Pravi\u010dnik <\/em>(The Equalizer<\/em>, Antoine Fuqua, glasba Harry Gregson-Williams, 2014)<\/p>\n Vsekakor gre za ‘novi’ in hkrati ‘stari’ film, ki ima enak naslov, kakor znana serija iz osemdesetih. Ima tudi enako osrednjo zamisel: mo\u0161ki, izjemno dobro izurjen, zagotavlja pravico nemo\u010dnim. \u010ceprav so filmarji tokrat po izvirniku povzeli naslov in osnovno idejo, je zamisel sama postala samo \u0161e bolj relevantna. V filmu Pravi\u010dnik<\/em> imamo opraviti s super anti-junakom Robertom McCallom (Denzel Washington), ki je prepri\u010dan, da je skrivnosti svoje preteklost pusti za seboj in se posvetil novemu, mirnemu \u017eivljenju \u2013 delu v trgovini. Toda ko spozna Teri (Chlo\u00eb Grace Moretz), mladenko, ki jo nadzirajo strahovito nasilni ruski mafijci, ne more stati kri\u017eem rok in ji mora pomagati. Oboro\u017een s skrivnimi sposobnostmi, ki mu omogo\u010dajo, da se ma\u0161\u010duje vsem, ki surovo ravnajo z nemo\u010dnimi, se odpove upokojitvi, za katero se je sam odlo\u010dil, in odkrije, da se je v njem ponovno prebudila \u017eelja po pravi\u010dnosti. Ko ima nekdo te\u017eavo in nima nikakr\u0161ne druge mo\u017enosti, ko se ne more obrniti na nikogar ve\u010d, je o\u010ditno McCall pravi naslov. Tudi ime samo ga tako ozna\u010duje (angl. Call<\/em> = klic). Kajti on je Tisti, ki ga lahko pokli\u010demo v nuji. Re\u017eiser Antoine Fuqua je z Denzel Washingtonom \u017ee posnel film Dan za trening<\/em> (Training Day<\/em>, 2001), za katerega je Washington dobil oskarja in pravi, da ima tokratni McCall dolo\u010dene arhetipske juna\u0161ke lastnosti, ki se prena\u0161ajo tako reko\u010d iz roda v rod. Pravi tudi, da na ta film gleda kot na vrnitev v preteklost, k vesternom, kakr\u0161ne je snemal Sergio Leone. Robert je antijunak, ki bije notranje boje, okleva in sram ga je prijeti za pi\u0161tolo \u2013 ko pa dobi prilo\u017enost pomagati drugim, to brez odla\u0161anja naredi. Lahko bi celo razmi\u0161ljali, kaj pomeni originalni naslov, saj bi bil pravi\u010dnik<\/em> bolj ‘the righteours<\/em>‘, pa je kar dobro pomisliti, da je equalizer<\/em> dejansko tisto, kar se uporablja v avdio industriji pod imenom ‘izena\u010devalnik’ saj se angl. eaqual <\/em>prevaja kot enako<\/em>. Gre za napravo, ki poskrbi za korekcijo, enakost signala, za popravke, zvok uravna, izena\u010di njegovo celotno frekven\u010dno polje, uredi vse tisto, kar ‘\u0161trli’ pri visokih in nizkih frekvencah iz samega predvidenega okvirja. Skratka \u2013 naredi red.<\/p>\n Harry Gregson-Williams (rojen 1961) je s svojo filmsko glasbo opozoril nase \u017ee pri animiranem filmu Mravljinec Z<\/em> (Antz<\/em>, Eric Dsmell, Tim Johnson, 1998) in v tem stilu nadaljeval pri filmu Koko\u0161ke na begu<\/em> (Chicken Run<\/em>, Peter Lord, Nick Park, 2000). Pravi glasbeni preboj pa je zagotovo naredil s celotno tetralogijo o simpati\u010dnem zelenem grdobcu Shreku<\/em> (2001, 2004, 2007, 2010); od \u00bbresnej\u0161ih\u00ab partitur pa moramo omeniti vsaj filme Nebe\u0161ko kraljestvo<\/em> (Kingdom of Heaven<\/em>, Ridley Scott, 2005), pa drami Veronica Guerin<\/em> (Veronica Guerin<\/em>, 2003) in Telefonska govorilnica<\/em> (Phone Booth<\/em>, 2002) \u2013 oboje z re\u017eiserjem Joelom Schumacherjem, vsekakor pa tudi filme D\u00e9j\u00e0 Vu<\/em> (D\u00e9j\u00e0 Vu<\/em>, Tony Scott, 2006), Mesto<\/em> (The Town<\/em>, Ben Affleck, 2010) in pa Popolni spomin<\/em> (Total Recall<\/em>, Len Wiseman, 2012). Gregson-Williams ponuja torej velik in \u0161irok repertoar glasbenih idej, ki se