeni francosko-slovenski orkester se je po razstavi sprehodil z zgledno lahkotnostjo; Gnom je bil ravno prav zlovešč, Stari grad ravno prav melanholičen in Velika vrata Kijeva ravno prav slavnostna. Shao je orkester vodil elegantno, a natančno in dosledno – včasih celo malenkost preveč – in spoštoval oznake attacca na koncu stavkov. Skrivnost ostaja le, zakaj je morala solo, ki je v stavku Bydło napisan za običajno tubo, odigrati tenorska tuba.

Nedvomno je bil koncert Ravel à due poslastica, polna presežkov, ki bo še lep čas ostala v prijetnem spominu, v smislu programske zastavljenosti pa eden najbolj ljudsko poslušljivih koncertov letošnjega ljubljanskega festivala in v tem smislu uspeh nikakor ni izostal.

Tine Vučko