{"id":10259,"date":"2014-10-20T01:21:14","date_gmt":"2014-10-19T23:21:14","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=10259"},"modified":"2014-10-19T09:03:49","modified_gmt":"2014-10-19T07:03:49","slug":"u2-v-stratosferi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=10259","title":{"rendered":"U2 v stratosferi"},"content":{"rendered":"

Pred objavo recenzije nove plo\u0161\u010de U2 vle\u010demo iz arhiva tiskane Muske njihov portret, ki je bil objavljen v Muski aprila 1997, v \u0161tevilki 6.<\/em><\/p>\n

\"muska<\/a><\/p>\n

Po tragi\u010dni prometni nesre\u010di leta 1977, v kateri mu umre mama, Larry Mullen jr<\/em>., bobnarski samouk, na \u0161olsko oglasno desko obesi oglas, v katerem i\u0161\u010de glasbenike za rock band. Podobna usoda – mladostna izguba matere – je doletela Johna Lennona, Paula Mc Cartneyja, Jimmyja Hendrixa, Madonno, Sinead O’Connor ter tudi Paula Hewsona<\/em>, zagrizenega \u0161ahista, ki se prijavi za pevca in kitarista v Mullenovi skupini: Bona<\/em>. Poleg njega sta v skupino sprejeta \u0161e Adam Clayton<\/em>, fant brez posluha in znanja, ki se edini prijavi za basista, vendar ima oja\u010devalec, ter Dave Evans-Edge<\/em>, ki si zaradi pomanjkanja znanja sam izmi\u0161lja kitarske akorde. Ime U2 privzamejo po ameri\u0161kem vohunskem avionu, sestreljenem \u0161tiri dni pred Bonovim rojstvom nad ozemljem Sovjetske zveze. \u010ceprav je Larry najmlaj\u0161i in se bo kasneje vedno dr\u017eal v ozadju, postane in ostane du\u0161a in gonilna sila skupine. Fantje poslu\u0161ajo glasbo Television, Patti Smith, Who, Clash in Sex Pistols. \u010ceprav so karakterno precej razli\u010dni, se izjemno zbli\u017eajo. Ne preigravajo tujih pesmi, ampak med skupinskim improviziranjem ustvarjajo svoje.<\/p>\n

Proti (po)dobi<\/em><\/strong><\/p>\n

Leta 1979 se bolj za \u0161alo kot zares prijavijo na tekmovanje talentov Guinnes and Harp. V konkurenci tehni\u010dno bolj\u0161ih in zrelej\u0161ih skupin zmagajo ter s tem najbolj presenetijo sebe. Irska podru\u017enica CBS jim ponudi snemanje singla, U2: Three<\/em> <\/a>s tremi pesmimi sko\u010di na vrh irske lestvice. Podobno se dogodi tudi z njihovim naslednjim singlom Another Day<\/em><\/a>. Manager skupine – prej ga \u201cpod drobnogled vzamejo\u201d njihovi star\u0161i – postane Paul Mc Guiness, ki dobi v skupini status petega \u010dlana, zato prejema petino vseh prihodkov, ki so v\u010dasih izpla\u010dani tudi v naturalijah. Tak\u0161no za glasbeni svet nenavadno delitev dobi\u010dka bodo U2 ohranili tudi kasneje, ko postanejo najbogatej\u0161i Irci. V Londonu, kamor se prvi\u010d odpravijo igrat, jih sprejmejo zelo medlo, \u010deprav so doma na Irskem \u017ee zvezde. \u010ce jih angle\u0161ki mediji sploh omenijo, jih po pomoti imenujejo V2 ali pa UR. Z vztrajnim koncertiranjem si pridobijo ob\u010dinstvo in pozornost medijev. Dve leti pre\u017eivijo z denarjem od koncertov in prodaje praznih steklenic.<\/p>\n

Marca 1980 podpi\u0161ejo snemalno pogodbo z zalo\u017ebo Island, znano predvsem po plasiranju reggae glasbe na angle\u0161ki trg. V pogodbi si zagotovijo popolno umetni\u0161ko svobodo in prejemanje rednih dohodkov. Singlu 11 O’Clock Tick Tock<\/em><\/a> sledi prva velika plo\u0161\u010da Boy<\/em><\/a>. Pesem I Will Follow predvajajo tudi v Ameriki, a pomembne uvrstitve na lestvice ne dose\u017ee. Kritiki jim priznajo originalno redefinicijo rock’n’rolla v osemdesetih, vendar je ve\u010d publicitete kot glasba dele\u017ena naslovnica z de\u010dkom, golim do pasu, ki ji o\u010ditajo otro\u0161ko pornografskost. Tokrat poleg Anglije med nastopi obi\u0161\u010dejo tudi Belgijo, Nizozemsko in Nem\u010dijo. Pot v Ameriko jih vodi prek agenta Franka Barsalone, ki je tja popeljal tudi Beatlese. Pred snemanjem druge plo\u0161\u010de October<\/em><\/a> leta 1981, ki jo posnamejo zelo na hitro, Bonu ukradejo zapiske z besedili, tako da jih mora v studiu pisati sproti.<\/p>\n

Prvi dve plo\u0161\u010di zaznamuje zvok echo efekta Edgeve kitare, ki med drugim prikrije, da Edge in Adam bolj klavrno obvladata svoji glasbili.<\/p>\n

Ker so bili Bono, Larry in Edge vzgojeni v kr\u0161\u010danskem duhu, zjutraj redno molijo in prebirajo svete spise. Biblija sporo\u010da, da je igranje glasbe ena najbolj svetih stvari, kar jih \u010dlovek lahko po\u010dne, status rockovskega zvezdnika pa je v neskladju z njihovim verskim prepri\u010danjem, zato ho\u010dejo prenehati z glasbeno kariero. Ko si premislijo, se odpravijo na turnejo po Ameriki, kjer v letih od 1981 do 1983 koncertirajo vsepovprek in postanejo ljubljenci \u0161tudentskih in drugih naprednih radijskih postaj.<\/p>\n

Nastajanje glasbe za tretjo plo\u0161\u010do je v znamenju vojne (Falklandi, Bli\u017enji vzhod, Ju\u017ena Afrika). V agresivnej\u0161i zvok plo\u0161\u010de War<\/em><\/a> (1983) vtkejo zamisel militantnega pacifizma v duhu Martina Luthra Kinga. Naslovnico opremijo s fotografijo golega de\u010dka s prve plo\u0161\u010de, vendar je ta tu tri leta starej\u0161i in ima razbito ustnico. Pesmi Sunday Bloody Sunday si v Angliji ne upajo lansirati kot singlico, ker je posve\u010dena nemirom na Severnem Irskem. Namesto nje po\u0161ljejo na trg New Years Day, ki opeva poljsko Solidarnost, njen video pa predvajajo na MTV. War se v Angliji in Ameriki uvrsti na Top 10 ter do\u017eivi velik uspeh. Na koncertih Bono maha z belo zastavo, ki jo veliko ljudi razume kot znak predaje, njim pa pomeni zastavo, s katere so zbrisane vse barve in nacionalni simboli, zaradi katerih prihaja do spopadov. Ker postane Bonovo akrobatsko obna\u0161anje (skakanje v publiko, plezanje na balkone, obe\u0161anje na kable) na odru mote\u010de, mu \u010dlani zagrozijo s prenehanjem sodelovanja. Jeseni 1983 v Massachusettsu igrajo prvi koncert na stadionu. Koncert je razprodan. 15.000 ljudi navdu\u0161eno pozdravi Bonovo gesto, ko iz rok varnostnikov re\u0161i dekle, ki je plezalo na oder. Po plesu z njo se Bono posveti petju, ona pa se z lisicami priklene na njegov gle\u017eenj. Ker nasilna obo\u017eevalka pri sebi nima klju\u010da, Bono nadaljuje s petjem. Breme slave mu odpilijo \u0161e med koncertom. Po koncu turneje podarijo odrsko dekoracijo Muzeju miru v Chicagu, kjer so razstavljena dela umetnikov, ki so pre\u017eiveli atomske eksplozije v Hiro\u0161imi in Nagasakiju. Razstava se imenuje The Unforgettable Fire, isto ime pa leta 1984 uporabijo za naslov njihove naslednje studijske plo\u0161\u010de, na kateri U2 zamenjajo zvok. Prve tri velike plo\u0161\u010de jim namre\u010d producira Steve Lilliwhite, ki bo kasneje naredil podoben zvok tudi skupinama Big Country in Simple Minds. Sedaj se \u010dlanom U2 zdi primernej\u0161i ambientalni guru Brian Eno, ki jih najprej zavrne, potem pa po vztrajnem snubljenju popusti. Ve\u010dino The Unforgettable Fire<\/em><\/a> posnamejo v akusti\u010dni plesni dvorani gradu Slane Castle na Irskem, ki kasneje, leta 1991, v ognju tudi zares pogori. V studiu posnetke obdelajo, dosnamejo in zme\u0161ajo. Album se skupaj s pesmijo Pride uvrsti na prvo mesto angle\u0161ke lestvice, na kateri kotira ve\u010d kot 100 tednov in bo tudi v prihodnosti zvenela, kot da je bila ravnokar posneta. Med njenimi velikimi ob\u010dudovalci je tudi sam Miles Davis. Odpravijo se na prvo svetovno turnejo, med katero se udele\u017eijo tudi dobrodelnega koncerta Live Aid<\/a>. Na Irskem ustanovijo zalo\u017ebo Mother Records, ki namerava izdajati prve posnetke mladih perspektivnih irskih glasbenikov, med drugimi “odkrije” tudi Sinead O’Connor in Hothouse Flowers.<\/p>\n

