Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Miha Colner

FESTIVAL V TRNJU

Trnje pri Pivki, 31. 7 in 1. 8. 2009

V Sloveniji je malo poletnih festivalov, ki bi se lahko ponašali s takšno kontinuiteto in kultnim statusom na širši domači sceni, kot je poletno druženje na Pivškem, kot tem okolišu pravijo domačini, točneje na jasi nad vasjo Trnje. Tam se je letos že trinajstič odvil Festival drugačne glasbe, ki vsako leto zbere zmerno količino obiskovalcev, katerih število se z leti le počasi veča. V Trnju nikdar ne nastopajo velike zvezde, temveč se predstavi izbran nabor podzemnih zasedb, ki jih množični mediji večinoma ignorirajo, prav tako se festival ne omejuje z žanri, saj lahko na istem kraju spremljamo elektronske, jazzovske in rockovske ritme. To se jen zgovorno potrdilo prav v zadnji ediciji. Kot vedno brez plačljive promocije se je po ustnem izročilu, spletnih kanalih in ob tradicionalni pomoči Radia Študent na omenjeno jaso naselila pisana druščina obiskovalcev, ki je spremljala počasi razvijajoče se dogajanje na glavnem in edinem odru. Tega so segrevali domačini iz Ilirske Bistrice Bwase Nwge in čezmejni rockovski projekt Dažd. Nadaljevali so Nikki Louder in New Wave Syria izpod zavetja založbe Cheap Tunes Records. Zlasti slednji dvojec, ki je s svojim inovativnim izrazom na sledi poceni elektronike postal v zelo kratkem času prepoznaven med ljubitelji plesne glasbe, je pokazal s koncertnimi izkušnjami pridobljeno udarno moč nastopa v živo. Že sprejetim komadom iz prvenca Hello, Yes je tandem dodal novo kompozicijo, ki je bila kakor ves nastop odlikovana s surovo interpretativno močjo, ki jih tovrstne elektronske zasedbe le redko premorejo, ko igrajo pred publiko. Največ zvedavih pogledov obiskovalcev pa tudi najburnejši odziv je povzročila v zadnjem letu izjemno priljubljena beograjska zasedba Repetitor, ki je z nekaj nastopi pridobila status energične koncertne atrakcije. In tega je skupina več kot uspešno upravičila, saj je železni repertoar s prvenca blagodejno učinkoval na razvneto publiko, ki se je hvaležno odzvala na povabilo na ples. Ob koncu nastopa je trojica ekskluzivno predstavila zvokovno malce težji komad, ki napoveduje nadaljnje delo svežega kolektiva. Večer so ob poznih urah sklenili reški razbijači One Piece Puzzle in logaški novinci Barely Modern.

Sobotni dan v Trnju tradicionalno odplavi začasne prebivalce kampa med okoliške vasice, da se do večera na razbeljeni travnik vrne še večja množica. Z glasbenim izborom sukačev plošč ogreto glavno prizorišče je odprl kantavtor Tovariš Strmoglavljeni, znan po svojem delu v zasedbah Bržjast in Kraški solisti, ter predstavil preprosto in zanimivo uglasbeno liriko. Sledili so zvokovno predrugačeni Grrizli Madamz, ki so se na račun bolj kompleksnih in ambientalnih smernic kot instrumentalni trio odvrnili od nekdanjega metalskega izraza. Z udarnim rockovskim plesnim nastopom so se proslavili koroški ZircuS, z brezkompromisnim metalskim udarom pa sevniški Septic Scum. Prispevek založbe Moonlee je najprej predstavila kadrovsko nekoliko okleščena Analena, spevna melodična punk rock in emo kričava zasedba iz Zagreba. Vokalistka Ana se je po odhodu prejšnjega basista spoprijela tudi s to funkcijo, ki je nikakor ne ovira pri prodornem petju. Poskočna in vse bolj plesna zvočna slika tega v nazorskem smislu jasno levičarsko opredeljenega benda, recimo temu anarho pop kolektiva, je segrela že dodobra napolnjeno prizorišče v vrtači in prepustila oder naslednjemu solistu, bosanskemu psihu Damirju Avdiću, staremu znancu domačih koncertnih in nekoncertnih prizorišč. Čeprav veliko boljši v intimnem barskem ozračju je ta nekdanji kitarist tuzelske skupine Rupa u zidu s svojo družbenokritično in samoreflektirano liriko zadovoljil dokaj zahtevno občinstvo. Za veliki finale je vse prisotne z dvournim nastopom počastila še domača multifunkcionalna zasedba Ana Pupedan, ki se letos pripravlja na izdajo dolgo pričakovane nove plošče. Vrhunec dogajanja je tako celo malce zasenčil goste iz Pariza, odlično zasedbo Nuktambules, ki je s poskočno in plesno world glasbo uspešno zazibala Trnje v zasluženi spanec.

Tako je letošnji zlasti sobotni večer nakazal logično in pričakovano rast dogodka, ki vztrajno in nenadzorovano postaja vse bolj priljubljen in prepoznaven, a na drugi strani dovolj neatraktiven, da ga površni množični mediji in novinarji zlahka spregledajo in ga tako tudi sami ohranjajo na prepotrebni nepretenciozni ravni in znosni udeležbi. Festival Trnje za drugo leto nima načrtov ali ambicioznih napovedi glede nastopajočih, znano je le, da se bo zgodil na tej priljubljeni lokaciji. Trnje tako ostaja slovenska podzemna manifestacija brez primere: čeprav najcenejša daleč naokrog, ponuja enega relevantnejših presekov dogajanja na okoliški širši alternativni sceni.

Miha Colner