{"id":11560,"date":"2015-04-01T11:18:07","date_gmt":"2015-04-01T09:18:07","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11560"},"modified":"2015-04-01T11:48:30","modified_gmt":"2015-04-01T09:48:30","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-44","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11560","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (44)"},"content":{"rendered":"

\"BS\"<\/a><\/p>\n

Butthole Surfers : Locust Abortion Technician<\/em><\/strong> (Touch and Go, 1987)<\/p>\n

Tole ni prvoaprilska \u0161ala. Bend iz Teksasa je bil ena najbolj\u0161ih resnih, odrezavih, do konca prignanih kreativnih glasbenih \u0161al neodvisnih osemdesetih let. Butthole Surfers so zadnji \u010dlen velike \u010detverice hardcore gverile v ZDA, ki vsemu skupaj \u0161ele podeljuje (ne)smisel po pionirskih Black Flag: se pravi, da so zraven bendov H\u00fcsker D\u00fc, Meat Puppets in Minutmen.<\/p>\n

Divji, neukro\u010deni, upi\u010deni, zarolani, groteskni, neizmerno kreativni in najbolj eksperimentalni med vsemi na\u0161tetimi. \u010cista anomalija, ki se je dogajala na kreativni periferiji, kar je njihov doma\u010di kraj San Antonio bil. Bili so ena sama velika motnja, kolikor so sami moteno, pretirano izpolnjeni z raznimi substancami, tavali v prostore, od koder ni bilo povratka. Rock, in rocka iz vseh koncev in krajev je bilo pri njih ogromno, je po Butthole Surfers zvenel druga\u010de: bil je hrupen, psihedeli\u010den, agresiven in lebde\u010de odliman, ru\u0161il je ute\u010dene konvencije. Segli so \u010dez, \u010deprav so posegali tudi po navadnih rockovskih \u00bbklasikih\u00ab in jih predelali tako, kot nih\u010de pred njimi. Samo zasukajmo si njihovo tevtonsko verzijo \u00bbAmerican Woman\u00ab kanadskega benda The Guess Who z drugega albuma BS, Rembrandt Pussyhorse <\/em>(1986), zaradi katerega se je glas o nekem bendu iz Teksasa \u0161iril \u010dez oceane tudi k nam, zlasti na valove ljubljanskega Radia \u0160tudent; tako mo\u010dno, da je naslednje leto pri\u0161lo do enega izmed najbolj zoprnih spodletelih sre\u010danj. Butthole Surfers so bili \u017ee najavljeni kot nastopajo\u010di na majski prireditvi Druga godba, toda nekaj dni prej so bili zaradi \u00bbzdravstvenih te\u017eav\u00ab (preve\u010d vsega za anti-ikono benda Gibbyja) primorani odpovedati nadaljevanje evropske turneje. Nikoli zares ne bomo izvedeli, kaj bi njihov koncert pomenil za festival Druga godba, za na\u0161e kraje sploh, ki so bili tedaj glede koncertov precej razvajeni in hudirjevo dobra destinacija z dobro, poznavalsko in tudi po svoje razvratno publiko. Popravek starega, odlaganega dolga dolga leta za tem pripetljajem z njihovim koncertom v Festivalni dvorani je bil namigljaj, kaj smo zamudili. Butthole Surfers so sloveli po povsem ubrisanih \u017eivih nastopih, ru\u0161ilnih, teatrskih, nepredvidljivih minispektaklih, ki so drezali v vse \u010dute, z video projekcijami, celo plesalkami in Gibbyjevimi izbruhi norosti.<\/p>\n

Suhoparni podatki pravijo, da so se tam na jugu zbirali \u017ee konec sedemdesetih let, sestavili pa v za\u010detku osemdesetih, okrog leta 1981. Glavna krivca za bend prismuknjeno obscenega imena sta seveda Gibby Haynes (kitara, vokal, saksofon) in Paul Leary (kitara, vokal). Na tem albumu, ki so ga snemali v doma\u010dem studiu v najeti bajti, igrata \u0161e precej redna bobnarka Teresa Nervosa in basist Jeff Pinkus (oba sta nekajkrat od\u0161la iz benda in se vanj vra\u010dala).<\/p>\n

V doma\u010dem prirejenem studiu so eksperimentirali, po svoje obdelovali zvok, ki je produkcijsko popa\u010den, a popolno luknji\u010dav, poln tonskih zank, skriven\u010denega modificiranega glasu, trd in prostran. Je banalen in iskriv hkrati. Za BS seveda velja pravlji\u010dno reklo \u00bbZrcalce, zrcalce povej, kdo je najbolj odka\u010den v de\u017eeli tej\u00ab. So med glavnimi kandidati za titulo, \u010deprav je seznam v tedanjih turobnih ZDA zajetno dolg.<\/p>\n

Izbor albuma niti ni lahek. \u017de pristno odprto hardcorovski Rembrandt Pussyhorse<\/em> je vreden vsega greha, ampak tudi naslednji za pri\u010dujo\u010dim, Hairway to Steven <\/em>(1988), dreza v nemogo\u010de kote.<\/p>\n

Ampak odlo\u010ditev je tudi lahka. \u017de ko boste zasli\u0161ali uvoden, sluzav, filmsko idili\u010den pogovor med o\u010detom in sinom (O\u010dka?, Ja, sin \u2026 Kaj pomeni ob\u017ealovanje? … No, sin …) , vas Gibby in kameradi speljejo v samo nekaj ve\u010d kot tridesetminutno do kraja hudirjevo dramo, po kateri je bilo svoje dni marsikomu prijetno slabo od omedlevice. Kak\u0161en album. Ne rock nasploh, ne HC v vseh mutacijah po tem artefaktu pa\u010d ni mogel biti ve\u010d isti zdrajsani dolgcajt, tudi druge zvrsti robnih muzik, ki so se pe\u010dale s studijskimi \u010darovnijami in segale onkraj zapovedanih kli\u010dejev in obrazcev, niso mogle biti. Locust Abortion Technician <\/em>tako reko\u010d ponuja eno izmed definicij robnega albuma v \u010dasih, ki so bili mra\u010dni, a se je marsikaj \u0161e zdelo odprto, celo optimisti\u010dno ravno zaradi imaginacije bendov, kot so bili BS. Kako smo se motili.<\/p>\n