{"id":11701,"date":"2015-04-17T05:00:36","date_gmt":"2015-04-17T03:00:36","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11701"},"modified":"2015-04-15T10:51:16","modified_gmt":"2015-04-15T08:51:16","slug":"poslusajmo-filme-nocni-lov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11701","title":{"rendered":"POSLU\u0160AJMO FILME: No\u010dni lov"},"content":{"rendered":"
\"\"<\/a><\/span><\/strong><\/h6>\n
<\/h6>\n
v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0<\/span><\/strong><\/h6>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

Mitja Reichenberg<\/p>\n

O\u010de in sin za eno no\u010d<\/strong><\/h1>\n

No\u010dni lov <\/em>(Run All Night<\/em>, Jaume Collet-Serra, glasba Tom Holkenborg, 2015)<\/p>\n

\"\"<\/a><\/strong><\/p>\n

Bolj ali manj gotovo je, da svet vodijo tisti, ki jih ne vidimo. Vidimo korporacije, njihova imena in logotipe, ne vidimo pa oseb, ki so za njimi. V\u010dasih je to dobro, v\u010dasih pa ne. Predvsem tedaj, ko \u017eelimo neki korporaciji zaupati, pa ne poznamo ozadij, iz katerih je le-ta zgrajena in ne poznamo motivov in ideologij, za katerimi tak\u0161ne korporacije stojijo. Tega je zagotovo ve\u010d, kakor pa si lahko predstavljamo \u2013 sploh v svetu velikih kapitalskih nalo\u017eb, iger, ban\u010dnih sistemov, borz, dr\u017eavnih in\u0161titucij, posrednikov in \u0161e in \u0161e. Brez konca in kraja mo\u017enosti korupcije, la\u017ei, ubojev in sploh vsega, kar spada zraven k uspehu. Kakor, da brez tega sploh ve\u010d ne gre. Morda pa res ne.<\/p>\n

O tem govori tudi ta film. Govori sicer \u0161e o \u010dem drugem, a je \u017eal potisnjeno tako dale\u010d v ozadje, da se ne sli\u0161i in ne vidi. Torej: mafijski morilec Jimmy Conlon (Liam Neeson) iz Brooklyna ima za seboj \u017eivljenje, polno ob\u017ealovanja in dejanj, ki jih ne more vzeti nazaj. Hipne odlo\u010ditve, ki ga preganjajo sleherno budno uro kot tudi v sanjah in ki se \u2013 tako ali druga\u010de \u2013 vra\u010dajo in mu povzro\u010dajo gorje, ali, \u0161e huje, uni\u010dujejo njegove ljubljene. In to no\u010d bo zaradi svoje hitre odlo\u010ditve moral be\u017eati pred zagotovo smrtjo. Jimmy je svoje \u010dase slovel kot \u00bbgrobar\u00ab in je vsekakor \u017ee videl lep\u0161e \u010dase. Dolgoletnega najbolj\u0161ega prijatelja mafijskega \u0161efa Shawna Maguireja (Ed Harris) zdaj, pri petinpetdesetih, preganjajo pretekli grehi in trdovratni policijski detektiv (Vincent D\u2019Onofrio), ki Jimmyju \u017ee trideset let diha za ovratnik. Zdi se, da Jimmy zadnja leta edino uteho najde le \u0161e na dnu kozarca z viskijem. A ko tar\u010da postane njegov odtujeni sin Mike (Joel Kinnaman), se mora Jimmy odlo\u010diti med zlo\u010dinsko dru\u017eino, ki jo je bil izbral, in pravo dru\u017eino, ki jo je bil zapustil pred mnogimi leti. Mike je na begu in Jimmy se za pretekle napake lahko odkupi zgolj tako, da sina obvaruje pred usodo, kakr\u0161na zagotovo \u010daka njega samega \u2013 na napa\u010dnem koncu pu\u0161kine cevi. Nikamor se ne more zate\u010di in eno samo no\u010d ima, da se odlo\u010di, komu je zvest \u2013 in naposled le nekako poravna vse storjene krivice.<\/p>\n

\"\"<\/a>Glasbo je napisal Tom Holkenborg (rojen 1967), imenovan tudi Junkie XL, v\u010dasih pa kar JXL. Je nizozemski multiinstrumentalist in pri filmskih projektih je \u017ee sodeloval. Leta 2005 ga najdemo skupaj s Tonyjem Scottom pri filmu Domino<\/em> (Tony Scott, 2005), potem se pojavi kot soustvarjalec ob Hansu Zimmerju pri filmu Vzpon Viteza teme<\/em> (The Dark Night Rises<\/em>, Christopher Nolan, 2012), napoveduje pa se tudi sodelovanje pri filmu Batman proti Superman: zora pravice<\/em> (Batman v Superman: Dawn of Justice<\/em>, Zack Snyder, 2016), ponovno z roko v roki s Zimmerjem. Kakorkoli \u2013 tudi tokrat je naredil svoj temen, mra\u010den, impulziven zvo\u010dni prostor, s katerim je prepredel in napolnil film No\u010dni lov<\/em>. Poslu\u0161ajmo ga.<\/p>\n

