FESTIVAL SOUNDWAVE

Petrčane, od 17. do 20. 7. 2009

Zgodba manjših, specializiranih poletnih festivalov v Petrčanih, majhnem naselju, ki je oddaljeno dobrih pet kilometrov od Zadra, je povezana s prodajo dalmatinske infrastrukture in zemlje tujemu kapitalu. Del lokalnega hotelskega kompleksa je namreč kupil britanski investitor, ki je v preteklosti igral v eni večjih britanskih pop skupin, in tako njegova odločitev, da na noge postavi glasbeni festival Garden (ki se je letos zgodil četrtič) niti ni bila presenečenje. Garden se ponaša z izjemno ambicioznim programom (tokrat so nastopili Hot 8 Brass Band, Soil and Pimp Sessions itd.), vsako leto se na isti lokaciji odvije vse več festivalov, ki jih prav tako organizirajo britanski promotorji. Eden teh je tudi Soundwave, ki se je letos zgodil premierno, izpeljala ga je institucija Soundcrash, ki sicer prireja zanimive dogodke v raznih londonskih klubih (glavna baza je Cargo) na področju »levopolne« elektronike, hip hopa in podobnih žanrov. Program je simpatično obetal veliko, brez velikih in pompoznih imen, s kupom nepretencioznih zanimivosti. Nosilci festivala so bili verjetno najbolj prodorna britanska pevka zadnjih petih let Alice Russell (z bendom), DJ Yoda (z avdiovizualnim nastopom) in Bonobo. Na žalost se je že pred samim začetkom pokazala neprofesionalnost, saj so zaporedje nastopajočih objavili šele prvi dan dogajanja (in to le na sprintanih listih, na spletu pa ne). Potem se je hitro izkazalo, da kar nekaj napovedanih sploh ne bo prišlo. Ni bilo Bonoba niti pevke Adriane Triane. Škotski mojster dubstepa in glitcha Rustie je nastopil dva dni kasneje, kot so ga napovedali, in to povsem anonimno, na eni od ladjic, ki so čez dan zabavale neverjetno maso Britancev; od dobrih tisoč obiskovalcev jih je bilo namreč kar devet desetin z Otoka. Yoda, ki nas je pred nekaj leti s svojim nastopom zabaval v ljubljanskem parku Tivoli, je imel običajen didžejevski set in ne napovedanega avdiovizualnega spektakla. Čeprav je mešal z zavidljivo tehniko in hitrostjo, prostora za napake res ni bilo, je razočaral z glasbenim izborom, ki je na trenutke nevarno mejil na »štanc dance žure«, veliko je bilo tudi največjih hitov zadnjih let v maniri »Okej, to vem, da bo delovalo« z obvezno vključitvijo zasedbe Prodigy v raznih izvedbah. Tudi če bi Yoda imel vizualno komponento, ne bi dosti pomagalo, saj je bila videoprojekcija katastrofalna − komaj se je kaj videlo. Drugi minusi so bili še, da so zaporedje nastopajočih včasih spremenili tudi čez noč, tako smo zamudili pevko Kinny, ki je letos navdušila s prvencem Idle Forest Of Chit Chat. Čeprav je z albumom postala dokaj profilirana vokalistka, so jo uvrstili na program ob 18h pred trideset srečnih obiskovalcev, ki so se po naključju znašli na prizorišču že tako zgodaj, za nagrado pa so dobili še izjemno zanimiv koncert. Pika na i je bila odločitev organizatorjev, da nočno dogajanje v klubu in zabave na ladjicah dodatno zaračunajo. S tem so morda zajezili pretirano gnečo na prizoriščih, vendar dodatna vstopnina na festivalih vseeno ni sprejeta z navdušenjem. Šestdeset evrov za tridnevni dogodek sicer ni visoka cena, je pa zato dodatnih osemdeset kun na večer za zatohel klubski prostor.

Če preidem k prijaznejšim stvarem, na festivalu je bilo kljub temu kar nekaj odličnih nastopov, za začetek je prvi dan z naskrečanim, dinamičnim in izjemno plesnim setom udaril ljubljanski znanec Cheeba. Vmešaval je sicer izključno znane, na trenutke klišejske in ničkolikokrat slišane komade (v tem smislu torej nekega blaznega presežka ni bilo), vendar je bila selekcija za žurersko publiko povsem smiselna, ni manjkalo niti humornih in tehnično naštudiranih kombinacij. Drugi dan je bil nekakšen vrhunec, saj je Alice Russell nedvomno poskrbela za nastop vse manifestacije. Z bendom je preigravala material z vseh albumov, še najmanj z novega, precej jazzovskega, Pot Of Gold. Na odru so jo spremljali kitarist TM Juke (ki je sicer tudi producent zadnje plošče), basist, klaviaturist, bobnar in violinist, ki je bil hkrati tudi pomožni vokalist. Set je bil popolnoma tekoč, Alice, ki je bila očitno dobro razpoložena, saj je med komade vključila razne šale, je pokazala, da v živo s svojim suverenim in markantnim glasom zmore morda še več kot na posnetkih. In to kljub temu da glavni zaslon sploh ni deloval. Tudi dramaturgija je bila zastavljena prebrisano, saj so najprej igrali bolj plesne komade, vmes, ko je publiko že povsem prepričala, balade (tu se je res izkazala), za konec pa še en udaren kos. Takoj zatem so nastopili Trojan Sound System, legendarni londonski zvočni sistem še bolj legendarne reggaejevske, skajevske in dubovske založbe Trojan. Vodil jih je veteran, didžej oziroma selektor Earl Gateshead, spremljali so ga še en sukač in dva vokalista, ki sta se odlično ujela. Prvi je bil namreč izjemno vešč pevec starošolskega melodičnega stila, drugi pa nekoliko bolj agresiven toaster in kombinacija je delovala sijajno. Didžeja sta vrtela znane komade zlatega obdobja jamajških popularnih godb 60. in 70. let, od Heptones in Dawn Penn do Maxa Roma in The Wailers. Vmes sta dodala tudi kak novejši komad, en dubstep, in čeprav smo vedeli, da nastop ne more razočarati, je bil blazen odziv publike nepričakovan. Na Soundwavu smo ujeli še nekaj dobrih (DJ Format, Hoya Hoya Soundsystem itd.) in nekaj brezzveznih (DJ Vadim, Kidkanevil itd.) didžejevskih nastopov, vse na fantastičnem ozvočenju Function One, ki je bil sicer na odru na plaži postavljen nekoliko nenavadno, na glavnem odru pa je hrumel odlično.

Festival Soundwave ima velik potencial, a le če se bodo organizatorji naslednje leto zbrali in se svojega dela lotili malo resneje. Programsko sicer dobro vedo, kaj delajo, toda letos jim je močno zaškripalo pri izvedbi, ki je bila v nekaterih pogledih skoraj katastrofalna. Dogodek ima tudi nekoliko neokolonialen priokus, saj gre za manifestacijo, ki je narejena »od Angležev za Angleže«, in to v zanje relativno poceni in lepi Dalmaciji. A tega se bomo očitno morali navaditi, kar pa je glede na lokacijo, infrastrukturo in programske smernice majhna žrtev.

Borja M