Naslednjo plo\u0161\u010do – Joshua Tree<\/a> (1987) posvetijo mrtvemu Maoru Gregu Carollu, ki so ga spoznali na Novi Zelandiji. Fant je na njihovih koncertih delal kot doma\u010di roadie in od\u0161el po koncu turneje \u017eivet z njimi na Irsko, kjer se je ponesre\u010dil z motorjem in umrl. Larry in Bono pospremita njegove posmrtne ostanke domov, kjer se udele\u017eita ritualnega maorskega pogreba. Plo\u0161\u010da se ukvarja s temno platjo ameri\u0161kih sanj, ki jo Bono spozna, ko je v San Salvadorju in Nikaragvi, kjer divja neuradna vojna proti ameri\u0161kim pla\u010dancem. Pesem Where The Streets Have No Name nastane po \u0161estmese\u010dni etiopski izku\u0161nji Bona in njegove \u017eene, ko se preizkusita kot humanitarna delavca v begunskem tabori\u0161\u010du. Plo\u0161\u010do zopet producira Eno. Njen izid ogrozi finan\u010dna kriza Islanda, ki U2 ne more pla\u010dati 5 milijonov dolarjev in plasirati plo\u0161\u010de. Fantje honorar spremenijo v delnice in postanejo 10% lastnik Islanda. V zahvalo jim \u0161ef Islanda Chris Blackwell vrne avtorske pravice za vse dotedaj posnete plo\u0161\u010de. Joshua zasede prvo mesto v Angliji in Ameriki ter se proda v nakladi 14 milijonov. Prvi ve\u010dji denar v glasbeni karieri vlo\u017eijo v naslednji projekt. V nasprotju z navadami glasbenega sveta, kjer posel krojijo mo\u0161ki, imajo U2 v svoji organizaciji – pisarni v New Yorku in Dublinu – zaposlene samo \u017eenske.<\/p>\n

Na naslednji plo\u0161\u010di<\/a> preigravajo tuje pesmi in o vsem tem posnamejo tudi istoimenski film Rattle and Hum<\/em> (1988). V filmu, ki nastaja pod njihovo ekskluzivno kontrolo, se zdijo pompozni in brez humorja, vendar so obo\u017eevalci zadovoljni, da si jih lahko ogledujejo celo uro in pol, kritiki pa plo\u0161\u010do, ki se kjub slabim ocenam prodaja v milijonskih nakladah, in film ozna\u010dijo za pretenciozen poskus postavljanja U2 v dru\u017ebo velikih (Beatles, Billie Holiday, Elvis, Hendrix). Fani dajo prednost \u0161tirim osebnostim.<\/p>\n

Nova (po)doba<\/strong><\/em><\/p>\n

U2 ve\u010d kot tri leta studijsko mirujejo, potem pa se odpravijo v Berlin in v studiu Hansa, v katerem je v sedemdesetih David Bowie z Enom posnel serijo plo\u0161\u010d Low, Heroes in Lodger, posnamejo Achtung Baby<\/a><\/em>. Na samem za\u010detku snemanja se band razcepi na dva dela. Polovico, ki ni bila zadovoljna s krstnimi imeni, ki u\u017eiva v dajanju avtogramov in zahteva modne spremembe v zvoku, zasedeta Bono in Edge. Drugo, konzervativno stran pa zastopata staro-rockersko nastrojena Larry in Adam. Edge je v vmesnem \u010dasu poslu\u0161al Nine Inch Nails in Front 242, Bono pa se navdu\u0161uje nad manchestersko sceno (Stone Roses, Happy Mondays). Zaradi razhajanj v pojmovanju glasbe se zdi, da je njihova glasbena kariera kon\u010dana. Na pomo\u010d pokli\u010dejo Briana Ena, ki jim poka\u017ee, kako zdru\u017eiti na videz nezdru\u017eljivo. Ko posnamejo pesem One, se vrnejo na Irsko in tam album dokon\u010dajo. Pesmi bodo lahko poslej izvajali v \u017eivo le s pomo\u010djo sekvencerjev in vnaprej posnetega materiala. Plo\u0161\u010do nameravajo kot naslednico plo\u0161\u010de Boy poimenovati Man, naslovnico pa naj bi tvorila fotografija popolnoma golega Adama. Nazadnje se ta fotografija znajde na naslovnici samo kot majhen del grafi\u010dne opreme, plo\u0161\u010do pa naslovijo Achtung Baby. To frazo je uporabljal tonski mojster Joe O’Herlihy na snemanju v Berlinu, pobral pa jo je iz filma The Producers Mela Brooksa (v filmu dva Broadwayska producenta delata musical Springtime for Hitler z namenom, da bo postal \u010dim ve\u010dji flop). Dobi\u010dek singla One poklonijo \u017ertvam AIDS-a. Svet, v katerem je seks v lasti korporacij, je z reklamami, televizijskimi programi in diktiranim stilom \u017eivljenja usmerjen proti zvestobi in \u017eivljenju v paru, temu pa U2 s svojo dr\u017eo in pesmimi nasprotujejo.<\/p>\n

V tem \u010dasu pade berlinski zid, drug za drugim padajo vzhodnoevropski re\u017eimi, v Zalivu se razvname pu\u0161\u010davski vihar, ki ga CNN prena\u0161a 24 ur na dan. Vojna med zavezniki in Irakom je vodena na daljavo. Ameri\u0161ki piloti opisujejo napade kot realisti\u010dne ra\u010dunalni\u0161ke igrice. Kot otroci so se z igra\u010dami \u0161li vojno, sedaj se z oro\u017ejem igrajo. V novi realnosti ni ve\u010d lo\u010dnice med novicami in zabavo. Tudi U2 potrebujejo novemu svetu primerno podobo. Zamislijo si turnejo ZOO TV, s katero ho\u010dejo pokazati razliko med informacijo in resnico. Kot sredstvo izkori\u0161\u010dajo vse, \u010demur so prej nasprotovali: fasado komercialnosti, zvezdni\u0161tva in glamurja. ZOO TV<\/a> spremeni stadione v dnevne sobe s tiso\u010dglavimi dru\u017einami. Gigantski televizijski zasloni, ki so sestavljeni iz 262 manj\u0161ih zaslonov, bruhajo bara\u017eni ogenj tekstualnih sporo\u010dil in simbolov. V \u017eivo se vklapljajo v televizijske prenose iz drugih delov sveta. Socrealisti\u010dne trabante poslikajo in jih uporabijo za svetilke. Stro\u0161ki najema zaslonov so \u010detrt milijona dolarjev na dan, ne glede na to, ali igrajo ali ne. Zaradi zahtevnosti postavitve opreme zahteva en sam nastop najem stadiona za 3 dni. Za turnejo no\u010dejo nobenega sponzorja. Ob koncu turneje bodo ugotovili, da jih je pred izgubo re\u0161ila koncertna prodaja majic – samo z njo so zaslu\u017eili 30 milijonov dolarjev. Za potrebe videa in \u017eivih nastopov Bono ustvari ve\u010d likov. Centralna figura Fly, ki dobi ime po istoimenski pesmi, predstavlja dekadentno egoisti\u010dno rockovsko zvezdo z videzom Elvisa devetdesetih let. Med prvim delom turneje po Ameriki Bono kot Mirrorball Man v svetle\u010di se obleki s kavbojskim klobukom z metanjem dolarjev ameri\u0161ki publiki utele\u0161a vso bednost potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe.<\/p>\n

Ker se Edge lo\u010di od \u017eene in no\u010de biti sam doma, \u0161tirimese\u010dno pavzo med turnejo U2 pre\u017eivijo v studiu. Na koncu posnamejo toliko gradiva, da izdajo plo\u0161\u010do Zooropa<\/em><\/a> (1993), ki poleg zvezdic evropske unije na ovitku prikazuje tudi glavo \u017ealostnega astronavta – nesre\u010dnega stanovalca vesoljske postaje Mir, ki ga ob razpadu Sovjetske zveze pustijo kro\u017eiti okrog Zemlje, ker se ne morejo dogovoriti, kdo ga mora spraviti nazaj na Zemljo.<\/p>\n

V tem \u010dasu zalo\u017eba Polygram za 300 milijonov dolarjev kupi Island, ki razen U2 nima ve\u010d nobenih zvezdnikov. V novi pogodbi s Polygramom, ki obsega pet plo\u0161\u010d (prva v vrsti je Zooropa), se U2 zavarujejo pred negotovo prihodnostjo distribucije glasbe in njenimi novimi nosilci.<\/p>\n

V Evropi nacionalizem dviga glavo. Dogodita se napada na azilante s smrtnimi \u017ertvami v Mollnu in Solingenu v Nem\u010diji. V Bosni se razdivja vojna. Zato za drugi del turneje Bono ustvari Mac Phista, ki predstavlja hudi\u010da kot zadnjo rockovsko zvezdo. Tudi program ZOO TV priredijo za evropske razmere. Uvodne sekvence si sposodijo pri Hitlerjevi re\u017eiserki Leni Riefenstahl. Ko na koncertu v Berlinu Bono posveti pesem vsem pri\u0161lekom, ga nem\u0161ka publika nagradi le z bornim aplavzom. Kasneje kot Mac Phisto s koncerta pokli\u010de Helmuta Kohla in se mu zahvali, ker ga je spustil nazaj v Nem\u010dijo. Velik del evropskih koncertov vsebuje tudi javljanja iz obleganega Sarajeva. Po koncu turneje na Japonskem Adam in Larry odideta za pol leta v New York, kjer se glasbeno izpopolnjujeta, Edge pre\u017eivlja dneve z novo ljubeznijo, Bono pa odpotuje za novo leto v Sarajevo. Ko se spet zberejo, posnamejo skupaj z Enom plo\u0161\u010do The Passengers<\/em><\/a> s filmsko glasbo. Podpi\u0161ejo jo samo z imeni, zato ne \u0161teje kot izdelek U2.<\/p>\n

Pop<\/em> <\/a>(1997) je po mnenju tiska najte\u017eje pri\u010dakovan glasbeni izdelek zadnjih dveh let. \u017deljno ga ne \u010dakajo samo ljubitelji U2, ampak vsa glasbena industrija, ki \u017eeli spraviti kupce nazaj v trgovine in obrniti lanskoletni negativni trend prodaje, saj niti R.E.M. niti Phil Collins nista izpolnila pri\u010dakovanj. Izid je napovedan za september 1996, in ko postane jasno, da plo\u0161\u010da ne bo zunaj v \u010dasu prednovoletne nakupovalne mrzlice, Island najavi izpad prometa zadnjega kvartala v vi\u0161ini 30 milijonov – lastniku Polygramu padejo vrednosti delnic. Neu\u010dakani pirati novembra vdrejo v ra\u010dunalnik snemalnega studia in ukradejo dve \u0161e nedokon\u010dani pesmi. Razstavijo jih na internetu in prodajajo kot bootlege. Ko se plo\u0161\u010da 3. marca kon\u010dno pojavi v trgovinah, je naval nanjo ve\u010dji od masovne histerije ob izdaji Windows 95.<\/p>\n

