{"id":11567,"date":"2015-04-03T05:00:39","date_gmt":"2015-04-03T03:00:39","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11567"},"modified":"2015-04-01T16:45:09","modified_gmt":"2015-04-01T14:45:09","slug":"poslusajmo-filme-ex_machina","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11567","title":{"rendered":"POSLU\u0160AJMO FILME: Ex_Machina"},"content":{"rendered":"

Mitja Reichenberg<\/p>\n

Stroj kot nekdanji \u010dlovek \u2013 ali obratno?<\/strong><\/h1>\n

Ex_Machina <\/em>(Alex Garland, glasba Geoff Barrow in Ben Salisbury, 2015)<\/p>\n

\u00a0\"\"<\/a><\/strong><\/p>\n

Ko bomo imeli pred o\u010dmi in v u\u0161esih film Ex_Machina<\/em>, v prvi vrsti ne smemo nehati misliti filma, ki je bil narejen pred mnogimi leti. Gre za znanstveno fantasti\u010dno dramo z naslovom Iztrebljevalec<\/em> (Blade Runner<\/em>, Ridley Scott, 1982), za katerega je glasbo tedaj naredil Vangelis. Preplet obeh filmov je preplet tega, kar bi lahko imenovali vpra\u0161anje \u010dlove\u010dnosti. Gre namre\u010d za idejo, da bodo (ali pa so \u017ee) humanoidni roboti nadomestili \u010dloveka, saj bodo bistveno bolj popolni, vzdr\u017eljivi in vsestranski, kakor pa je \u010dlovek \u2013 njihov kreator.<\/p>\n

Del te ideje nosi v sebi tudi film A. I. umetna inteligenca<\/em> (A. I. Artificial Intelligence<\/em>, Steven Spielberg, 2001), vendar bi za spajanje vseh treh morali imeti na razpolago nekoliko ve\u010d prostora, kakor pa ga je tukaj. Kakorkoli \u2013 ugotovimo lahko, da se \u010dlovek \u017ee dolga leta trudi, da bi bil ‘kreator’ tega, kar je mi\u0161ljeno kot ‘\u017eivo bitje’. Filmski poskusi se\u017eejo vse do znamenitega filma Frankenstein<\/em> (James Whale, 1931), kjer se po\u0161ast resni\u010dno spra\u0161uje o tem, kdo je pravi stvor: ali dr. Henry Frankenstein, ki ga je ustvaril, ali pa on, ki je bil ustvarjen. In tukaj je \u0161e morda najstarej\u0161i filmski zapis o o\u017eivljanju: Metropolis<\/em> (Fritz Lang, 1927), v katerem nori profesor\/znanstvenik Rotwang ‘ukrade’ \u017eivljenje mlademu dekletu Mariji in obudi svojo \u017eeno-stroj, imenovano Hal. Slednjemu liku se seveda pokloni Stanley Kubrick \u0161tirideset let kasneje v filmu 2001: Odiseja v vesolju<\/em> (2001: A Space Odyssey<\/em>, 1968) in ustvari HAL 9000 kot ra\u010dunalnik. Tako lahko vidimo, da je hrepenenje \u010dloveka o\u010ditno veliko. Toda \u2013 kaj je \u017eivljenje?<\/p>\n

To vpra\u0161anje si postavljajo pravzaprav vsi roboti, ki jih \u010dlovek obsodi na obstoj, spomnimo se samo \u0161e filma Jaz, robot<\/em> (I, Robot<\/em>, Alex Proyas, 2004). V vseh teh sci-fi filmskih premi\u0161ljevanjih gre v prvi vrsti za odnos med ra\u010dunalni\u0161kim\/robotskim\/umetnim svetom in \u010dlovekom. Toda dandanes poznamo \u017ee kiberneti\u010dna bitja in \u017ee zelo dobro vemo, kako delujejo, prav tako pa se \u010dlovek \u017ee poslu\u017euje ra\u010dunalni\u0161kih delov in si jih vgrajuje v svoje telo. In tako je \u017ee nastal cyborg<\/em> (cybernetic organism<\/em>, torej kiberneti\u010dno telo). Kombinacija organizma in biomehani\u010dnih-ra\u010dunalni\u0161kih delov. Pa\u010d glede na funkcijo, ki jo \u017eelimo dose\u010di.<\/p>\n

Film Ex_Machina<\/em> v bistvu pripoveduje torej staro zgodbo, toda ne bistveno bolj verjeten, neposreden na\u010din, kakor so to po\u010deli snovalci pred mnogimi leti. Kar je morda \u0161e pomembno je dejstvo, da tak\u0161en film in tak\u0161no premi\u0161ljevanje ve\u010d ni del znanstvene fantastike, temve\u010d preproste vsakdanjosti. Glasbo za tokratni filmski pogled na to, sta napisala Geoff Barrow in Ben Salisbury.<\/p>\n

