Pobesneli Max: Cesta besa <\/em>(Mad Max: Fury Road<\/em>, George Miller, glasba Tom Holkenborg, 2015)<\/p>\n \u00a0 Re\u017eiser George Miller, ki je tudi sicer o\u010de post-apokalipti\u010dnega \u017eanra, je ustvaril legendarno fran\u0161izo o pobesnelem Maxu. Tokrat se vra\u010da s filmom Pobesneli Max: Cesta besa<\/em> (Mad Max: Fury Road<\/em>) v svet cestnega bojevnika Maxa Rockatanskyja (Tom Hardy). Tega preganja njegova divja preteklost in je prepri\u010dan, da bo pre\u017eivel edino, \u010de se po svetu potika sam, vseeno pa se zdru\u017ei s skupino, ki se prebija prek pustinje v bojnem vozilu, za katerim krmilom sedi elitna carica Furiosa (Charlize Theron). Pobegnejo iz Citadele, ki jo ustrahuje Immortan Joe (Hugh Keays-Byrne), kateremu je bilo odvzeto nekaj nenadomestljivega \u2013 zato zbobna vse svoje \u010dete in upornike neusmiljeno preganja v skrajno napeti ‘cestni vojni’. Glasbo je tokrat napisal Tom Holkenborg (rojen 1967), imenovan tudi Junkie XL, v\u010dasih pa kar JXL. Je nizozemski multiinstrumentalist in pri filmskih projektih je \u017ee sodeloval. Leta 2005 ga najdemo skupaj s Tonyjem Scottom pri filmu Domino<\/em> (Tony Scott, 2005), potem se pojavi kot soustvarjalec ob Hansu Zimmerju pri filmu Vzpon Viteza teme<\/em> (The Dark Night Rises<\/em>, Christopher Nolan, 2012), napoveduje pa se tudi sodelovanje pri filmu Batman proti Supermanu: zora pravice<\/em> (Batman v Superman: Dawn of Justice<\/em>, Zack Snyder, 2016), ponovno z roko v roki s Zimmerjem. Pred kratkim smo njegovo glasbo sli\u0161ali v filmu No\u010dni lov <\/em>(Run All Night<\/em>, Jaume Collet-Serra, 2015), tokrat pa prihaja izza platna ponovno njegov temen, mra\u010den, znan apokalipti\u010dni zvok. Sicer pa bo film premierno prikazan na Filmskem festivali v Cannesu v \u010detrtek, 14. maja 2015.<\/p>\n Tisti, ki \u0161e pomnimo filmsko zgodovino, se moramo ozreti za nekaj trenutkov prav tja. Pobesneli Max<\/em> je nastal namre\u010d pred ve\u010d kot tridesetimi leti v filmu Pobesneli Max: Cestni bojevnik<\/em> (Mad Max<\/em>, George Miller, 1979). Glavno in legendarno vlogo je tedaj odigral mladi Mel Gibson ob njem pa je bila Joanne Samuel (kot Jessie). Antologijsko glasbo je napisal Brian May (1934-1997), katerega pa ne gre zamenjati z glasbenikom, kitaristom nekdanje britanske rock-skupine Queen<\/em>. Kasneje je pri\u0161el te\u017eko pri\u010dakovani drugi del z naslovom Pobesneli Max 2<\/em> (Mad Max 2<\/em>, George Miller, 1981), v katerem je \u0161e vedno vztrajal Mel Gibson, glasbo pa je naredil prav tako May. \u0160tiri leta kasneje je bil \u0161e Pobesneli Max 3<\/em> (Mad Max Beyond Thunderdome<\/em>, George Miller, 1985) in kakor je kazalo, se je Mel Gibson s svojo vlogo kot Max Rockatansky poslovil. Glasbo je naredil Maurice Jarre \u2013 in sledil smernicam, ki jih je nastavil May. Tako se je ta zgodba v preteklosti zapakirala v legendo. Omeniti moramo \u0161e film Mad Max Renegade<\/em> (Paul Miller, 2011), katerega re\u017eiserja ne gre zamenjati z Georgeom Millerjem, \u010deprav je glasbo pripravil tik pred smrtjo Brian May in dal morda filmu neki ‘zgodovinski’ pe\u010dat. Toda sedanji film, Pobesneli Max: Cesta besa <\/em>(Mad Max: Fury Road<\/em>, George Miller, 2015), prihaja kot ‘uradno’ \u010detrto nadaljevanje osnovne ideje in glasbo je napisal \u017ee omenjeni Junkie XL. Pa mu prisluhnimo.