U2 \u017ee napovedujejo novo turnejo, na katero bodo s seboj vzeli supermarket. Med mesti, ki jih nameravajo obiskati, je tudi Sarajevo, kjer bodo dobi\u010dek od koncerta namenili za obnovo bolnice.<\/p>\n

Fenomen U2 je nastal zaradi karakternih zna\u010dilnosti \u010dlanov banda, ki se v javnosti obna\u0161ajo enako kot v privatnem \u017eivljenju. V svet showbiznisa so vstopili, \u0161e preden so lahko oblikovali javno podobo. Vsak, ki ga zanimajo, jih lahko spozna in vzpostavi z njimi pristen stik. Zato U2 ob\u010dutijo vsak napad na njihovo glasbo kot osebni napad in posku\u0161ajo pridobiti prostor na meji med javnim in privatnim \u017eivljenjem.<\/p>\n

 <\/p>\n

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx B O N U S xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx<\/strong><\/p>\n

Dodajamo \u0161e intervju, ki je nastal v \u010dasu izida How To Dismantle An Atomic Bomb<\/a> (2004) in ki je bil objavljen v Muski \u0161t. 11 – 12 (november-december 2004) pod naslovom\u00a0<\/em> Kako demontirati atomsko bombo<\/strong>. Z Bonom Voxom se je pogovarjal Stuart Clark<\/strong> \/ IFA (www.ipak.org<\/a>), prevod Mario Bateli\u0107.<\/em><\/p>\n

\"muska<\/a><\/p>\n

Hi\u0161a mened\u017eerja U2 Paula McGuinnessa, nekje na obrobju Annamoeja v gorah Wicklow, na prekrasno novembrsko jesensko popoldne. Nedeljsko kosilo je mimo in nekateri izmed gostov so se \u017ee odpravili nazaj proti mestu. Drugi gredo po\u010dasi v dnevno sobo, kjer bodo predpremierno poslu\u0161ali novi album najve\u010dje rockovske skupine na svetu.<\/p>\n

Tukaj je Dave Fanning, tako kot Gerry Ryan z radia 2FM. Pri\u0161la je tudi Edna Gunderson, ki pi\u0161e \u010dlanek za USA Today, spremlja pa jo Lori Earl iz Interscope Records. Susan Hunter iz Principle Managementa, Ali Hewson (Bonova \u017eena; op. pr.)<\/em>, Moira Ryan, dekle Dava Fanninga Ursula Courtney, Mairin Sheehy iz Hotpressa in sam McGuinness tvorijo preostanek veselice. In seveda, tukaj je na\u0161 mo\u017eakar. Zabava goste pred ve\u010derjo in med njo ter sku\u0161a vmes \u2013 \u010de se le da \u2013 objeti svet z rokama. Gleda v svojo fotografijo v Sunday Timesu, na kateri ima \u010dez o\u010di bel in tudi \u010drn iPod, in se spra\u0161uje, od kod se je vzela. (\u201cZakaj neki so to naredili? Saj se nisem fotografiral z belim iPodom,\u201d pravi. \u201cMorali bomo izvedeti, za kaj tukaj gre!\u201d)<\/em> Na kolenih mu sedi ljubka Mariella Frostrup iz The Observerja, ki predstavlja v Dublinu svojo novo knjigo. \u0160e bolj ljubkega Roberta O’Byrna zasuje z anekdotami. Vse se zdi popolnoma naravno. Toda ko je konec uvajanja in se zavrti nov album, no, takrat \u0161ele pevec z oprijetimi o\u010dali pride na svoje.<\/p>\n

Ena Bonovih najprikupnej\u0161ih lastnosti: ko je treba zasukati nov album U2, se Bono zasuka \u0161e toliko bolj. Oddaja toliko strasti in zanosa do pravkar ustvarjenega \u2013 z njegovim imenom na vidnem mestu \u2013, ki sta nezgre\u0161ljivo njegova.<\/p>\n

\u201cVertigo je \u017ee na\u0161 najbolj priljubljen komad na ameri\u0161kem radiu,\u201d<\/em> vpije \u010dez silovite uvodne rife prvega singla z albuma. \u010cetudi se tega ni dalo na\u010drtovati, ti je takoj jasno, zakaj. Menjave akordov v komadu, ki uvaja album How To Dismantle An Atomic Bomb, so veli\u010dastno, zmagoslavno, \u010dudovito na mestu. \u201cTukaj je odlomek Out Of Control,\u201d<\/em> nas opozori. Hrup ne potrebuje dodatne pojasnitve. Gre za velikanski komad zeppelinovskih razse\u017enosti, pre\u0161pi\u010den z magijo U2.
\nBolj ko se posnetki vrtijo, bolj in bolj je Bono obseden. Popelje vas skozi pesmi kot kak posebno tenko\u010duten dirigent, ki upravlja z divjim, prekrasnim orkestrom.<\/p>\n

\u201cPoslu\u0161ajte zdaj tole,\u201d<\/em> pravi. \u201cVsak album mora imeti zunajzemeljski kuplet in tole je na\u0161 \u2026\u201d<\/em><\/p>\n

Drvimo naprej do pesmi A Man And A Woman, in Bono se zdi kot \u010darovnik, ki bo zdaj zdaj izvedel svoj kon\u010dni trik na predstavi, \u010darovnijo, s katero bo sklenil vse \u010darovnije.<\/p>\n

\u201cTole morate sli\u0161ati,\u201d<\/em> spet vpije. \u201cTega ne bi nih\u010de ugotovil, ampak pokazal vam bom, odkod je pri\u0161la ta pesem \u2013 odkod smo jo ukradli. Zapel je bom z glasom Phila Lynotta in zapopadli boste. Tole so Thin Lizzy. Prisluhnite.\u201d<\/em><\/p>\n

Iz zvo\u010dnikov se razlijeta lenobno brenkanje na kitari in latiniziran ob\u010dutek pesmi A Man And A Woman. Bono za\u010dne prepevati. Rahlo skozi nos in z dublinskim naglasom. Jebenti, res je Lynott. In lahko prepozna\u0161 predhodnice te pesmi, vidi\u0161 jih popolnoma jasno. Karamba!<\/p>\n

\u201cLjudje ne bodo ugotovili, odkod to prihaja. Ne bodo dojeli. Ampak res je tako. To so Thin Lizzy.\u201d<\/em> Znova vstopi v svoj lik, na na\u010din, ki je hkrati zabaven, ljubek in ganljiv. Prezenca pravega dublinskega rockerja zapolni sobo. Nenavadno lepa pesem o \u201cskrivnostni razdalji med mo\u0161kim in \u017eensko\u201d<\/em> \u2013 kako da ni nih\u010de prej tako popolno izrazil te misli? \u2013 pa zaradi njegove razlage postane \u0161e bolj skrivnostna in lepa.<\/p>\n

\u201cTo je pesem za odrasle, za ljudi, ki so \u017ee dolgo skupaj in \u0161e vztrajajo,\u201d<\/em> premi\u0161ljuje.<\/p>\n

Ko tiste, ki imajo \u010dast, da ga z njim poslu\u0161ajo, vodi skozi album How To Dismantle An Atomic Bomb, je Bono do neke mere podoben kri\u010da\u010du s karnevala, ki z boben\u010dkom dela reklamo za velik posel. Ali pa pevcu in plesalcu, ki ve, da je njegovo pre\u017eivetje odvisno od odzivov na njegovo oziroma U2-jevsko zadnjo stvaritev. Ko so ga vpra\u0161ali o vplivu The Boomtown Rats na U2, je povedal: \u201cBob Geldof je iz mene naredil trgovca.\u201d<\/em> Danes je Bono v trgovskem razpolo\u017eenju. Pomembna razlika: to po\u010dne bolje, bolj zmagovito in zabavnej\u0161e od kogar koli na svetu.<\/p>\n

\u0160e en kuplet si \u017eeli podeliti z nami.<\/p>\n

\u201cPoslu\u0161ajte tole, po\u010dakajte, po\u010dakajte, poslu\u0161ajte tole,\u201d<\/em> nam govori, medtem ko glasba nara\u0161\u010da. In zraven zapoje. Sli\u0161i\u0161 ta glas, ki se dviga \u010dez ozvo\u010denje, globok v svoji zmo\u017enosti, da te premakne in prepri\u010da, ko desetim navzo\u010dim v sobi zapoje besedilo ene svojih zadnjih mojstrovin \u2013 besedilo, ki bo kmalu odmevalo za \u0161estdeset- in ve\u010dtiso\u010dglavo mno\u017eico\u2026<\/p>\n

V tem je tak\u0161no veselje. Tak\u0161no prepri\u010danje. Tak\u0161en ponos zaradi novega izdelka. Vstane in postopa po sobi. \u017de se bli\u017eamo koncu albuma. Raz\u0161iri roke in gestikulira. \u201cYahwey,\u201d<\/em> zapoje na vso mo\u010d in s polnimi plju\u010di. Ni toliko pesem tista, zaradi katere ti srce nenadzorovano posko\u010di, ampak bolj melodija, na\u010din, kako se vzpenja in pada.<\/p>\n

\u201cYahwe\u2013e\u2013ey,\u201d<\/em> prepeva Bono, in ta prehod \u2013 \u201cYahwe\u2013e\u2013ey\u201d<\/em> \u2013 te popelje kvi\u0161ku. \u0160e bolj kvi\u0161ku. Povzdigne te. Napolni te do roba, poba. In \u0161e ve\u010d \u2013 morda je utvara, no, ja, v bistvu ve\u0161, da je \u2013, ampak v tistem trenutku, v tistem popolnem trenutku se zdi, da bo vse v redu. Na tej to\u010dki se zadeva ustavi in vsi se strinjajo, da je \u010das za vrnitev v Dublin.<\/p>\n

\u201cV gosti\u0161\u010du Roundwood se bomo ustavili na zadnji pija\u010di,\u201d<\/em> napove Bono. \u201cGreste zraven?\u201d<\/em><\/p>\n