\"\"<\/a>Geoff Barrow (rojen 1971) je angle\u0161ki skladatelj, za seboj pa ima \u017ee \u0161tiri omembe vredne projekte. Film Ex Macnina mu je prvi celove\u010derni igrani film, pred tem se je preizku\u0161al na dokumentarnem filmu. Ben Salisbury (roje 1970) je prav tako angle\u0161ki komponist, nekoliko manj znano ime v svetu filmske glasbe, \u010deprav ima za seboj \u017ee 14 ve\u010djih projektov \u2013 eden bolj relevantnih pa je njegov glasbeni doprinos k filmski seriji \u017divljenje sesalcev<\/em> (The Life of Mammals<\/em>, David Attenborough, 2002-2003), saj je napisal glasbo za kar deset delov. Pri filmu Ex_Machina<\/em> sta zdru\u017eila mo\u010di in naredila precej zanimivo partituro. Poslu\u0161ajmo, kaj nam imata za ponuditi. \u0160e prej pa nekaj besed o samem filmu: Ex_Machina<\/em> velja za enega najbolj provokativnih filmov zadnjih let, ki prou\u010duje podro\u010dje umetne inteligence. Slednja se vedno bolj odmika od znanstvene fantastike in postaja skoraj\u0161nja realnost, kar spro\u017ea polemike in poraja \u0161tevilna vpra\u0161anja o posledicah tovrstnega raziskovanja. Intenziven psiholo\u0161ki triler nas popelje v osr\u010dje tveganega eksperimenta in se poigral z nevsakdanjim ljubezenskim trikotnikom, v katerem je zvestoba razpeta med \u010dlovekom in strojem. Caleb (Domhnall Gleeson), \u0161tiriindvajset-letni programer, zmaga na internem slu\u017ebenem tekmovanju in osvoji glavno nagrado, ki mu prinese enotedensko dru\u017eenje z genialnim direktorjem podjetja Nathanom (Oscar Isaac). Ko prispe na izolirano gorsko lokacijo ugotovi, da je direktorjev dom pravzaprav raziskovalna ustanova, v kateri se odvija najve\u010dji znanstveni dogodek v zgodovini. Tudi sam bo sodeloval v njem, saj bo komuniciral s prvo resni\u010dno umetno inteligenco na svetu, ujeto v telesu lepe robotke z imenom Ava (Alicia Vikander). Povsem prevzet nad dogajanjem ne sluti, da se bo fascinanten eksperiment hitro sprevrgel v nevarno psiholo\u0161ko bitko.<\/p>\n

Prvi glasbeni stavek ima naslov The Turing Test<\/em>, torej Turingov test<\/em>. Kaj je to? Kmalu po drugi svetovni vojni je angle\u0161ki matematik Alan Turing, ki je sodeloval tudi pri gradnji prvih ra\u010dunalnikov, razmi\u0161ljal o tem, ali lahko stroji mislijo. Hitro je ugotovil, da je to preve\u010d abstraktno vpra\u0161anje, zato ga je posku\u0161al preoblikovati v nekaj bolj oprijemljivega in preprostega. Razmi\u0161ljati je za\u010del o metodi, kako bi lahko v praksi razlikovali med umetno in naravno inteligenco. Kako bi lahko razsodili o tem, ali je neka naprava sposobna misliti. Ena od najbolj preprostih mo\u017enosti je, da se s strojem pogovorimo, in \u010de njegovih odgovorov na vpra\u0161anja ne moremo razlo\u010diti od odgovorov, ki nam jih da \u010dlovek, potem med umetno in naravno inteligenco ni ve\u010d razlike.<\/p>\n