o\u010ditno ve\u010d kot uspe\u0161no poglabljajo v razli\u010dne filmske pripovedi in jim vdihnejo posebno glasbeno poanto. Za seboj ima o\u010ditno kar barvit glasbeni opus \u2013 od animiranih komedij do dram in znanstvene fantastike. Je skladatelj, ki se zelo dobro po\u010duti v razli\u010dnosti \u017eanrov, vendar je v vseh vlogah prepoznaven. Njegove zamisli so ve\u010dkrat izredno barvni in impulzivni glasbeni stavki, ki se dobro vgradijo v filmsko zgodbo, ob tem pa oblikuje tudi liri\u010dne, emotivne glasbene sekvence, s katerimi zmeh\u010da filmsko pripoved in ji nadene dimenzijo nostalgi\u010dnosti, pravlji\u010dnosti in sanjavosti. Harry Gregson-Williams sodi brez dvoma med filmske komponiste dobre poslu\u0161ljivosti, njegova glasba pa se prav hitro znajte na policah ljubiteljev filmskih partitur, ki presegajo konfekcijsko hollywoodsko noto.<\/p>\n Gregson-Williams nadaljuje s skladbo McCall’s Decision <\/em>in nas postavi v sredino dogajanja: Robert se je odlo\u010dil, da ne bo ve\u010d le pristranski opazovalec, temve\u010d akter v iskanju pravi\u010dnosti. Ve\u010d kot \u0161tiri minute dolga skladba je polna mrakobnosti in premi\u0161ljevanja, predvsem pa komuniciranja s sliko in filmsko pripovedjo. Skladatelj se v njej po\u010duti skoraj doma, saj mu zgodba narekuje tone in zvoke, ki se kar sami zlivajo v enoto pulziranja. Tudi kratek solo violon\u010dela narekuje tisti osebni odnos do tega, kar bi lahko imenovali kar dru\u017ebeno zlo<\/em>, skratka nekaj, kar pre\u017ei na nemo\u010dne posameznike, predvsem pa posameznice. Prelom v skladbi predstavlja Gregson-Williamsova orkestracija, ki preide na elektroniko in bistveno bolj hardcore<\/em> glasbeno dikcijo. V tem stilu gre tudi dalje: On a Mission<\/em>. Torej na nalogi, na misiji \u2013 bi rekli. In ta misija ni nemogo\u010da, \u010deprav se sre\u010da s pokvarjenimi policisti \u2013 Corrupt Cops<\/em>. Tudi to glasbeno idejo skladatelj oblikuje kot nadaljevanje pripovedi prej za\u010detih glasbenih motivov. Nadaljuje s skladbo A Quiet Voice<\/em>, kar je nekak\u0161en tih glas<\/em> v odsotnosti pravice. Ponovno imamo opraviti s klavirjem, ki posega v hitro elektronsko utripanje kot mote\u010d, a samosvoj element, ki opozarja nase. Ekvalizacija je vsekakor potrebna, \u0161e posebej, \u010de jo ho\u010demo sli\u0161ati kot izena\u010devanje dveh razli\u010dnih glasbenih registrov, dveh razli\u010dnih zvo\u010dnih podob, ki se bojujeta za optimalni (zvo\u010dni) prostor pri celotni glasbeni podobi filma. Tako ni ve\u010d vpra\u0161anje, zakaj Robert McCall posega po svoji mo\u010di in mo\u017enostih, saj je jasno \u2013 izena\u010denost mo\u017enosti med krivico in pravico je najve\u010dkrat vpra\u0161anje surove mo\u010di in ne razuma, volje ali emocije. Tako pa\u010d je. Sledimo skladbi It’s All a Lie<\/em>, torej temu, da je vse ena sama la\u017e. Ve\u010d kot deset minut dolga skladba je sestavljena iz razli\u010dnih enot, najbolj pa jo ozna\u010duje vsekakor njena ritmika, ki poganja tako film, kakor tudi adrenalin po \u017eilah tistih na platnu in onih, ujetih v temo kinodvorane. Mo\u010d, ki jo ima pravica, je neustavljiva \u2013 \u0161e posebej, \u010de jo vpeljuje McCall. Toda \u2013 ali je pravi\u010dno res vedno tudi prav? Glasba se s tem pravzaprav ne ukvarja, filmska glasba, ki jo podpisuje Gregson-Williams ve\u010dinoma samo nadzoruje in dopolnjuje dogajanje. Temu precej dolgemu in razli\u010dno slogovno sestavljenemu glasbenemu premi\u0161ljevanju sledi del z naslovom Concerned Citizen<\/em>, nekak\u0161en