Ja, res je, z rokami posku\u0161a objeti svet \u2026<\/p>\n

Drugi\u010d<\/strong><\/em><\/p>\n

Pozabite na glasbeni zakaj in sociopoliti\u010dni zato. Kar morate ta hip vedeti o novem albumu U2, How To Dismantle An Atomic Bomb, je to, da je zvenel za popizdit dobro, ko sem prej\u0161njo no\u010d sesal stanovanje.<\/p>\n

\u201c\u010ce ne more\u0161 sesati, likati ali pomivati posode ob poslu\u0161anju plo\u0161\u010de, potem je tudi ni vredno objaviti,\u201d<\/em> pove Bono sve\u010dano, medtem ko sediva vsak s svojo kavo v sobi za glavnim studiom skupine v pristanu Hanover. \u010ceprav so tla zaradi akustike oblo\u017eena, brez te\u017eav prepoznam zvok Edgeove kitare, ki zadoni iz nekega drugega prostora v stavbi, kjer si je \u0161e pred dana\u0161njo vajo celotne zasedbe privo\u0161\u010dil dodatno urjenje. \u0160tirinajst milijonov Ameri\u010danov bo gledalo U2, ko se bodo ta vikend pojavili v oddaji Saturday Night Live, in \u010de bo kdo fu\u0161al, to gotovo ne bo on!<\/p>\n

\u201c\u010ce se ti zdi, da je zdajle glasen, po\u010dakaj, ko mine nekaj mesecev turneje,\u201d<\/em> se muza njegov kolega iz banda. \u201cOja\u010devalce je nastavil na dvanajst, saj mu enajst ne zadostuje ve\u010d. Pogosto premi\u0161ljam, \u010de ne bi bil Edge sre\u010dnej\u0161i, \u010de bi bil v Metallici. Edina te\u017eava so lasje \u2013 pravzaprav pomanjkanje las \u2026\u201d <\/em><\/p>\n

Bono se spa\u010di v tistem svojem znanem nagajivem slogu, preden se posveti resnim zadevam z dana\u0161njega dnevnega reda. Samo \u0161e natan\u010dno teden dni manjka do prihoda enajstega albuma U2 v trgovine in njihov pevec, \u010de od\u0161tejemo godrnjanje v slogu filma Spinal Tap, je videti kot mo\u017e, ki je pripravljen, da zapusti varnost rovov in se spusti v bitko.<\/p>\n

\u201c\u017divljenje, ki nam je dano, upravi\u010dujemo tako, da ne snemamo zani\u010d albumov,\u201d<\/em> tuhta Bono. \u201cVedno pravim, da rabi\u0161 enajst ali dvanajst dobrih razlogov, da zapusti\u0161 prijatelje in dru\u017eino in se odpravi\u0161 na turnejo, in mi te razloge imamo na tem albumu. Kot skupina bi lahko prodajali starej\u0161e komade, in imamo jih kar nekaj \u2013 ampak zame je pravi \u0161us, da odkrijem, \u010desa smo \u0161e zmo\u017eni.\u201d<\/em><\/p>\n

Kar se tega ti\u010de, dolgo in te\u017eko pri\u010dakovani How To Dismantle An Atomic Bomb ne bo nikogar pustil v dvomih. U2 obvladajo umetnost dostavljanja velikih pesmi kot noben drug v tem poslu. Kot dokaz zadostuje pozorno poslu\u0161anje pesmi Sometimes You Can’t Make It On Your Own, s \u010dustvi nabit Bonov odgovor na lanskoletno o\u010detovo smrt, ki je eden izstopajo\u010dih komadov na albumu. Bole\u010dina in zmeda sta otipljivi, ko \u017ealujo\u010di sin pove o\u010detu: \u201cVes \u010das se boriva \/ Ti in jaz \u2026 ja, tako je \/ Ista du\u0161a sva \/ Ni ti treba \u2026 Ni ti treba povedati, da bi me imel \u0161e bolj rad, \u010de si ne bi bila tako podobna.\u201d<\/em><\/p>\n

Tudi \u010de je \u010dasovno zelo oddaljena, je prebolevanje izgube star\u0161a lahko izjemno te\u017eavno. Paul McCartney je za Hotpress nedavno povedal, kako je zanj \u0161e dobrih 36 let po materini smrti skorajda bole\u010de prepevati Let It Be. Kaj Bono meni, kako se bo, s \u0161e sve\u017eimi spomini na tiste \u017ealostne zadnje dni, spopadal z izvajanjem Sometimes You Can\u2019t Make It On Your Own \u2013 pesmi, ki je narejena prav za stadionske razse\u017enosti \u2013 na turneji, iz dneva v dan?<\/p>\n

\u201cNe vem. Ta pesem me je neko\u010d prevzela, ko smo igrali na CD:UK pred gru\u010do \u010dudovitih 16-, 17-, 18-letnikov. Tam je bila tudi Cat Deeley, ki sem jo pazil, ko je bila otrok. Bila je pridna punca in me ni nikoli zbudila \u2026 ne, \u0161alim se! A osupnila me je zmo\u017enost te pesmi, da me prestavi v \u010das, ko je bila napisana.\u201d<\/em><\/p>\n

Ali jo je napisal refleksno ali pa je premleval vsako besedo?<\/p>\n

\u201cNe, nikoli ne premlevam vsake besede, to je tudi eden od razlogov za neenotnost mojih besedil. Zame je nekaj mo\u010dnega v trenutku, ko naredi\u0161 prvi znak na platnu \u2013 no\u010dem ga predelati. Slike, ki so mi v\u0161e\u010d, so tiste, na katerih lahko vidi\u0161 prvo potezo s \u010dopi\u010dem. Ta ni nujno najbolj navdihnjena, a na koncu mora prispevati k \u010demu navdihnjenemu.\u201d <\/em><\/p>\n

Razmerja s star\u0161i so pogosto zapletena in v\u010dasih te\u017eavna. Bono se je na koncu zbli\u017eal z o\u010detom, vendar ni bilo vedno tako. Izkazalo se je, da je bil o\u010de zadr\u017ean, vsaj kar se ti\u010de glasbe U2. Kdaj je njegov o\u010de sli\u0161al prej\u0161nje albume zasedbe in povedal sinu, kaj si misli o njih?<\/p>\n

\u201cNikoli ni govoril o prav dolo\u010deni glasbi,\u201d pride skoraj za\u0161epetan odgovor. \u201cOh, spomnim se, da mu je bila v\u0161e\u010d The Unforgettable Fire. Ne album, ampak pesem. Menil je, da smo postali zelo dobri tam nekje v \u010dasu Rattle and Hum \u2013 When Love Comes To Town je bil po svoje njegov priljubljen komad.\u201d <\/em><\/p>\n

A ravno ko se je zdelo, da so pridobili novega ljubitelja, so ga izgubili.<\/p>\n

\u201cTo, kar smo po\u010deli v devetdesetih letih, mu ni bilo blizu!\u201d<\/em> pove Bono. Da bi ga lahko znova pridobili v \u010dasu How To Dismantle An Atomic Bomb \u2013 zaradi vrnitve k \u010dustveni neposrednosti in namigov na zgodnje plo\u0161\u010de, kakr\u0161ni sta bili Boy ter The Unforgettable Fire \u2013 ostaja neizre\u010deno \u2026<\/p>\n

Osem\u010dlansko produkcijsko posadko na How To Dismantle An Atomic Bomb, albumu, ki so ga zlagali maratonskih 18 mesecev \u2013 \u201cVeliko \u010dasa smo porabili za me\u0161anje barve in bolj malo za samo slikanje!\u201d<\/em> \u2013, so sestavljali Steve Lillywhite, Chris Thomas, Jacknife Lee, Nellee Hooper, Flood, Daniel Lanois, Carl Glanville in Brian Eno. Spri\u010do tega bi lahko pri\u010dakovali album, ki je slogovno in razpolo\u017eenjsko divje raznolik, a iz\u010distilo se je nekaj drugega. Po svoje je album posvetilo dejstvu, da ne glede na \u010dloveka, ki sedi v producentskem stol\u010dku, U2 vsaki plo\u0161\u010di vtisnejo zelo mo\u010dno lastno vizijo. Po nekaj za\u010detnih snemalnih dneh jo je Bono poimenoval \u201cEdgeova plo\u0161\u010da\u201d<\/em>. Ali je tudi zdaj tak\u0161na?<\/p>\n

\u201cJa, za\u010dela je nastajati kot Edgeov album,\u201d<\/em> se spominja Bono, \u201ctoda v nekem trenutku sta mu jo Larry (Mullen, basist; op. pr.) in Adam (Clayton, bobnar; op. pr.) izmaknila in postala je precej bolj plo\u0161\u010da skupine. A na za\u010detku je bila Edgeova \u2013 in tudi ob koncu snemanja je bila zelo njegova. Je precej \u017eilav <\/em>(smeh)!\u201d<\/em><\/p>\n

Govorilo se je, da je bil Bono poreden fant, da so zaradi njegovih drugih dejavnosti zamujali s snemanjem in da je zato nekaj producentov vihalo nosove. Ali je res, da je Eno pobesnel, ko je Bono prekr\u0161il svoje pravilo \u201cnobenih mobilcev\u201d in prevzel pape\u017eev klic?<\/p>\n

\u201cBrian je ljubosumen paznik svojega \u010dasa, kaj \u0161ele bandovega, in bilo je precej te\u017eav v \u010dasu, ko je potekala kampanja Drop The Debt,\u201d<\/em> priznava. \u201cAmpak na\u0161i albumi so bolj\u0161i, kadar so moji prispevki v zgo\u0161\u010denih odmerkih. Rad imam, v nasprotju z drugimi ljudmi, da je stopnja ustvarjalnosti na vi\u0161ji ravni. A ko pride do klepanja, kot temu re\u010demo, ali jedrske fizike, mene ni ve\u010d zraven. Nimam ob\u010dutka, da bi bil hiperaktiven ali da hitim \u2013 drugi so tisti, ki se gibljejo v po\u010dasnem posnetku! Edgeov ustvarjalen utrip je tako zenovski, da ga komajda sli\u0161i\u0161. Dela manj hrupa od mene in okrog njega je manj po\u0161kodovanih ljudi in stavb.\u201d<\/em><\/p>\n

\u0160e ena pesem, ki v trenutku izstopa z albuma, je One Step Closer s krasnim besedilom o neizogibni naravi dvoma, navdihnil pa jo je Noel Gallagher.<\/p>\n