Turingov test, kot so pozneje poimenovali tak\u0161en pogovor, je zelo preprosto re\u010deno metoda, kako preveriti, ali je nekdo \u010dlovek ali stroj. V eno sobo zapremo \u010dloveka, v drugo pa nekoga, za katerega ne vemo natan\u010dno, ali je \u010dlovek ali stroj. Obema lahko postavljamo vpra\u0161anja, na katera morata odgovarjati. Hkrati pa ne vemo, v kateri sobi je kdo. \u010ce po dalj\u0161em razgovoru ne moremo ugotoviti, v kateri sobi je \u010dlovek, je tisto drugo bitje uspe\u0161no re\u0161ilo test. Po Turingovem kriteriju ga ne moremo razlo\u010diti od resni\u010dnega \u010dloveka. Turingov test je torej na\u010din, kako lahko zgolj s serijo vpra\u0161anj in odgovorov, ki si jih prek tipkovnice izmenjamo z dvema osebama, ugotovimo, ali se pogovarjamo s strojem ali s \u010dlovekom. Stroj prestane Turingov test, \u010de razsodnik ne more razlo\u010diti, ali se pogovarja s \u010dlovekom ali s strojem. Glasba pri\u010denja z dolgim tonom, prav s takim, s kakr\u0161nim je pri\u010del neko\u010d Richard Wagner svojo pripoved o Nibelungih. Glasba se kmalu prelevi v harmoni\u010dno preigravanja, mi pa imamo ob\u010dutek, da padamo vedno globlje v svet onkraj na\u0161ega zaznavanja. V tej nekajminutni glasbeni zgodbi se pravzaprav zgodi \u017ee skoraj ves film: glasbena elektronika nam ponudi ob\u010dutke, da gre za prava glasbila, \u010deprav s kan\u010dkom u\u0161esa vemo, da gre za umetno napravljene zvoke, ki nadvse spretno posnemajo svoje originale. Toda \u2013 ob\u010dutek je tisti, ki nas vodi. In ob\u010dutek je ponovno tisti, ki nas vara. A to sploh vemo?<\/p>\n

Geoff Barrow in Ben Salisbury svojo glasbeno zgodbo nadaljujeta s kompozicijo, ki ima naslov Watching<\/em>, torej opazovanje, gledanje. Ker vemo, da je pogled vezan na enega na\u0161ih \u010dutov, torej na vid, mu moramo pa\u010d v neki meri zaupati. Toda mi ne gledamo in ne opazujemo samo z o\u010dmi, nevroznanstveniki pravijo celo, da gledamo z mo\u017egani. Z o\u010dmi samo zajemamo svetlobne dra\u017eljaje. In kaj je to, kaj gledamo? Vsekakor gre za zapleten proces, saj si moramo to, kar gledamo, tudi razlagati. V tem pa nastane tista te\u017eava: razlaga je mnogokrat povezana z na\u0161im \u010dutenjem, ob\u010dutenjem in razumevanjem. Iz tega pa nastaja interpretacija sveta, ki ga opazujemo. Tako je tudi Caleb sprva opazoval, nato pa si stvari razlagal. Nekatere pravilno, nekatere pa seveda napa\u010dno. Glasba pri tem prav ni\u010d ne pomaga. Naslednji glasbeni del ima naslov Ava<\/em>. Gre za glasbeni opis robotke, privla\u010dne, prikupne, spogledljive, romanti\u010dne, \u010dutne ma\u0161ine. Ali pa?<\/p>\n

Sledi glasba z naslovom Falling<\/em>, kar je nekak\u0161en glasbeni kalejdoskop materiala, ki sta ga Geoff Barrow in Ben Salisbury \u017ee predstavila \u2013 toda prav v tem je morda poanta. Nenehno namre\u010d poslu\u0161amo podobne glasbene fraze in imamo ob\u010dutek druga\u010dnosti, vendar smo ostali z u\u0161esi pripeti na nekaj drobnih glasbeno-ritmi\u010dnih elementih, kar pa nas tukaj preseneti je le premi\u0161ljen in na\u010drtovan crescendo<\/em>, stopnjevana ritmi\u010dna disonan\u010dna napetost, ki se no\u010de in no\u010de sprostiti. Seveda ne, saj padamo. Toda kam?\"\"<\/p>\n

Glasba se nadaljuje v nov svet: I Am Become Death<\/em>. Spra\u0161evanje o smrti je enako spra\u0161evanju o \u017eivljenju. Na oboje zagotovo nimamo dobrega odgovora. Lahko pa ga ima robot \u2013 saj on stoji na obeh koncih, bi lahko rekli. Toda zavedanje enega in drugega konca (ali: enega in drugega za\u010detka) je iluzija \u010dloveka, ki ho\u010de verjeti, da je \u010das linearen in da mu je vse podrejeno. Glasba se ponovno povrne k dolgemu za\u010detnemu tonu in nas postavi nad sam dogodek. Smrt tako ni ve\u010d dejanje \u017eivljenja, temve\u010d neko popolnoma novo dojemanje le-tega. Morda pa gre samo za odnos vklop-izklop funkcije, samo stikalo moramo najti. In \u010de gre v eno smer, gre prav gotovo tudi v drugo: torej izklop-vklop. Naslednji stavek ima naslov Hacking-Cutting<\/em> in nas \u017eeli prepri\u010dati, da je Ava skupek palic, vijakov, \u017eic, kablov, elektronskih vezij in \u0161e celega kupa drugih materialov. A ko bolj natan\u010dno premi\u0161ljujemo svoje telo, lahko ugotovimo, da smo iz tak\u0161nih materialov sestavljeni tudi mi. Le da jih imenujemo druga\u010de: kosti, \u017eile, kite, mi\u0161ice, jetra … V \u010dem je razlika?<\/p>\n

