{"id":11261,"date":"2015-02-17T17:12:17","date_gmt":"2015-02-17T16:12:17","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11261"},"modified":"2015-02-17T17:39:34","modified_gmt":"2015-02-17T16:39:34","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-41","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11261","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (41)"},"content":{"rendered":"

\"evan\"<\/a><\/p>\n

 <\/p>\n

Evan Parker : The Snake Decides<\/em><\/strong> (Incus, 1988)<\/p>\n

Ta album prebija, ostri posluh, izostri sluh in muzi\u010dno \u010duje\u010dnost. Evan Parker, danes cenjeni nestor angle\u0161ke in evropske svobodno improvizirane godbe, tedaj glasbenik z neizmerno modernisti\u010dno ustvarjalno in raziskovalno energijo, ga je posnel leta 1986 v cerkvi sv. Pavla v Oxfordu. Akusti\u010dni prostor je \u0161e dodatno okrepil fantasti\u010dno igro interferenc parcialnih tonov, ki jo v gostem toku iz sopransaksofona s kro\u017enim dihanjem izvablja improvizator.<\/p>\n

Dve leti pozneje je album The Snake Decides<\/em> iz\u0161el pri zalo\u017ebi Incus, ki so jo leta 1970 ustanovili improvizatorji Derek Bailey, bobnar Tony Oxley in Parker s finan\u010dno pomo\u010djo novinarja Michaela Watersa. Pozneje sta jo vodila Parker in Bailey, spor dolgoletnih tovari\u0161ev in za celotno improsceno kar mu\u010den razhod sredi osemdesetih letih pa je pomenil, da jo je do smrti vodil Bailey. In ob hladnih dopisovanjih izdal \u0161e kaj Parkerjevega, ki je pozneje ustanovil lastno zalo\u017ebo psi in nekatere teh albumov za Incus ponatisnil na cedejih.<\/p>\n

\u017divo se spomnim, da sem \u0161e sve\u017ee tiskanega The Snake Decides<\/em> kupil na festivalu Soo\u010denja<\/em> v avstrijskem Nickelsdrofu in z njim \u0161e drugo solisti\u010dno mojstrovino za Incus, Baileyjeve improvizirane etude za akusti\u010dno kitaro, Notes<\/em>. Ko sem album za solo sopransaksofon doma prvi\u010d polo\u017eil na gramofon, me je takoj zadelo in odpeljalo. Vajo sem v naslednjih dneh ponavljal. Vsaj zame gre za enega izmed najpomembnej\u0161ih solisti\u010dnih saksofonskih albumov nove muzike, improvizirane godbe, nasploh glasbe svobodnega, nemirnega duha. Je ob boku zgodovinskega For Alto<\/em> (1970) Anthonyja Braxtona (glej \u00bbrobni album\u00ab \u0161t. 14), po intenzivnosti, glasbeni\u0161ki invenciji in imaginaciji, v obvladovanju glasbila, v soni\u010dnih razse\u017enostih.<\/p>\n

Na svoji spletni strani Parker med drugim zapi\u0161e: Rojen v Bristolu leta 1944. Altsaksofon za\u010del igrati pri \u0161tirinajstih letih. Bil ob\u010dudovalec Paula Desmonda, zaradi neizmernega ob\u010dudovanja in vpliva Johna Coltranea preklopil na tenorsaksofon in sopransaksofon. Namenil se je \u0161tudirati botaniko, toda leta 1962 je \u0161el v New York, sli\u0161al Cecila Taylorja z Jimmyjem Lyonsom in Sunnyjem Murrayjem in se dokon\u010dno premislil, \u017eelel je igrati \u00bbfree jazz, kakor so ga imenovali tedaj\u00ab. Ni ravno ves \u010das igral free jazza, je tudi svobodno improviziral v \u0161estdesetih s prijatelji z majhne angle\u0161ke scene, med prvimi je za\u010del sodelovati z nem\u0161kimi improvizatorji\/svobodnja\u0161kimi jazzarji in je leta 1968 snemal v zasedbi za legendarni album Petra Br\u00f6tzmanna Machine Gun <\/em>(glej \u00bbrobna albuma\u00ab \u0161t. 4).<\/p>\n

Leta 1970 je za Incus posnel prvi album kot \u00bbvodja zasedbe\u00ab skupaj z Baileyjem in nizozemskih bobnarjem Hanom Benninkom \u2013 The Topography of the Lungs<\/em>. To je bil za\u010detek dobre fonografske zgodbe, ki se je pozneje z Incus skrhala. Ta album so ponatisnili lani decembra na cedeju ob njegovi sedemdesetletnici in Parker je v novi spremni besedi k cedeju med drugim zapisal: \u00bbV vmesnih \u0161tiridesetih in \u0161e nekaj letih od njegovega izida je idealizem izvirne spremne besede malone nesmiselno potokel neoliberalni (neofa\u0161isti\u010den bi bil primernej\u0161i izraz) korak v globalno gospostvo. Sr\u010dno podpiram okoljevarstvena, protivojna gibanja in gibanja \u00bbZavzemimo\u00ab in bi rad spodbudil mlaj\u0161e poslu\u0161alce, naj poi\u0161\u010dejo pot, da bodo \u017eiveli \u017eivljenja brez vme\u0161avanja in nadzora tistih, ki odlo\u010dajo v korporativnih pisarnah. Naj vas ta glasba napolni z dodatno energijo in pod\u017ege va\u0161o imaginacijo\u00ab.<\/p>\n

Naj ta Parkerjev citat velja tudi za njegov solisti\u010den album. Evan Parker je bil zmerom izrecno politi\u010den, socialisti\u010dno oster, ko je \u0161lo za dru\u017ebene boje in nasprotja – v intervjujih, pogovorih v dru\u017ebi, med prijatelji, da politi\u010dnih in razrednih sovra\u017enikov raje ne omenjamo. Nikoli ni bil goli \u00bbestet\u00ab, ki se je umikal v varne katakombe \u00bbsodobne glasbene umetnosti\u00ab (uf, kako suh izraz). Te svoje ideje, \u010dustva, muziciranje, razmi\u0161ljanja je vna\u0161al v godbo, ne direktno, toda bodite prepri\u010dani, da jih je. V tem se seveda njegova generacija improvizatorjev do temeljev razlikuje od ve\u010dine dana\u0161njih, mlaj\u0161ih glasbenikov, ki gojijo \u00bbprosto\u00ab improvizacijo. Parkerjeva je dejavno \u017eivela svoje utopije in tudi do\u017eivela kak\u0161no polomijo na zafrknjeni poti v iskanju glasbene svobode, ki je zmerom te\u017eavna, od glasbenika terja ob\u010dutljivo socialno senzibilnost.<\/p>\n

The Snake Decides<\/em> je eden velikih, neprese\u017eenih vrhov evropske svobodne improvizacije. Pihalcu je ime Evan Parker. Piha v sopransaksofon.<\/p>\n

(psst: \u017dal z YT samo naslovni komad, druge si oskrbite sami. Slika na YT posnetku pa tudi bizarno zavaja, je goljufivo ka\u010dasta.)<\/p>\n