\u201cDobil bo pinto Guinessa in vre\u010dko \u010dipsa, ker se je domislil tega naslova,\u201d<\/em> se smeje Bono. \u201cPretresala sva me\u0161ane ob\u010dutke mojega o\u010deta o religiji in njegovo pomanjkanje gotovosti glede tega, kam je namenjen \u2013 \u0161lo je tudi za pija\u010do! \u2013 in Noel je precej iskreno povedal: ‘No, zdaj je korak bli\u017ee odgovoru, kajne?’ Meril je seveda na nedavno smrt mojega o\u010deta.\u201d<\/em><\/p>\n

Dobra prijatelja gor ali dol, ampak sumim, da bo Noel Bona okrog u\u0161es zaradi njegove retorike v slogu \u201cTony Blair in Gordon Brown sta Lennon-McCartney politike\u201d na laburisti\u010dni konferenci v Brightonu.<\/p>\n

\u201c\u017de od za\u010detka mu je bil Tony v\u0161e\u010d! Ta citat kro\u017ei okrog, ampak v resnici sem povedal, da sta onadva ‘Lennon-McCartney geopolitike’. V tem smislu, da sta spreobrnila razmerje med razvitim svetom in Afriko, onadva sta prav v sredi\u0161\u010du spremembe te paradigme.\u201d<\/em><\/p>\n

Kdor koli je skepti\u010den do Bonove izjave o tej temi, bo, soo\u010den z njegovim o\u010ditnim obvladanjem podatkov in \u0161tevilk, ugotovil, da bo to skepso te\u017eko ohranil.<\/p>\n

\u201cPotem ko je Thatcherica od\u0161la, je bilo Zdru\u017eeno kraljestvo tako nizko, kot so zdaj Ameri\u010dani, na manj kot 0.2 % bruto nacionalnega proizvoda v svojem prispevku k najrevnej\u0161im med revnimi,\u201d<\/em> nadrobno razlaga. \u201cKo bo Blair od\u0161el, bodo na poti k obvezi, ki so si jo zadali za leto 2011, to je 0.7 %. To je trikrat ve\u010d od denarja, potro\u0161enega pod Thatcherico, in zato so si zaslu\u017eili hvalo. Vendar pa ne pomeni odobravanja njihove vojne v Iraku ali kak\u0161nih drugih laburisti\u010dnih potez, ki mi morda niso v\u0161e\u010d.\u201d<\/em><\/p>\n

Glede na to, da gre za dana\u0161njo najpomembnej\u0161o temo in \u0161e zlasti glede na \u0161tevilna ukvarjanja U2 s \u010dlove\u0161kimi pravicami nasploh, presene\u010da, da na albumu How To Dismantle An Atomic Bomb nikjer ne omenijo ira\u0161ke vojne ali pa nepravi\u010dne ameri\u0161ke zunanje politike, ki jo vodi sedanja administracija.<\/p>\n

\u201cPrav posebej sem se namenil lotiti teh vpra\u0161anj, odtod tudi naslov albuma,\u201d<\/em> premi\u0161ljuje Bono. \u201cSpla\u010da se spomniti tistih dni po 11. septembru in kako smo jih ob\u010dutili. Nikoli prej v zgodovini se ni zdelo, da bi lahko ljudje kot obliko teroristi\u010dnega dejanja zagre\u0161ili tak\u0161en mno\u017ei\u010dni umor. Prej smo \u017ee imeli mno\u017ei\u010dni umor v Hiro\u0161imi kot del napovedane vojne \u2013 kar, mimogrede, po moje ni nobeno opravi\u010dilo \u2013 toda nih\u010de ni vedel, ali se bomo lepega dne zbudili in odkrili, da je cela \u010detrt Londona, na primer Kilburn, izginila. To ni opravi\u010dilo za nadaljevanje vojne v Iraku, ampak postavi stvari v kontekst. Kajti \u2013 razen tistega, kar se je zgodilo v Madridu \u2013 v Evropi doslej nismo do\u017eiveli take krvolo\u010dnosti. Lahko da smo pozabili na strah in paranojo, ki sta razsajala v tistem \u010dasu. Seveda sem se nameraval lotiti teh vpra\u0161anj, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Pred dvema letoma sem povedal Thomu Yorku: ‘Vem, o \u010dem bo album govoril in kak\u0161en bo njegov naslov: How To Build An Atomic Bomb.’ To je bil izvirni naslov, kajti pasta za zobe je \u0161la ven iz tube. V prilogi G2 \u010dasopisa The Guardian je iz\u0161el \u010dlanek, kjer dva \u0161tudenta razglabljata o tem, kako zlahka se dokoplje\u0161 do tak\u0161nega oro\u017eja.\u201d<\/em><\/p>\n

S pridobljeno pozornostjo, kot je pri njem v navadi, se Bono pripravlja na to, da se bo izkazal za strokovnjaka za to temo.<\/p>\n

\u201cNeka zasebna tovarna oro\u017eja v ZDA je razvila satelitsko vodeni sistem, narejen iz papirma\u0161eja in plastike, ki lahko za manj kot milijon dolarjev do cilja, oddaljenega 4000 kilometrov, pripelje kar koli bo\u0161 pa\u010d pripel zraven,\u201d<\/em> nadaljuje. \u201cNekdo je vpra\u0161al njihovega generalnega direktorja: ‘Ali niste zaskrbljeni, da bi to pri\u0161lo v roke teroristom?’ On pa je odgovoril: ‘Te naprave smo \u017ee ponudili Pentagonu, \u010de jih bodo odkupili na debelo, vendar pa je znanje, potrebno za izdelavo, prisotno povsod. Mi jih le izdelujemo za trg.’\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cKoliko \u010dasa bo \u0161e Tony Blair \u017eivel na \u0161tevilki 10, koliko \u010dasa bo \u0161e George Bush \u017eivel v Beli hi\u0161i, koliko \u010dasa bo \u0161e Jacques Chirac \u017eivel na Elizejskih poljanah, ko pa lahko izstreli\u0161 eno tak\u0161nole re\u010d z vrta za doma\u010do hi\u0161o? V tak\u0161nem trenutku ne bi smel naro\u010diti kave, pa\u010d pa zavrteti Boba Marleyja (za\u010dne prepevati): ‘Emancipirajte se od mentalnega su\u017eenjstva \/ Le sami lahko osvobodimo svoj um \/ Ne bojte se jedrske energije.’\u201d<\/em><\/p>\n

Pa vendar na novi plo\u0161\u010di ni najti ni\u010d tako strupeno sovra\u017enega do ameri\u0161ke hegemonije, kot je bila pesem Bullet The Blue Sky. Ali je razlog ta, da mora zdaj Bono poslovati z Georgeom Bushom in njegovimi pribo\u010dniki?<\/p>\n

\u201cTo je pravo vpra\u0161anje in tisto, na katero iskreno odgovarjam: Ne. Kot sem sku\u0161al prejle povedati, so pesmi, ki si jih \u017eeli\u0161 napisati, in pesmi, ki pridejo iz tebe, pove\u010dini zelo razli\u010dne. Pravzaprav nimam nobenega nadzora nad tem, in \u010de napi\u0161em besedilo, ki \u017eali nekatere ljudi, s katerimi sodelujem, naj bo. Crumbs From Your Table je ena najbolj zlobnih pesmi vseh \u010dasov. Je polna slabih ob\u010dutkov glede Cerkve in njenega odklanjanja, da bi sli\u0161ala Bo\u017eji glas o pere\u010dem vpra\u0161anju aidsa.\u201d <\/em><\/p>\n

\u201cKadar koli postanejo U2 specifi\u010dno agitpropovski, za\u010dne band kinkati, Brian Eno ali Daniel Lanois ali Steve Lillywhite pa bodo za\u010deli ljudi spravljati k plesu. Bullet The Blue Sky je, kot bi U2 igrali v slogu The Bad Seeds, komad je veliko bolj bibli\u010den kot pa polemi\u010den. Nismo delali takih nevarnih pesmi, da bi nato nenadoma nehali. So trenutki, ko svojih mnenj ne dam v \u010dasopise, v pesmi pa jih vedno dam.\u201d<\/em><\/p>\n

Kaj pa Bono meni o tistem, kar je \u010dastiti Jesse Jackson povedal prej\u0161nji teden, da je postala Irska zaradi premikanja \u010det skozi Shannon teroristi\u010dni cilj? In kako naj bi se na to odzvali?<\/p>\n

\u201cTisti, ki je paranoi\u010den, je po moje tisti, ki ima popoln dostop do dejstev!\u201d<\/em> pove enigmati\u010dno. \u201c\u017divimo v \u017eiv\u010dnih \u010dasih. Po atolu Bikini, po Mehiki, zares potem ko so z letalom Enola Gay odvrgli jedrsko bombo na Japonsko, se je vse spremenilo \u2013 in v zraku je ideja, da lahko \u010dlove\u0161ka rasa uni\u010di prav vse in za seboj ne zapusti nobenih sledov. Kaj to pomeni? Dve zadevi \u2013 noro se zabava\u0161 in malo bolj \u010dvrsto se oprime\u0161 ljudi, ki jih ima\u0161 rad. Nekako u\u017eivam pozabiti, da sem v bandu.\u201d<\/em><\/p>\n

U2 so upravi\u010deno opozorili na nevarnosti Sellafielda (razvpite angle\u0161ke jedrske elektrarne; op. pr.). Ali so razmi\u0161ljali o tem, da bi se pridru\u017eili protestnikom v Shannonu in z njimi luknjali za\u0161\u010ditno ograjo letali\u0161\u010da?<\/p>\n

\u201c\u010ce si proti vojni, potem, ja, iz na\u010delnih razlogov se mora\u0161 upreti oskrbovanju z gorivom v Shannonu. Stvar osebne izbire pa je, ali bo\u0161 to po\u010del s kle\u0161\u010dami za rezanje \u017eice ali pa kako druga\u010de.\u201d<\/em><\/p>\n

Kakor koli \u017ee gleda\u0161 na to, dejstvo, da se po irskem letali\u0161\u010du premikajo voja\u0161ke \u010dete in da tod potekajo tajne operacije Cie, razpr\u0161i vsako misel o tem, da je ta de\u017eela \u010dastna posrednica.<\/p>\n