Uvodni, torej prvi del, ima naslov Prologue<\/em>. Glasba se sprehodi v notranjost spominov, v umirajo\u010dega \u010dloveka, ki je pravkar spoznal, da je ves opus njegovih dejanj pravzaprav kataklizma smrti. Kaj pomeni pravzaprav \u017eivljenje? Tom Holkenborg se z glasbo postavi nad harmonijo in nas prepusti spustu v globino trzajo\u010de harfe. Se je tam pri\u010delo? Seveda ne \u2013 na koncu ni ideje o pregledu \u017eivljenja, na koncu je, kakor pravi Jimmy, ob\u017ealovanje. Ob\u017ealovanje vseh trenutkov, ki jih ne more\u0161 priklicati nazaj, da bi jih spremenil. O tem spregovoril prvi del. Temu sledi Main Title<\/em>, drzna in potujo\u010da glasba, osredoto\u010dena na kratke premisleke, ki jih prepoznamo v njeni podalj\u0161ani verziji, saj se odvije nekje med alkoholnimi sanjami in resni\u010dnostjo. \u010cas se postavi \u0161estnajst ur nazaj in tako lahko pri\u010dnemo sestavljati zgodbo, ki je pripeljala do uvodne filmske in glasbene sekvence. Samo to.<\/p>\n

Albiniens at Xmas<\/em> je kratka glasbena pripoved o Albanskih preprodajalcih mamil, ki se pojavijo na bo\u017ei\u010dni ve\u010der. In prav ta ve\u010der predstavlja snidenje, razhod in morda ponovno sre\u010danje o\u010detov in sinov, ki so se tako ali druga\u010de nekje v preteklosti izgubili. Preprodajanje mamil pa je vsekakor dober posel. Po ubojih in streljanju vse povprek, se pojavi glasba Witness<\/em>. Te\u017eava vsega je v pri\u010di, v pri\u010devanju. Resnica nikoli ni tak\u0161na, kakr\u0161na bi si jo vpletena stran \u017eelela, \u0161e ve\u010d: resnica je najve\u010dkrat resnica o dejanjih in vzrokih, ne le o posledicah. Tako se zgodi, da se sinova nekdanjih prijateljev znajdeta pravzaprav v napa\u010dni no\u010di na napa\u010dnem kraju, ob nepravem \u010dasu pa tudi v nepravih odnosih. Sledi I See Those Faces In My Dreams<\/em>, oto\u017ena in premi\u0161ljujo\u010da glasba ob filmskem premi\u0161ljevanju ‘grobarja’. Z ostarelim prijateljem namre\u010d ugotavljata, koliko skupnega imata poleg tistih, ki so na vesti Jimmyja. Morda je res on ta, ki je spro\u017eil, vendar po ukazih svojega velikega ‘\u0161efa’, mojstra Showna. In obrazi, ki se mu prikazujejo, so obrazi preteklosti, ki jih je prav on spremenil v ob\u010destva smrti. Vedeti moramo, da je to pa\u010d tudi ena od resnic poslovnega sveta. In nato: My Michael<\/em>. Divje spoznanje, da je sin Danny izgubil kompas in se podal po o\u010detovih (Shownovih) stopinjah v prepada. Jimmy je samo opravil svoje delo in tako obvaroval sina Mika\/Michaela. Sledi Cop Chase<\/em>, drzna in predvidljiva potegav\u0161\u010dina skorumpiranih policistov, ki ho\u010dejo na vse na\u010dine uboj Albancev pripisati Mikeu, kar pa jih vsekakor stane o\u010detovega (Jimmyjevega) naboja. In no\u010d se lahko pri\u010dne.<\/p>\n

Priznanje, ki ga Jimmy izre\u010de svojemu prijatelju je kratko: I Just Killed Your Boy<\/em>. Iz same glasbe lahko razberemo ob\u017ealovanje, vendar iz konteksta filma izvemo, da gre bolj za ob\u017ealovanje usode, ki je tako spletla niti, kakor pa za ob\u017ealovanje samega dejanja. Uboj je Jimmyju \u017eal \u017ee postal pisan na ko\u017eo \u2013 in ne jemlje ga ve\u010d prav zelo osebno. Gre za to, da je potrebno nekatere stvari pa\u010d urediti na ta na\u010din. Ubiti prijatelju edinega sina pa postavi tudi \u017eivljenje njegovega sina pod velik vpra\u0161aj. Pa naj bo kriv, ali pa tudi ne. Sledi The Station<\/em>, torej postaja, kjer se preganjavica celotne no\u010di pri\u010dne. Tom Holkenborg uporabi precej \u0161ablonsko in predvidljivo glasbeno strukturo, h kateri se \u0161e ve\u010dkrat povrne. Sinkopirani in poudarjeni ritmi\u010dni vzorci nas namre\u010d vodijo preko filma na ta na\u010din, da mnogih razli\u010dnih glasbenih poant sploh ne zaznavamo. Morda je bil to eden od namenov, ki jih je JXL \u017eelel, vendar v to kar te\u017eko verjamemo. Monotonija ritmi\u010dnih matrik postane kaj hitro enoli\u010dno preigravanje \u017ee znanega, poleg tega pa gre za preizku\u0161ene vzorce ‘napenjanja’ vzdu\u0161ja med kadri. Kakorkoli \u2013 z prav ne preveliko razliko se pogreznemo dalje v Just One Night<\/em> in A Little Extra Sugar<\/em>.\"\"<\/a><\/p>\n