zaskrbljen dr\u017eavljan, bi lahko prevedli. A kdo naj bo, ali \u017ee je<\/em> bolj zaskrbljen \u2013 tisti, ki ve, da dela krivico nekomu, ali tisti, ki mora to krivico odkriti, popraviti in urediti? Najverjetneje kar oba \u2013 glasba se nana\u0161a na obe vro\u010di glavi. Sledi Make An Exception<\/em>, kar bi lahko razumeli kot izjemo znotraj pravila. Ponovno se preko glasbe spozna meje videnja in vedenja, saj je razkol med mafijo, njeno resnico in mo\u017enostmi, ki jih ima posameznik (v filmskem primeru posameznica) skoraj nepremagljiv. Mo\u010d zlobe je neskon\u010dna, bi se lahko imenovala ta partitura, ki ne dovoli optimisti\u010dnim tonom, da bi sploh za\u017eiveli, kaj \u0161ele se pojavili v svojih najmanj\u0161ih mo\u017enih sekvencah. Gregson-Williams je naredil partituro, ki bi sama potrebovala izena\u010devanje (ekvalizacijo) med dobrim in zlim. Ob koncu je \u0161e del Torturing Frank<\/em>, kar sicer nima prav velike glasbene te\u017ee, celotna partitura pa izzveni v skladbi The Equalizer<\/em>, nekak\u0161ni naslovni epopeji mo\u010di, pravi\u010dnosti in grobega izena\u010devanja. No, sicer lahko govorimo tudi o pravi\u010dnosti, vendar prav tega, kakor tudi sam film sporo\u010da, ni pri\u010dakovati kar samo od sebe. Za vsako stvar se je potrebno po\u0161teno potruditi in tudi marsikaj pre\u017eiveti. Pravi\u010dnost ne pride kar sama po sebi, ne pade z drevesa kot zrela hru\u0161ka in se ne pojavi kot sonce po de\u017eju. Morda je prav dandanes o tem nujno premi\u0161ljevati, saj smo spoznali, da je prepad med bogatimi in revnimi postal tako stra\u0161ansko velik, da ga noben izena\u010devalnik, equalizer<\/em> ali pravi\u010dnik ve\u010d ne more zalepiti. Lahko le naredimo zasilne izhode in brvi, preko katerih je mo\u017eno re\u0161evati vsaj eti\u010dna in moralna vpra\u0161anja. Vse ostalo pa je tako ali tako \u017ee splavalo po vodi.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/11\/Equalizer_21-600x337.jpg\")
<\/a><\/strong><\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/11\/Equalizer_31-600x399.jpg\")
<\/a>V tokratni film je polo\u017eil 11 glasbenih delov, kar sicer ni prav veliko, vendar dovolj dobro premi\u0161ljeno. Prvi del ima preprost naslov: Alone<\/em>. Lahko se sicer vpra\u0161amo, kdo je tisti, ki je sam in osamljen, pa nam film vsekakor poka\u017ee, da je to Robert McCall, edini \u010dlovek z mo\u010djo, izrazitimi mo\u017enostmi in \u017eeljo, da dosega pravico na enak na\u010din, kakor je bila nekomu odvzeta. Njegova samotnost je v partituri skoraj zlove\u0161\u010da basova linija, ki se \u0161ele na polovici skladbe prelomi v manj agresivne ritmi\u010dne sekvence ter se pripoji rahlemu preigravanju klavirja \u2013 kakor bi \u0161lo za glasbilo osamljenih par excellence<\/em>. Drugi stavek, ki nam ga Gregson-Williams ponudi ima naslov Change Your World<\/em>. Klavirski nagovor, ki spregovori v imenu McCalla je zagotovo izraz ideje, da samo tisti, ki premeni sebe, \u017ee s tem spreminja svet. Ali druga\u010de povedano \u2013 za spreminjanje sveta je najbolje, da pri\u010dnemo kar pri sebi. Notori\u010dna klavirska igra se hitro preseli v meditacijsko glasbeno obstajanje, ki se vrti skoraj okoli svoje osi. Posebnost te glasbe je morda v tem, da nas umiri, kljub kar precej divjemu filmskemu ritmu in dinami\u010dni zgodbi.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/11\/Equalizer_4-600x399.jpg\")
<\/a><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/11\/Equalizer_11-600x400.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"