\u201cGlede nevtralnosti imam me\u0161ane ob\u010dutke,\u201d<\/em> prizna. \u201cPrav je, \u010de ne podpira\u0161 vojne v Iraku, toda ni prav, \u010de ne podpira\u0161 vojne prosti nacistom. In tukaj ni sprejemljivo, da si to \u0161e pripne\u0161 kot \u010dastno odli\u010dje. Da po\u010dnemo obe zadevi, kot smo storili z IRA, je ena na\u0161ih manj ljubkih zna\u010dajskih potez kot naroda.\u201d<\/em><\/p>\n

S politiko in religijo, ki sta skoraj nerazdru\u017eljivi v sedanjem obdobju globalnih nemirov \u2013 tudi \u010de odmislimo njuno krasno navdihujo\u010do melodijo \u2013, bi lahko Bona zaradi tega, ker je po judovski besedi za boga naslovil komad Yahweh, obto\u017eili, da je pristranski v arabsko-izraelskem sporu.<\/p>\n

\u201cPreprosto se je oblikovala v mojih ustih, kot se to zgodi z mnogimi pesmimi U2,\u201d<\/em> pojasnjuje. \u201cPri\u0161el je ta zvok in zatem poskus ugotoviti, kaj je ta zvok \u2013 in bil je beseda Yahweh. Vrtel sem jo Jimmyju Iovinu iz Interscopa, ki mu je bila v\u0161e\u010d, dokler mu nisem povedal, da je to neizgovorljiva beseda za boga. Povedal mi je: Imenuj jo Kepice mocarele. Imenuj jo Ali (ime Bonove soproge; op. pr.). Imenuj jo kakor koli, samo ne tako!’\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cNaj se osredoto\u010dim na tvoje vpra\u0161anje: k meni je pri\u0161la delegacija z Bli\u017enjega vzhoda, da bi se pogovorili o tem, da pri njih ni mirovni\u0161kega gibanja. Vpra\u0161ali so me, \u010de bi jim pri tem pomagal, in takole sem jim povedal: ‘Poslu\u0161ajte, sem na to\u010dki, ko bo svetu \u0161lo na bruhanje, \u010de bom svoje ime povezal s \u0161e eno \u010dlovekoljubno zadevo. Tudi v moji domovini obstajajo ljudje, ki bodo to vzeli za izgovor, da me z zidaki in s steklenicami spravijo dol z odra.’\u201d<\/em><\/p>\n

In se je torej bolj ali manj umaknil z de\u017eja \u2026<\/p>\n

\u201cEdino, \u010desar sem se spomnil,\u201d<\/em> nadaljuje, \u201cin to bodo poskusili uresni\u010diti, je Abrahamov festival, ki bi slavil vse tri tradicije, ki imenujejo Abrahama za svojega o\u010deta. Iz tega pogovora se je izcimil \u0161e en projekt, izgradnja neke vrste katedrale razumevanja v Evropi, imenovane Abrahamovo oko, v kateri lahko judje, muslimani in kristjani drug drugega opazujejo pri bo\u017eji slu\u017ebi. Dve zelo navdihujo\u010di osebi, ki vodita pobudo, sta bili med nastajanjem mirovnega sporazuma v Oslu nasprotujo\u010da si pogajalca, a sta zdaj prijatelja.\u201d<\/em><\/p>\n

Slu\u010dajno sem pre\u017eivel leto dni v Izraelu v osemdesetih letih in edina beseda, ki opi\u0161e ravnanje z arabskim prebivalstvom, je \u201capartheid\u201d.<\/p>\n

\u201cV dru\u017einskem prepiru, pri katerem ima vsaka stran malenkost prav, potegne hudi\u010d precej,\u201d<\/em> premi\u0161ljuje.<\/p>\n

Ali si Bono predstavlja \u010das, ko si bo rekel Dosti imam tega politi\u010dnega dreka! \u2013 in bo predal \u0161tafetno palico naprej, denimo Chrisu Martinu?<\/p>\n

\u201cColdplay so naravnost izjemni,\u201d<\/em> se navdu\u0161i. \u201cTo, kar so dosegli na dveh albumih, noben britanski band ni naredil v dvajsetih letih. In tukaj je v igri svojevrsten moralni kompas, zaradi \u010desar to postane tekmovanje v opazovanju, kajti vsakogar zanima, kako bo lahko Martin unov\u010dil svojo slavo, ve\u0161\u010dino pisanja pesmi in svoj \u010dut, da je s svetom nekaj narobe. Morda ima on zvo\u010dnik in ga bo tudi hotel uporabiti.\u201d<\/em><\/p>\n

Veliko glasbenikov se na vse kriplje trudi, da bi skrilo ali zakrilo svoje vplive. U2 pa so bili, po drugi strani, vedno nagnjeni k temu, da ljudem povedo, koga so poslu\u0161ali med nastajanjem albuma. Kaj se je torej vrtelo v studiu med snemanjem How To Dismantle An Atomic Bomb?<\/p>\n

\u201cNe poslu\u0161am ve\u010d najnovej\u0161ih in najbolj\u0161ih, kot sem to po\u010del in bi si znova \u017eelel,\u201d<\/em> ob\u017ealuje Bono. \u201cNekaj mora biti zares velikega, da pride do mene. Prvi album Interpola je bil osupljiv in se mi je zdel zelo doma\u010den. The Thrills so \u010dudoviti in drugi album Devlinsov je krasen razpolo\u017eenjski izdelek. Ob\u010dudujem neposrednost The Queens Of The Stone Age. V\u0161e\u010d so mi The Strokes in moti me, ko ljudje ne pustijo bandom, da se po nekaj plo\u0161\u010dah razvijajo. Pa nisem poslu\u0161al le novih stvari. Vra\u010dal sem se k Buzzcocksom in Siouxsie and The Banshees, oboji zvenijo sve\u017ee, kot vedno.\u201d<\/em><\/p>\n

Koliko to\u010den je bil podatek, ki smo ga pred tedni objavili pri Hotpressu, da naj bi Snow Patrol \u0161li na turnejo z U2?<\/p>\n

\u201cRadi bi videli, da gredo Snow Patrol z nami na turnejo,\u201d<\/em> potrjuje. \u201cKrasno pojejo in imajo krasne pesmi, Jacknife Lee<\/em> (eden od producentov How To Dismantle \u2026 in producent zadnjega albuma Snow Patrol; op. pr.) pa je odli\u010dno opravil svoje delo za njihov album, kot je storil tudi za na\u0161ega.\u201d<\/em><\/p>\n

Prav zabavno. Pred desetimi leti je bil prezir do U2 tako reko\u010d prvi pogoj za igranje v neodvisnem bandu, medtem ko jih danes skupine, kot so Interpol, The Killers in The Rapture, ponosno navajajo kot vplive. Preobrat, za katerega je videti, da Bonu kar godi.<\/p>\n

\u201cNikoli si nismo \u017eeleli, da bi se skladali z gru\u010do mulcev iz srednjega razreda, ki sami sebi la\u017eejo o svojih stremljenjih,\u201d<\/em> zatrjuje. \u201cMi sami smo bili gru\u010da mulcev iz srednjega razreda, ki pa si ni lagala! Zvok \u017eelje, da se spravi\u0161 ven iz geta, ne glede na to, za kak\u0161en geto gre, je zelo druga\u010den od zvoka \u017eelje, da bi v njem ostal. \u010ce si \u017eeli\u0161 doma\u010de obrti, potem postani lon\u010dar. Zbrali smo se v rokenrol band, ker smo si \u017eeleli spremeniti svet in zaradi vseh teh podobnih megalomanskih re\u010di.\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cEnako kot Beatli, enako kot Rollingi, enako kot Sex Pistolsi, enako kot Clashi in \u2013 ne bom rekel Nirvana \u2013 tudi enako kot Kurt Cobain. Lahko si si ga \u017ee predstavljal, kako razmi\u0161lja: ‘Ali moram res igrati v klubu do konca \u017eivljenja, da ohranim svojo pristnost? Ali lahko nosim srajco z ble\u0161\u010dicami? Veste kaj, danes se bom nali\u010dil!’\u201d<\/em><\/p>\n

Ne oziraje se na trendovske revije, kot sta I-D ali Dazed and Confused, ima Bono svojo metodo, kako zatipati modni utrip.<\/p>\n

\u201c\u010ce ho\u010de\u0161 izvedeti, kaj je kul, mora\u0161 preprosto pogledati na ulico in videti, kaj po\u010dnejo bratje,\u201d<\/em> razgla\u0161a Bono. \u201cAli igrajo bratje tenis? Nenadoma je okej, \u010de igra\u0161 tenis. Ali igrajo bratje golf? Okej je, \u010de igra\u0161 golf. Bratje so bili prvi razlog, da so vsi ti ljudje za\u010deli prepevati in se zbirati v bandih in bratom se ne zdi kul, \u010de sedi\u0161 na svojem podstre\u0161ju in ti iz u\u0161esa te\u010de kri po preprogi. Za brate je to vrhunec nekul zadev!\u201d<\/em><\/p>\n

Torej lahko tako razumem, da porabijo vsak ko\u0161\u010dek prostega \u010dasa v The K Club, kjer izbolj\u0161ujejo svoje \u0161ibke udarce, v klubu Devetnajsta luknja pa srkajo pink gin? Hmmm, pravzaprav ne \u2026<\/p>\n

\u201cV na\u0161em bandu golf ni dovoljen,\u201d<\/em> se zahihita, \u201c\u010deprav imamo ob\u010dutek, da nam Edge nekaj prikriva. Razlaga nam o Iggyju Popu ali Dennisu Hopperju ali pa Jacku Nicholsonu, o ljudeh, za katere meni, da so kul in ki igrajo golf, ampak nas \u017ee ne bo pretental!\u201d<\/em><\/p>\n

Bono je \u017ee razglasil Franz Ferdinand za tekmece, ko je neko\u010d povedal, da se bodo morali U2 z njimi spopasti z golimi pestmi. Za kaj je sploh \u0161lo?<\/p>\n

\u201cGovoril sem le o kitarskih rifih,\u201d<\/em> pove brezizrazno. \u201cNo, saj imajo tudi dobre pesmi. Upam, da so res tekmeci, kajti vsaki\u010d, ko se pojavi kdo, ki nam da vedeti, da se moramo res potruditi, bodisi sam sebe uni\u010di ali pa unov\u010di \u017eetone in si omisli kitajske preproge in ribjo farmo na pode\u017eelju.\u201d<\/em><\/p>\n