Razliko v konceptu zasli\u0161imo \u0161ele v delu I’ll Come After Your Son<\/em>, kakor je Shawn obljubil Jimmyju. Melanholija, ki jo Tom Holkenborg vpi\u0161e v ta glasbeni del, se kaj hitro porazgubi in postane kli\u0161e novega (starega) globokega zvoka, nekje med ob\u017ealovanjem in grozo. Prepri\u010dani smo lahko, da bi bilo mo\u017eno tako impresivne filmske dele in naslove enot zapisati glasbeno tudi bolj zanimivo, kakor pa le premlevati isto z enakim. Predvsem zato, ker film sam omogo\u010da introspekcijo likov preko zgodb, ki se vrstijo vzporedno s filmskim \u010dasom. Sledi The Projects<\/em>, nekak\u0161na simplificirana verzija prvih dramskih glasbenih tem, ki pa v film in preganjavico znotraj le-tega kar dobro sede. K temu vzdu\u0161ju se pridru\u017ei A Nightmare That Won’t Pass<\/em>, nekak\u0161en kvadrat med starima prijateljema (Jimmy-Shawn) in njunima sinovoma (Mike-Danny), le da je Danny \u017ee mrtev. Zanimiv je morda le zaklju\u010dek tega glasbenega dela, saj se melodija pomakne v klavir (kar je sicer lahko \u0161e eden kli\u0161e, vendar deluje) in tako izpoje svojo samotnost v o\u010detovi (Jimmyjevi) glavi. Sledi obra\u010dun prijateljev, ki sta si obljubila, da bosta skupaj pre\u010dkala linijo \u017eivljenja in smrti, in ima naslov po lokaciji, kjer je njun osebni obra\u010dun \u2013 The Train<\/em>. Sama glasba brez slike tukaj ne pomeni prav mnogo \u2013 in se smiselno nadaljuje v del z naslovom Shawn. Prva pika na koncu stavka o skupnem odhodu je narejena.<\/p>\n

Tom Holkenborg nadaljuje s partituro in nam ponudi del The Cabin<\/em>. Gre za idejo oddaljene ko\u010de ob jezeru, kjer sta o\u010de in sin (Jimmy in Mike) pre\u017eivljala nekaj brezskrbnega otro\u0161ko-mladostnega \u010dasa. Glasba je predvidljivo sanjska in celo netipi\u010dno \u010dipkasta, prosojna in rahla, v filmu pa ustvari nekoliko predaha med eno in drugo preganjavico. Sicer se kmalu spremeni in poka\u017ee zobe, zaradi njene izredne dol\u017eine (ve\u010d kot 10 minut) pa se v njej odvije celotna drama samega zaklju\u010dka filmske zgodbe. Vse skupaj se nato se\u0161teje v delu Epilogue<\/em>, kar je nekak\u0161na apoteoza za\u010detka, klavirsko obarvana sanjarija, v katero se prikrade melodija na violon\u010delu kot nekak\u0161na nit ob\u017ealovanja in poslavljanja.<\/p>\n

Kar smo pri razumevanju in premi\u0161ljevanju okoli tega filma pogre\u0161ali (prav tako pa se ne zgodi niti v glasbeni pripovedi), so odnosi med liki, ki tvorijo to pustolov\u0161\u010dino. Zagotovo je najmo\u010dnej\u0161e vpra\u0161anje dejansko vpra\u0161anje odnosa med o\u010detoma in sinovoma \u2013 kar privede na eni strani do iluminacije, pri drugi pa do smrti. Kakor bi \u0161lo za pradavni spopad med Kajnom in Abelom, za o\u010detovo-bo\u017ejo ljubezen in naklonjenost. Kar nam Tom Holkenborg ponudi v glasbi je lahko sicer apoteoza tega, kar gledamo, vendar ni dovolj, da bi mu lahko prav na veliko zaploskali. O\u010ditek je usmerjen predvsem v dejstvo, da se je premalo ukvarjal s samimi liki in odnosi, mnogo preve\u010d pa s preganjanjem po ulicah, s pretepi in uboji, da bi lahko izlu\u0161\u010dil tisto, kar je bil vzrok za nastalo situacijo. \u0160koda \u2013 \u010deprav je film morda prepri\u010dljiv prav po tej plati.<\/p>\n

\u017denske v tem filmu pa so, kako predvidljivo, samo objekti, ki jih je potrebno re\u0161evati, tola\u017eiti, umikati, varovati ali le \u010disto preprosto \u2013 razumeti. Eh.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

O\u010de in sin se kon\u010dno sre\u010data – vendar samo za eno no\u010d.<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":11703,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-11701","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11701","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=11701"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11701\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11714,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/11701\/revisions\/11714"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/11703"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=11701"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=11701"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=11701"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}