V nadaljevanju sli\u0161imo del z naslovom The Test Worked<\/em>. Osupljivo. Test deluje. Razlike med Avo strojem in Avo osebo so prakti\u010dno izbrisane. \u010clovek je postal (kon\u010dno) stroj in vsekakor je stroj postal (kon\u010dno) \u010dlovek. In ker ni ve\u010d razlike, tudi ni ve\u010d pomembno, kako temu bitju re\u010demo. Glasba se sre\u010duje z zvoki, ki pa temu nasprotujejo. Globoki, zaviti toni se no\u010dejo osamosvojiti in za\u017eiveti v svoji \u017eivljenjski ritmiki \u2013 nenehno i\u0161\u010dejo sorodno harmonijo, s katero bi lahko postali vsaj interval, \u010de \u017ee ne sozvo\u010dje, torej akord. Ko to prenesemo v \u010dlove\u0161ko \u017eivljenje pa zlahka ugotovimo, da mnogi ne zmorejo so-bivati niti v intervalnem razmerju tako, kakor bi morali. Glasba temu pravi konsonan\u010dni odnos, torej odnos stabilnega intervala \u2013 v nasprotju z disonanco, ki je nenehno labilna in potrebuje svoj razvez, svojo konsonan\u010dno razre\u0161itev. \u0160e dobro, da imamo robote, a ne? Ve\u010d kot odli\u010den del ima naslov The Skin<\/em>, torej ko\u017ea<\/em>. Ker gre pri \u010dloveku za organ, ki je vezan na mnogo dra\u017eljajev, je vendar eden poglavitnih tip. Geoff Barrow in Ben Salisbury se tej glasbi posvetita z vso pozornostjo in ponudita tipajo\u010de tone, kratke pulze, ki se drug za drugim zlagajo v nami\u0161ljeno melodi\u010dno frazo. Tako se tip prelevi v glasbeni otip in pred na\u0161imi u\u0161esi pove zgodbo \u010dloveka in stoja, stroja in \u010dloveka v ljubezenskih otipih in ekstazi.<\/p>\n

Glasbeni del z naslovom Out<\/em> je nekak\u0161en ultimativen prehod Ave med tem, kar je razumela kot noter<\/em> in tem, kar je zunaj<\/em>. Ko opazujemo njen odnos do sveta ‘zunaj’, ga zlahka primerjamo z antropolo\u0161kim \u010dudenjem \u010dloveka, da je zemlja okrogla, da velja v vesolju heliocentri\u010den sistem in da obstaja gravitacija, \u010deprav je ne vidimo. Ava spoznava, da obstajata dva svetova. Eden zanjo in eden za tisto, kar ona predstavlja. Vendar moramo pri tem opozoriti \u0161e na eno nianso: obstaja namre\u010d \u0161e svet, v katerem se njo opazuje. Tako, kakor vsako bitje. Zaklju\u010dek celotnega popotovanja pa predstavlja glasba z naslovom Bunser Burner<\/em>. To skladbo so naredili The Cuts<\/em>, kar je rock skupina iz Kalifornije. Ker so ostali zvesti temu, kar sta ponudila \u017ee Geoff Barrow in Ben Salisbury, med vsem skupaj ni prav velike razlike. \u010ceprav uradno ve\u010d ne obstajajo, pa se prilo\u017enostno o\u010ditno \u0161e sestanejo in naredijo nekaj tak\u0161nega, kot lahko sli\u0161imo ob koncu filma Ex_Machina<\/em>.<\/p>\n

Ob koncu le \u0161e ena misel: obstaja avtomatiziran Turingov test, imenovan CAPTCHA (Completely Automated Public Turing Test to Tell Computers and Humans Apart<\/em>). To je program, ki zna sestaviti in oceniti test, ki ga sam ne zna re\u0161iti. Gre namre\u010d za program, ki je namenjen temu, da iztreblja programe-robote. In kako deluje? Sre\u010date ga na internetu: pred nami je vizualna naloga, pri kateri moramo obi\u010dajno prepisati nekaj \u010drk in \u0161tevilk, ki jih vidimo na sliki zamazane ali ukrivljene. In pametni program iz na\u0161ega odgovora prepozna, ali smo \u0161e\u00a0ljudje, ali pa smo \u017ee roboti. Res dobro.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Ali smo res to, kar mislimo, da smo?<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":11570,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-11567","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11567","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=11567"}],"version-history":[{"count":6,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11567\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11578,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11567\/revisions\/11578"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/11570"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=11567"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=11567"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=11567"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}