Ko smo \u017ee pri preprogah, sli\u0161im, da bo Adam Clayton na dra\u017ebi pri Christie’s prodal zbirko svojih starinskih preprog.<\/p>\n

\u201cOdlo\u010dno se je lotil na\u010drta, da se bo umiril! Adam je tisti, ki je imel vse te parafernalije rockovskih zvezdnikov \u2013 gra\u0161\u010dino, preproge, zbirko umetnin. To je po\u010del bolj od vseh, ki jih poznamo in so \u0161e \u017eivi ali pa delajo za svojo neizbe\u017eno smrt. Spomnim se, ko smo se peljali z Neilom Youngom in njegovo zasedbo k Adamovi pode\u017eelski stavbi, je nekdo iz banda nejeverno vpra\u0161al: ‘Va\u0161 basist \u017eivi tukaj?’ Adam je imel vedno brezhiben okus \u2013 razen za barvo las<\/em> (smeh). Dosegel je to\u010dko, ko so ga tak\u0161ni privilegiji za\u010deli dolgo\u010dasiti in njegov pogled na notranjo opremo je zdaj bolj budisti\u010den.\u201d<\/em><\/p>\n

Ko so U2 pred kratkim razglasili, da bodo svoje ime posodili njihovemu lastnemu iPodu, se je vrednost Applovih delnic nemudoma pove\u010dala za dve milijardi dolarjev. Hkrati se je zanetila ostra debata o tem, ali so se podali v bistro medsebojno promocijo ali pa so podlegli tistemu pohlepu, na katerega je meril njihov mened\u017eer, ko je leta 1986 povedal: \u201cGloboko v srcu me je sram, ker obstajajo umetniki, ki ustvarjajo rokenrol in ga potem prodajo podjetjem, kot so Philip Morris, Michelob in Nike.\u201d Kako se torej Bono brani pred obto\u017ebami, izre\u010denimi v nekaterih \u010dasopisih, da so se U2 s pogodbo z Applom prodali? \u010ce bi radi, da se Bono za\u017eene, ga kar vpra\u0161ajte!<\/p>\n

\u201cProdali? Poskusi uporabiti to besedo pri 50 Centu, Jayu Z-ju ali Russellu Simmonsu. To je \u010disto belski koncept. Prodati se, pomeni narediti nekaj, kar ni v modi \u2013 ali kaj takega, v kar ne verjame\u0161 \u2013 zaradi denarja. Da sramoti\u0161 svoje privr\u017eence zaradi denarja \u2013 in upam, da tega ne bomo nikoli naredili. Kako kul je iPod? To je krasen kos tehnologije. Kako kul je reklama, ki smo jo naredili z Applom?\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cObstaja del\u010dek mene, ki ima rad spornosti,\u201d<\/em> doda nagajivo. \u201cV\u0161e\u010d mi je bilo, ko smo televizijski oglas spremenili v videospot in po\u010dakali, da vidimo, ali bo spro\u017eilo kak\u0161en direndaj.\u201d<\/em><\/p>\n

In je bilo res tako. A ko gre za obto\u017ebe o prodanosti \u2013 oziroma o unov\u010devanju \u2013 jih Bono ne sprejme.<\/p>\n

\u201cNikoli prej v glasbeni zgodovini ni bilo bolj neodvisne zasedbe od U2,\u201d<\/em> pravi. \u201cNikoli ni obstajala zasedba, v katere delo bi se zalo\u017eba manj vtikala. Nikoli ni bilo zasedbe, ki bi imela ve\u010dji finan\u010dni nadzor nad svojo usodo. Smo lastniki svojih master posnetkov. Smo lastniki svojih avtorskih pravic. Popolnoma nadzorujemo videz na\u0161ih albumov, na\u0161e tr\u017ene kampanje \u2026 in to po\u010dnemo \u017ee od svojega devetnajstega leta! Temu se re\u010de neodvisnost.\u201d<\/em><\/p>\n

Bono je za\u010del in naj tudi kon\u010da.<\/p>\n

\u201cV glasbenem poslu in okrog njega je veliko nesmiselnih idej. \u010ce ho\u010de\u0161, lahko za\u010dneva z uli\u010dno verodostojnostjo. Ideja, da bo neki devetnajstletni mulec z ulice s tapravimi izpu\u0161\u010daji na obrazu postal bolj\u0161i od Princa \u2026 daj, no! To je le ena od neumnosti, s katerimi smo morali odra\u0161\u010dati. ‘Neodvisni proti korporacijam’ je \u0161e ena. Za kaj tukaj sploh gre? Mi smo v korporaciji. Universal Music Group je korporacija. Pred tem smo bili pri Polygramu in BMG-ju, teh velikanskih po\u0161astih, ki smo ju dr\u017eali za rep, se sprehajali po njunih hrbtenicah in se okori\u0161\u010dali z mo\u010djo, ki sta jo imeli, ker sta multinacionalki. Radijske postaje, pa ne le ameri\u0161ka Clear Channel, pa\u010d pa po vsem svetu, so v lasti multinacionalk. Lastnik MTV-ja je Viacom. Povsod so korporacije.\u201d<\/em><\/p>\n

Eden od razlogov, zakaj ne maram Radiohead, je nenehno ponavljanje Thoma Yorka, \u010de\u0161, kako so proti korporacijam, ob tem pa veselo pustijo EMI-ju, da njihovo novo plo\u0161\u010do prodaja za dvajset funtov. Bono se ne strinja z menoj.<\/p>\n

\u201cMoram povedati, da sem med tistimi, ki vedno ob\u017ealujejo pomanjkanje Radiohead na pop radijskih postajah, ker si hrepene\u010de \u017eelim sli\u0161ati glas Thoma Yorka in tako sposoben band nasproti, recimo, bandu Blue,\u201d<\/em> poudari. \u201cNe morem kriviti Radiohead, da so se umaknili iz spopada. Za to mora\u0161 imeti dober \u017eelodec. Veliko mora\u0161 po\u017ereti, a ne svojega ponosa in pokon\u010dnosti. Le kopico dela in nev\u0161e\u010dnosti in pogajanja s strojem, ki se mu re\u010de pop glasba. V\u010dasih si \u017eeli\u0161 narediti bolj zasebno, osebno pri\u010devanje o svojem \u017eivljenju. \u010cesar koli \u017ee se bodo Radiohead domislili, bom njihov roadie. \u010ce bodo imeli \u010delista, bom nosil \u010delo. Pri meni so tako dobro zapisani, da lahko po\u010dnejo kar koli. Tako dobri so.\u201d<\/em><\/p>\n

Nemogo\u010de bi bilo dokon\u010dati ta intervju, ne da bi omenil seznam \u201c100 najve\u010djih irskih albumov\u201d, kakor ga je sestavila \u0161tevilna \u017eirija glasbenikov in nedavno objavila revija Hotpress. Kako so se U2 sprijaznili s tretjim mestom, za Vanom Morrisonom in Thin Lizzy? Ali je Bono besen, ker so njegovi kolegi izbrali Astral Weeks in Live and Dangerous pred The Joshua Tree, ali pa bo tako kot John Kerry elegantno priznal poraz?<\/p>\n

\u201cAli bi bili Astral Weeks \u0161tevilka ena na moji lestvici?\u201d<\/em> premi\u0161ljuje. \u201cJa. Belec, ki poje kot \u010drnec, kot so vsi po\u010deli v \u0161estdesetih letih, ampak v lokalnem, pogovornem jeziku, s katerim je oblikoval nov hibrid. Van je na to plo\u0161\u010do spravil svoje dotedanje \u017eivljenje, za vedno razgrnil svoj zemljevid.\u201d<\/em><\/p>\n

\u010ce bi lahko prekr\u0161il pravilo in glasoval sam zase, kateremu albumu U2 bi namenil dvanajst to\u010dk?<\/p>\n

\u201cRaj\u0161i imam Achtung Baby (ki se je ustavil na \u0161estem mestu) od (tretjeuvr\u0161\u010denega) The Joshua Tree, ampak sem kar zadovoljen, da \u0161e obstajajo irski glasbeniki, ki jih nismo razkurili in ki so \u0161e pripravljeni glasovati za nas<\/em> (smeh).\u201d<\/em><\/p>\n

Imel je trinajst let, da pretehta odlike Achtung Baby, koliko \u010dasa pa bo potreboval, preden ugotovi, kam v panteonu v\u00e9likih albumov U2 bi posedel How To Dismantle An Atomic Bomb?<\/p>\n

\u201cNekatere stvari so ti jasne \u017ee ob izidu albuma, na primer, kako dobro si napisal pesmi, ampak ne more\u0161 vedeti, kaj album pomeni drugim ljudem. Lahko ve\u0161 le, kaj lahko pomeni tebi, in tu ne gre vedno za kakovost pesmi. Na The Joshua Tree je nekaj pesmi slabo napisanih, a na \u010dustveni ravni te album preplavi, zato so ljudje zelo navezani nanj. Ne gre za to, ali so nekatere pesmi ve\u010dje od drugih \u2013 a tudi \u010de bi \u0161lo, bi bil novi album prav na vrhu seznama!\u201d<\/em><\/p>\n

Ob tem, da je How To Dismantle An Atomic Bomb posve\u010den Bonovemu o\u010detu, je za dodatno bridkost poskrbelo dejstvo, da je ta album zadnji, ki so ga U2 posneli v svojem glavnem \u0161tabu v pristanu Hanover. Dolo\u010dba o prisilnem zakupu je \u017ee izdana in band zdaj \u010daka, kdaj bo gotovo njihovo novo ve\u010dnadstropno domovanje, ki ga je bandu dodelil Dublinski odbor za razvoj pristani\u0161\u010da.<\/p>\n

\u201cDr\u017eavljanska dol\u017enost nam veleva, da se moramo preseliti, da bi naredili prostor za park,\u201d<\/em> med razlaganjem se obrne, da bi videl reko Liffey, \u201campak jokali se bomo, kajti tukaj smo pre\u017eiveli toliko \u017eivljenj. Tako z na\u0161imi pesmimi kot z ljudmi, ki so nam jih pomagali napisati. V temle blatu, ki ga gledam z okna, je nekaj \u010darobnega!\u201d<\/em><\/p>\n

