Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Doris Šegula
RON CARTER QUINTET
Salzburg Congress, Salzburg, 22. 7. 2009
Ron Carter, po besedah številnih mladih kontrabasistov oče basa, za preostale poznavalce pa predvsem basist Milesovega kvinteta v najboljšem obdobju, je na otvoritveni koncert salzburškega jesenskega festivala prišel častno, kakor se za glasbenika njegovega kova tudi spodobi, z ekipo odličnih glasbenikov (Stephen Scott, klavir, Guilhermo Monteiro, kitara, Payton Crossley, bobni, Rolando Morales-Matos, tolkala) ter z rdečo kravato in slavnostno obleko. Kakor je bila elegantna obleka v skladu s tradicijo imidža jazzovskih glasbenikov izpred šestdesetih let, tako je zvenela tudi glasba. Tipični tradicionalni jazz z ritmi bosse, swinga, sambe in še česa (koncert se je tudi imenoval Jazz and Bossa) je poslušalce nevsiljivo vpeljal v glasbeno atmosfero, ki je v prvem delu trajala eno uro. Komade so povezali v raznolik venček, iz katerega smo lahko izluščili nekatere teme z albumov Dear Miles, 595, 7 Steps To Heaven, Wave, Stella By Starlight in drugih. Solistično so se predstavili vsi nastopajoči, Carter se je sicer prvih 45 minut držal v ozadju (kar je za bas v spremljevalni vlogi seveda razumljivo) in se z daljšim solom predstavil šele na koncu prvega dela ter dokazal, kdo je vodja zasedbe. Pred drugim delom je Carter pozdravil občinstvo, predstavil člane benda in napovedal naslednji komad, njegov najljubši jazzovski standard, My Funny Valentine, ki so ga brez kitarista zaigrali v obliki sproščene balade, katere tempo so nato lepo razvili v double time feeling in nazaj, končali pa s kaosom in funky rifom. Sledil je še en standard You and The Night and The Music ter dodatek, bluesovski Bags Groove.
Koncert ni prinesel nobenega presenečenja, saj je Ron Carter po pričakovanjih igral v svojem stilu, ki se že dvajset let ni spremenil; podobne fraze, tipični slidi, značilen ton; tolkalec je lepo ritmično dopolnil desno roko bobnarja, pianistov izjemno mehak ton pa je zelo dobro sovpadal s Carterjevo toplo barvo kontrabasa.
Carter dokazuje, da pri svojih dvainsedemdesetih še vedno odlično ohranja tradicijo jazza, s katero je zrasel, poslušalci pa smo lahko bili na koncu le veseli, da smo lahko skoraj dve uri spremljali del te njegove že dolgo trajajoče ljubezni.
Doris Šegula