{"id":11697,"date":"2015-04-16T01:48:29","date_gmt":"2015-04-15T23:48:29","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11697"},"modified":"2015-04-14T08:54:36","modified_gmt":"2015-04-14T06:54:36","slug":"plosca-dwight-yoakam-second-hand-heart-rhino-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11697","title":{"rendered":"Plo\u0161\u010da: Dwight Yoakam \u2013 Second Hand Heart (Rhino, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"yoakam_secondhand\"<\/a><\/p>\n

Moram priznati, da sem zadnjih deset let od Dwighta Yoakama<\/a> \u017eelel manj generi\u010dne muzike. Vse v redu in prav: album Blame The Vain<\/em> ni bil slab, 3 Pears<\/em> ni bil dober, a ni bilo energije, ki jo je razdajal v osemdesetih in na za\u010detku devetdesetih let, ko je s \u0161e nekaterimi junaki, denimo z Earlom in Lovettom, stal kot \u201c\u010duvaj ognja\u201d sredi zmede instantnega nashvillskega popa, in tudi komercialnega uspeha je bilo bolj malo. Prehitro je bil zadovoljen. Celo z iskrenim albumskim poklonom Bucku Owensu. Posve\u010dal se je igralski karieri in albumi so se zdeli bolj obrobna dejavnost, tako je med predpredzadnjim in predzadnjim minilo sedem let. V teh letih se je nabralo za \u010deden kup\u010dek filmskih vlog in v vseh se je izkazal kot dober karakterni igralec, s katerim je treba resno ra\u010dunati. Nakar je ugotovil, da bi rad igral elektriko in se z Epiphonom pogodil za svojo \u201csignature\u201d kitaro. Zdelo se je, da se iskrica vra\u010da, nakar se je v igri pojavil Beck, ki se je prikazoval \u017ee na 3 Pears, a brez posebnega rezultata.<\/p>\n

\u010cisto druga zgodba je novi album, na katerem se je Dwightu spet dokon\u010dno pri\u017egala v\u017eigalica. Beck je bil pri nastajanju baje vseprisoten, tudi kot dobri duh, ki kultnega umetnika spodbuja, naj spet \u201czajaha svojo Hondo\u201d. Yoakam se ni pustil prepri\u010devati. \u017de prvi trije singli, ki smo jih na iTunes dobili v prednaro\u010dilu, so dokazali, da bojo padale glave. Beatlovska Second Hand Heart<\/em>, pa rockabillyjevska Liar<\/em><\/a>, kjer v za\u010detku sli\u0161imo studijski pogovor, ko Yoakam pi\u0161mevuhovsko re\u010de: dajmo tole vseeno posnet \u010disto za zabavo! Rezultat je njegov najbolj\u0161i rokenrol v zadnjih dvajsetih letih. Po rockabillyju di\u0161ita tudi Off Your Mind<\/em> in The Big Time<\/em><\/a>, obe vredni ve\u010dkratnega poslu\u0161anja. Nekoliko ustavi konje le na koncu, v zaklju\u010dni V\u2019s Of Birds<\/em>, pa \u0161e tokrat gre za intenzivno countryrockersko balado, ki je s prispodobo jate kot nala\u0161\u010d za konec. \u010clovek, ki je vdihnil altercountryjevsko \u017eivljenje v Elvisovo Suspicious Minds<\/em> in iz queenovskega lenobnega swinga Crazy Little Thing Called Love<\/em> naredil ognjevit barski rockabilly, spotoma pa se uspe\u0161no loteval tako pesmi Johnnyja Casha kot Beatlov (seveda, ob lastni kvalitativno nezamerljivi avtorski produkciji), pravzaprav nikoli ni bil zares alter ali country. Vedno je bil zlasti rocker s twangom, kar je dokazal tudi leta 2000 na \u010disto akusti\u010dni plo\u0161\u010di dwightyoakamacoustic.net<\/em>, na kateri je sam z akusti\u010dno kitaro predelal svoje uspe\u0161nice in nekatere druge manj znane pesmi. In \u010de za to sploh \u0161e potrebujemo potrditev, jo dobimo v predelavi pesmi Man Of Constant Sorrow<\/em>, ki je iz stanleyjevskega bluegrassa in dylanovskega folka postala (na trenutke chuckberryjevski) masten rokenrol \u201cza ku\u010dni savet\u201d, domala \u017ee \u201cstatement\u201d, glasbena rde\u010da nit celotne plo\u0161\u010de, kot je uvodna In Another World<\/em> po avtorjevih besedah duhovna rde\u010da nit plo\u0161\u010de.<\/p>\n

Dwight se z \u201crabljenim srcem\u201d vra\u010da tja, od koder ni pravzaprav nikoli od\u0161el, le za nekaj let je postal ob poti. Koristilo mu je. Zares razveseljiv dogodek, tale nova plo\u0161\u010da. Dale Watson se bo moral letos zelo potruditi in tudi nekateri drugi Yoakamovi kolegi, denimo Rodney Crowell in Emmylou Harris sta na novi plo\u0161\u010di spet nekolikanj preve\u010d omledna.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Njegov najbolj\u0161i rokenrol v zadnjih 20 letih<\/p>\n","protected":false},"author":30,"featured_media":11698,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6,4],"tags":[],"class_list":["post-11697","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-plosce","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11697","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/30"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=11697"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11697\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11699,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11697\/revisions\/11699"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/11698"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=11697"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=11697"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=11697"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}