Medtem ko razumem Bona, ko opisuje selitev kot \u201cpravo \u0161talo\u201d, po drugi strani upam, da bo na\u010drtni razvoj \u0161e en primer, kako bo Dublin premagal svoj pokolonialni glavobol in ujel druge de\u017eele iz EU v na\u010drtovanju, razvoju in infrastrukturi. To me je spomnilo \u2013 ali je \u017ee bil na luasu?<\/p>\n

\u201cRad imam luas, ampak ne, nisem \u0161e bil na njem, najbli\u017eje, kar sem se mu pribli\u017eal, je bilo, ko me je skoraj povozil,\u201d<\/em> razkrije. \u201c\u010ce bi moral umreti pod kolesi hitrega vozila in bi lahko izbiral, bi izbral luas.\u201d <\/em><\/p>\n

Zame je tramvaj le tramvaj, ampak za Bona je luas predmet devi\u0161ko bele veli\u010dastnosti.<\/p>\n

\u201cNaloga umetnosti je, da preganja grdobijo,\u201d<\/em> pravi. \u201cZa\u010dnimo z ulicami. Avtomobili so grdi. Avtobusi so grdi. Luas je prelep.\u201d<\/em><\/p>\n

Ko se pogovarjava, pomislim, da bi lahko mimogrede pri\u0161el do kak\u0161nega tra\u010da za revijo Hello. Bono je o\u010ditno pred kratkim imel nekaj lekcij iz bli\u0161\u010da, ko sta Jay Z in Beyonc\u00e9 \u017eivela z njim v Killineyju. Enostavno moram izvedeti kaj ve\u010d! Njegovi \u0161tirje otroci so bili o\u010ditno o\u010darani, a kako se je sam razumel s prvim parom hiphopa?<\/p>\n

\u201cPrav v redu,\u201d<\/em> se Bono nasmeje. \u201cGlede Jaya Z-ja je presenetljivo, da se, na na\u010din, ki mi je blizu, po\u010duti zelo doma\u010dno tako v mansardi kot v kleti, tako v razko\u0161ju kot siroma\u0161tvu. Menim, da je osupljiv raper; edini njegov izzivalec ta hip je 50 Cent.\u201d<\/em><\/p>\n

\u010ce se dr\u017eimo podobne teme, ve\u010dina ljudi, ki jih Bob Dylan izdatno omenja v avtobiografiji, bi zdirjala naravnost v knjigarno Eason, da izvejo, kaj je veliki Bob napisal o njih \u2013 ampak ne Bono.<\/p>\n

\u201cSli\u0161al sem, da omenja, da sem ga spoznal z Danielom Lanoisom, in to je vse,\u201d<\/em> prizna. Ker sem kot forenzik natan\u010dno raziskal knjigo \u2013 zaznamek za Boba: ni\u010d ne bi bilo narobe, \u010de bi dal v knjigo indekse in \u010de bi jo napisal kronolo\u0161ko \u2013 mu lahko natan\u010dno povem, kar je njegov prijatelj povedal o njem: \u201cNeke no\u010di se je Bono s \u0161e nekaterimi prijatelji oglasil na ve\u010derji. Biti z Bonom je kot bi jedel ve\u010derjo na vlaku \u2013 ob\u010dutek ima\u0161, da se giblje\u0161, da nekam gre\u0161. Bono ima du\u0161o starodavnega pesnika in z njim mora\u0161 biti pazljiv. Lahko bi tulil do konca dni. Je tudi filozof za doma\u010do rabo. Prinesel je zaboj guinessa. \u010ce bi pri\u0161el Bono v Ameriko na za\u010detku stoletja, bi postal policist.\u201d<\/p>\n

Z obrazom otroka, ki mu berejo zadnjega Harryja Potterja, se ob omembi policista bu\u010dno zasmeje.<\/p>\n

\u201cNo ja, bolje to kot duhovnik! Vedno sem ga imel za pravega gentlemana, stare \u0161ole, \u0161e zlasti v odnosu do dru\u017eine, in pokon\u010dnega. Za zabavo si nadene masko in ob\u010dasno je ne more sneti, a do mene ni nikoli tak\u0161en. Zdi se mi zelo po\u0161ten in rad bi, da se ve\u010dkrat sre\u010dava. Vsake toliko me pokli\u010de, a obi\u010dajno me ne dobi.\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cAli ve\u0161, kaj je bila prva stvar, ki mi jo je Bob Dylan povedal?<\/em> ‘Ali lahko dobim tvoj avtogram \u2026 ampak ni zame!’ Vedel je, kak\u0161en u\u010dinek bi to imelo na njegovega privr\u017eenca. Tak\u0161en je njegov pretkan smisel za humor!\u201d<\/em><\/p>\n

\u201cOn je Picasso. Pravi \u010dude\u017e je, da po vseh teh letih, kar po\u010dne to, kar po\u010dne, lahko napi\u0161e nekaj takega, kot je Mississippi na njegovem zadnjem albumu. Razjo\u010dem se, in zatem, pet komadov pozneje, se smejem na ves glas. Je edini zabavlja\u010d na svetu, ob katerem se smejim z vsem telesom!\u201d<\/em><\/p>\n

Bono se pripravlja na \u0161e eno vinjeto o Dylanu, ko vstopi zmedeni pomo\u010dnik in ga opomni, da tri \u010detrtine najve\u010dje svetovne rockovske zasedbe zgoraj \u010daka na pevca.<\/p>\n

\u201cAli ima\u0161 \u0161e petnajst minut \u010dasa?\u201d<\/em> me vpra\u0161a Bono.<\/p>\n

Bi rekel.<\/p>\n

\u201cPridi poslu\u0161at na\u0161o vajo.\u201d<\/em><\/p>\n

Nameraval sem smukniti domov, da bi na televiziji ujel Sosede ali kaj podobno vzgojnega, toda ko sem videl, kako je Bono odlo\u010den, sem ga ubogljivo pospremil v studio, kjer so Edge, Larry in Adam na\u017eigali in\u0161trumentalno razli\u010dico City Of Blinding Lights, \u0161e ene novinke s How To Dismantle An Atomic Bomb. Ne da bi ostanek tolpe zamudil en sam takt, se njihov potepu\u0161ki pevec pribli\u017ea mikrofonu, sklene roki za hrbtom in malone zastoka uvodne besede: \u201cVe\u010d kot vidi\u0161, manj ve\u0161 \/ Bolj ko hodi\u0161, manj najde\u0161 \/ Prej sem vedel veliko ve\u010d, kot vem zdaj.\u201d<\/em><\/p>\n

Nekaj vam povem zagotovo \u2013 tudi \u010de bodo igrali s pol manj tru\u0161\u010da, bodo prihodnje leto, ko se bodo odpravili na turnejo, pognali mravljince vzdol\u017e stotin tiso\u010d hrbtenic. A danes je njihovo ob\u010dinstvo en sam poslu\u0161alec, ki se mu zdi, da je umrl in pri\u0161el v rokenrol nebesa. Iz tak\u0161ne bli\u017eine zvenijo U2 ni\u010d manj kot fenomenalno. Ni\u010d se ne menijo, le zadovoljno se krem\u017eijo in prikimavajo na koncu pesmi, ko vedo, da so jo zapopadli. Tako so vzletali \u017ee stokrat, a videti je, da je za te fante koncept avtopilota nekaj nepojmljivega.<\/p>\n

\u201cKako nam gre?\u201d<\/em> vpije Bono.<\/p>\n

Glede tistega razpisa za najbolj\u0161i band na svetu, na katerega so se prijavili? Mislim, da so zmagali.<\/p>\n

Tretji\u010d<\/strong><\/em><\/p>\n

Miza v kotu gosti\u0161\u010da Roundwood. Bonova \u017eena Ali je \u017ee od\u0161la z otroki. Susan Hunter naro\u010da pija\u010do. Na mizi je pinta za Gerryja Ryana in pinta za \u2026<\/p>\n

Dave Fanning jo po\u017eeljivo opazuje. Bono jo napol dvigne. \u201c\u010cigava je ta pinta?\u201d<\/em> spra\u0161uje Susan. \u201cKar tvoja,\u201d<\/em> mu pove Fanning. \u201cNe, ne, naj bo tvoja,\u201d<\/em> pove Bono in dvigne pinto. Videti je, da bo naredil po\u017eirek. Ponovno jo vrne na mizo. \u201cNe, vztrajam, da je tvoja,\u201d<\/em> ponovno pove. Zare\u017ei se proti Fanningu. Dvigne pinto. Si jo podr\u017ei pod nosom. Naredi po\u017eirek.<\/p>\n

Zasli\u0161i se smeh. Gerry Ryan ima mobilca z videokamero in fotografira. Dava, Moiro in Bona. Bona in Moiro.<\/p>\n

\u201cPred nekaj minutami sem se doma pogovarjal z nekim mladeni\u010dem,\u201d<\/em> razlaga Ryan Bonu. \u201cPovedal sem mu, da sem sli\u0161al va\u0161 novi album. <\/em>‘A je kaj prida?’ me je vpra\u0161al. Ta je pa dobra. <\/em>‘A je kaj prida?’ Popolnoma sem pozabil na ta izraz.\u201d<\/em><\/p>\n

Po svoje je to res vpra\u0161anje. A je kaj prida? Bono se ne zmede. Kako demontirati jedrsko bombo. \u010ce ni kaj prida, je najebal. Morda smo vsi najebali. A Bono je trdno na nogah, ko z dolgimi koraki stopa do avtomobila Susan Hunter in d\u00e1 spotoma nekaj avtogramov \u2013 in dru\u0161\u010dina naposled odrine za Dublin.<\/p>\n

Odgovor je \u2013 z ljubeznijo. Ni drugega odgovora. Vse bo \u0161e v redu. Samo po\u010dakajte \u2026<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Iz arhiva tiskane Muske<\/p>\n","protected":false},"author":88904,"featured_media":10262,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8,15],"tags":[],"class_list":["post-10259","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-intervjuji","category-portreti"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/10259","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/88904"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=10259"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/10259\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":10265,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/10259\/revisions\/10265"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/10262"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=10259"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=10259"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=10259"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}