{"id":11716,"date":"2015-04-15T12:27:32","date_gmt":"2015-04-15T10:27:32","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=11716"},"modified":"2015-04-15T16:48:50","modified_gmt":"2015-04-15T14:48:50","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-45","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=11716","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (45)"},"content":{"rendered":"

\"sonics\"<\/a><\/p>\n

The Sonics :<\/strong> Here are The Sonics !!!<\/em><\/strong> (Etiquette, 1965)<\/p>\n

 <\/p>\n

Stara dilema – vir prepirov med odjemalci rocka – je bila: ali The Rolling Stones ali The Beatles. Odgovor je: The Sonics. Odgovor je sicer vnazajski. Ve\u010dina na periferiji dolgo \u010dasa ni imela pojma, kdo so The Sonics, kako zvenijo, kako zvenijo leta 1965. Zvenijo? Kri\u010dijo, tulijo, se dajejo ven iz ko\u017ee kot pri norcih. \u017dgejo, navijajo oja\u010devalce. The Sonics so definicija gara\u017enega rokenrola, gara\u017enega punka, kakor so ga po ameri\u0161kih mestih in zaselkih trosili podobni bendi. Do njih smo nekateri dokopali \u0161ele v osemdesetih letih prek arhivskih kompilacij, kot so bile vplivne, nadvse poslu\u0161ane serije kompilacij Pebbles<\/em>; mo\u010dan, prepri\u010dljiv nabor ameri\u0161kih gara\u017enih bendov, bendov bledoli\u010dnih mulcev (punks<\/em>), ki so \u0161li na pot temeljnega mladostnega o\u010di\u0161\u010denja skozi bazi\u010den rokenrol, rhythm & blues s \u00bbpsihadeli\u010dnimi\u00ab dodatki, \u017eilico za novatorstvo in fantazijo. Pebbles <\/em>so sicer za\u010deli izdajati \u017ee v za\u010detku sedemdesetih let, pri nas so v medije bolj prodrli v za\u010detku osemdesetih, tudi prek Radia \u0160tudent, ki je podobno kot vsi ravno v \u010dasu nekega preloma v rockanju in rolanju v njih iskal \u00bbmitske\u00ab genealo\u0161ke rodovnike, se pravi nekaj, kar je bilo izgubljenega in je bilo treba ponovno najti, odkriti, osmisliti, da je imelo vse skupaj nekak\u0161en smisel. In ob poslu\u0161anju HC bendov ga je bilo treba izkopati. Ni bilo jasno, od kod njihove norosti. Bilo je fajn, \u010deprav smo se pri konzumiranju in \u017eanrskih sanjarijah vsi po malem zavedali, da smo pa\u010d baroni Munchausni. Toda to dela vsaka nova, zaporedna generacija utopljenih v muziko in njene \u017eanrske pasti. Scompra si nove in nove genealogije, debla, vire, korenine, da vse skupaj ne visi v zraku. Skratka, The Sonics so bili naenkrat \u00bbprao\u010detje\u00ab pristne, avtenti\u010dne gara\u017ee, ki je manjkala in jo je bilo treba spet na novo utemeljevati, odkriti, postaviti na prestol kot edini pravi, zveli\u010davni na\u010din delanja in konzumiranja muzike, \u010de ho\u010de \u0161e imeti nekaj zrna nezmali\u010denega rokenrola, odmika od njegove proslule industrijske astrologije (saj vemo, King ta, Prince oni, Queen ta, Princess ona itd.).<\/p>\n

Skok v dana\u0161nji \u010das. Lani jeseni mi je odgovorni urednik Nove Muske<\/em> iz New Yorka prinesel darilo skupnega znanca, ponatis prvega LP-ja, albuma The Sonics: Here are The Sonics, <\/em>vinil, ne CD, nikakor mp3. Nekaj let je \u017ee bilo tega, odkar sem jih nazadnje poslu\u0161al. Teden dni so bili na gramofonu. Nikoli niso izginili iz glave. Bum. Hakeljc je v tem, da je ta znanec tudi mened\u017eer \u0161e danes delujo\u010dih, o\u017eivljenih The Sonics in evo \u2013 ravno v\u010deraj je ista naveza poskrbela, da se uho pase po digitalni pakungi novega albuma The Sonics. Ja, The Sonics leta 2015, This is The Sonics.<\/em> In ta stvor \u2013 v njem so trije originalni \u010dlani, stari, koliko?, sedemdeset in ve\u010d? – sumljivo spodobno spominja na nekaj, kar je bilo neko\u010d vrezano na vinil in v telesa ter u\u0161esa odjemnikov, u\u017eiva\u010dev, iskalcev vzporednih svetov.<\/p>\n

Ta vinil nas zanima. Izvorni The Sonics so bili: Gerry Roslie (roj. 1944; orgle, klavir, vodilni glas), Andy Parypa (bas kitara), Rob Lind (saksofon, glas, orglice), Larry Parypa (elektri\u010dna kitara), Bob Bennett (bobni). Doma so bili iz Tacome v zvezni dr\u017eavi Washington. \u0160pilali in pilili so od za\u010detka \u0161estdesetih, leta 1964 so posneli prvo singlico (A stran: komad \u00bbThe Witch\u00ab, B stran: divja priredba Little Richarda \u00bbKeep A Knocking\u00ab) za majhno zalo\u017ebo drugega popularnega gara\u017enega benda Wailers. Lokalnim mulcem se je utrgalo nanjo. Bend je slovel po divjih, nebrzdanih nastopih, Gerry Roslie je premogel mani\u010dni glas in karizmo, ki je spominjala na najbolj\u0161e grlene, vro\u010di\u010dne glasove \u010drnskih pevcev rhythm and bluesa in jih spo\u0161tljivo predelala in adaptirala.<\/p>\n

Here are The Sonics <\/em>so snemali v Seattlu leta 1965 na dvokanalni magnetofon z enim samim mikrofonom, ki je direktno ujel vse, kar so vedno igrali \u2013 tu se spomnimo na podobno gesto Stooges in Fun House<\/em>. Potrdilo totalne \u00bblo-fi\u00ab, neodvisne tonske produkcije, ki uveljavlja in potrjuje estetiko gara\u017enega zvoka, neizbru\u0161eno, direktno, napadalno, zamegljeno prodorno. Ujeti fizi\u010dno delo, \u0161vic in nekaj imamentne odblodelosti, recept gara\u017ee. Komadi so iz vseh vetrov, avtorski in priredbe bluesovskih in rokenrol klasik. \u010cisti \u00bbback to the future\u00ab, paralelni svet, orgelski sound in kri\u010davi tenorsaks, prisvajanje najbolj\u0161ih kri\u010da\u010dev R&B-ja, odmik od spoliranosti popevkarskih rokenrolerjev. Nobenega bo\u017eanja, emocij pa ogromno. Teenage pop limanice v najbolj\u0161i alternativni izvedbi. To so bili The Sonics. \u00bbThe Witch\u00ab, \u00bbPsycho\u00ab, \u00bbNight Time is the Right Time\u00ab \u2026 Tudi naslednji album, The Boom <\/em>(1966), ni od muh. Soni\u010dna mladezen na kvadrat.<\/p>\n