Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

30. JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN '09

Saalfelden, Avstrija, od 27. do 30. 8. 2009

Ne bi se rad ponavljal kot stara plošča, zato si poglejte Musko iz lanskega septembra, če želite izvedeti, kakšen je bil letos vrvež v vročem, deževnem, hladnem in tudi čisto sončnem nedeljskem alpskem Saalfeldnu. Razlika je bila vidna šele v VIP-prostorih kongresnega centra, ki so se letos okrepili kot madridski Real, tako da se je moral gost, novinar ali gostujoči glasbenik za ogled koncerta kar pošteno potruditi, dihanje pa zmanjšati na minimum, da ne bi slučajno kdo ostal brez zraka. Med VIP-okrepitvami so bili tudi Slovenci, tako da je bila slovenščina tretji (ne)uradni jezik festivala, celo Italijani so tu in tam spregovorili po slovensko, še posebno ob kakšni jazzovski pijači. Malo za šalo, malo pa tudi zares, saj nas jeseni čakata festivala v bližnjih Krminu in Gradiški.

Program je bil tradicionalno a la Saalfelden: velike in male premiere, ekskluzivni projekti, novi in stari New York in seveda nepogrešljivi Short Cuts, ki z drugega plana budi festivalsko muziko v klubskem ozračju Hiše umetnosti Nexus. To je bila obvezna začetna in končna postaja za manjšino tistih, ki se gredo godbe s srcem. In srčno je bilo marsikaj tudi odigrano. Carbon v triu z Elliottom Sharpom, Zeeno Parkins in Bobbyjem Previtom je spomnil na številne brezkompromisne različice skozi leta se kotaleče Sharpove ognjene avant rock mašine. Še bolj vroče je bilo na koncertu Ikue Mori In Zeene Parkins. Njun duo z imenom Phantom Orchard je razodetje za tiste, ki mislijo, da se elektronika začne pri Fenneszu in jazz konča pri Zornu. Čeprav na obrobju zvočnega prostranstva, je njuna muzika konkretna, določljiva in fizična. Art video Ikue Mori je bil celo neopazen ob briljantni igri Parkinsove z akustično in električno harfo. Slednja pod prsti Parkinsove z leti zveni vedno bolj zvito in presenetljivo. Fino sta se znašla tudi Steven Bernstein in Gianluca Petrella v duu trobenta-pozavna. Četudi je imel Petrella pripravljeno notno gradivo, sta rajši improvizirala in mlajši Petrella je vodil, tudi ob pomoči elektronike, Bernstein pa je barval s trobentami in določal vsebinski okvir improvizacij. Zato pa sta posneto gradivo na oder prenašala DJ/rupture in Andy Moor. Impro elektronika, sestavljena z odvodi v različne stile muzik iz različnih obdobij, je tu in tam celo pripeljala v plesni bit, a prevladovala je glasba za notranji ples, ki jo je za odtenek premajhnim pečatom po strunarsko oblačil Andy Moor.

Z glavnega odra naj najprej omenim Gianluca Petrello, ki sicer pobira nagrade za jazzovskega glasbenika leta v Italiji in postaja nova zvezda pozavne, a njegov Cosmic Band, ki je skoraj že orkester, se bo moral še izbrusiti in najti svojo pot pod vplivi hard bopa, postfunka in italijanske orkestralne dediščine. Le kje so našli Sun Raja kot referenco v programskem katalogu? Bolj izbrušeni so Little Women iz Brooklyna. Dva saksofonista, kitarist in bobnar ustvarjajo jazz, noise in oboje skupaj. In to z uglašenim koncertnim nastopom. Imajo samo en album, prepiranje o njihovi muziki na internetu in dober festivalski nastop v Evropi. Dovolj atributov za bend, ki nedvomno prihaja. Rising star na klavirju (po Downbeatu) je ravno tako upravičil zaupanje organizatorjev, a kljub dovršeni muziki jazzovskega tria moram priznati, da imam Vijaya Iyerja še vedno rajši v duu Raw Materials. Med staro gardo je izstopal Oliver Lake. Morda ne toliko z muziko Reunion Tria kot z izjemnim igranjem saksofona. Ustaviti se je treba tudi pri Rovi in njenem projektu Orkestrova's Electric Ascension, ki postavlja Coltranovo delo Ascension iz leta 1965 v novo stoletje. To je projekt, ki je nastal že 1995. in živi naprej z različnimi glasbeniki, ki jih izbira Rova Saxophone Quartet. Na trenutke je bilo kar osupljivo slišati, kako kreativno sta k zadevi pristopila violinist Jason Hwang in violist Eyvind Kang. Zraven so bili tudi E. Sharp, Z. Parkins, I. Mori, Peter Evans, Trevor Dunn, Chris Brown in Andrew Cyrille.

Festivalska vrhunca naj bi bila zadnji sobotni in nedeljski koncert in tokrat je res bilo tako, čeprav ne na enak način. Getatchew Mekuria in The Ex z gosti so samo še enkrat potrdili, da so trenutno ena izmed najbolj hvaležnih skupin za festivalske partyje. Pogledi z balkona in sedeče občinstvo v dvorani niso odvrnili glasbenikov, da ne bi na odru odigrali standardnega ethiopunkovskega špila in pri tem neskončno uživali. Starosta Mekuria je bil poskočen kot malokdo, zvok njegovega saksofona je Alpe povezal z urbano Adis Abebo in plesalec Melaku Belay je Plesal. Drugače je bilo na Ornettu Colemanu. To je bil nastop velikana, ki je tokrat odigral repertoar »the best of« za (vso) publiko in obletnico. Larry Ochs je po koncertu rekel: »Ves festival sem se skušal navaditi na ta čuden zvok v dvorani, potem pa je prišel Ornette in z zvokom je bilo kar naenkrat vse okej.«

Dišalo je po mojstrovem slovesu, zato je bilo slovo od letošnjega Saalfeldna ganljivo kot še nikoli. Petnajstminutne stoječe ovacije do konca nabite dvorane so bile najmanj, kar se je moralo zgoditi. In besede so postale odveč.

Bogdan Benigar