<\/p>\n Glasbeni del The Ring<\/em> pri\u010dne prav tako, kakor bi poslu\u0161ali obrnjeno partituro Wagnerjevega ‘prstana’, saj se globoki (godalni) pulzi prelevijo v katarzi\u010dno figuro, ujeto nekje med wagnerjanskim Renom in Holkenborgovo pu\u0161\u010davo. Oboje je namre\u010d prostor, v katerem neko splo\u0161no videno \u017eivljenje \u010dloveka ni mo\u017eno. Sledi Into The Canyon<\/em>, znana glasbena dirka, kakor smo jo \u017ee vajeni iz podobnih filmskih kombinacij, nato pa Brothers in Arms<\/em>, kar je kaoti\u010dna kakofonska struktura na meji rock-apokalipti\u010dnih spektaklov najtemnej\u0161ih sil vesolja. Bratje v oro\u017eju postanejo tako tudi bratje v smrti, a to je \u017ee druga zgodba. Del The Chase <\/em>se spogleduje z \u017ee sli\u0161anim materialom samega uvodnega dela, ki pa v svojem srednjem delu preraste v epsko melodi\u010dno strukturo, v kateri pa\u010d prevladujejo emocionalni elementi zmage, upanja in uspeha. Sledi Movin On<\/em>, nekoliko umirjena, premisleku namenjena glasba, ki pa nas bolj kot ne pripravlja na The Bog<\/em>, kompozicijo skoraj \u010diste elektronike in pulziranja. Redemption<\/em> se ne ozira prav mnogo na filma in ustvarja svojo, \u010dustveno morda preve\u010d nabito vzdu\u0161je, sploh pa The Return to Nowhere<\/em>, ki bi tudi lahko bila popolnoma izpu\u0161\u010dena \u2013 saj ne ponudi prav posebnega glasbenega do\u017eivetja. Morda je zanimiva le kot nekak\u0161na reminiscenca tega, kar \u017ee itak v filmu debelo uro do\u017eivljamo: pregon, stres, pobijanje in katastrofo.<\/p>\n Glasba Claw Trucks<\/em> se navezuje neposredno na sliko in zgodbo, del Immortan<\/em> pa ponovno na \u017ee do\u017eiveto Citadelo<\/em>. Deli, kot so Chapter Doof<\/em>, Walhalla Awaits<\/em> in My Name Is Max<\/em> ne prina\u0161ajo ni\u010desar novega, samo nekak\u0161no recikla\u017eo prej\u0161njih pretresanj, \u0161ele Let Them Up<\/em> se povrne v smiselno zgrajene glasbene okvire in spregovori o lep\u0161i plati \u017eivljenja: upanju. Sledi Mary Jo Bassa<\/em>, kar je epska prigoda na robu filmskih poslavljanj in tragike, vse skupaj pa na koncu zape\u010dati Coda<\/em>, nekak\u0161na pika na koncu glasbenega stavka.<\/p>\n Lahko bi rekli, da je celotna partitura smiselno zaokro\u017eena, saj nas (tako tudi film) na svoj na\u010din pripelje naokoli, ponovno v premi\u0161ljevanje o tem, kako in kaj nastane v trenutku, ko zamenjamo \u017eivljenje za smisel: ma\u0161\u010devanje in boj za obstanek. Tako se novi Pobesneli Max<\/em> postavlja na kri\u017ei\u0161\u010de med legendo Mela Gibsona in hkrati v napoved prihajajo\u010de apokalipse \u010dlove\u0161ke norosti, ki ne pozna drugega, kakor globoko sovra\u0161tvo in prenapeto uni\u010devalno energi\u010dnosti. Morda pa je to tisti del resnice, ki jo \u017eelimo vedno znova odrivati in ji nikoli pogledati zares v o\u010di.<\/p>\n Kako \u017ee? Dru\u017eba prihodnosti bo dru\u017eba so\u010dutja in sobivanja, ali pa je sploh ve\u010d ne bo.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/05\/Mad-Max-4_2-600x393.jpg\")
<\/a><\/strong><\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/05\/Mad-Max-4_3-600x338.jpg\")
<\/a>Celotna partitura ima kar 26 delov, od katerih so si nekateri sicer precej podobni, saj vsebujejo elemente, ki jih je Tom Holkenborg pa\u010d uporabil kot gradnike pri svoji celotni glasbeni zgodbi. Prva, morda najbolj prepoznavna tema, ima naslov Survive<\/em> in daje tisti temeljni zvok, zabrisan med tema\u010dne gmote basovih pulzov in oddaljenih raztrganin neke navidezne melodike. Sledi Escape<\/em>, logi\u010dno nadaljevanje, ki pa vsebuje \u017ee ve\u010d elektronike in ritmi\u010dnih fragmentov, ki nas popeljejo po cesti usode, novim te\u017eavam naproti. Seveda iz tega izhaja Immortan’s Citadel<\/em>, nekak\u0161en prehodni glasbeni rov, v katerega se stekajo odplake pobeglih junakov, novih tema\u010dnih sil in \u017ealostne preteklosti. Tom Holkenborg celo sledi idejam prvih filmov in glasbi, ki jo je tedaj postavil May, vendar z mnogo bolj sodobnimi zvoki in prepri\u010dljivo dinamiko. Tako se Blood Bag<\/em> znajde med mo\u010dnimi in hitrimi, drznimi glasbenimi elementi, iz katerih izhajata nato Buzzards Arrive<\/em> in Spikey Cars<\/em>. Oba dela dajeta filmu novo glasbeno podobo, nov zvo\u010dni design, v katerega nas vle\u010de tudi zgodba. Glasbeni hrup, ki vsake toliko prekrije zvo\u010dne u\u010dinke se zajeda v glasbeno sliko do te mere, da ga ni ve\u010d mogo\u010de odlepiti, postane vodilni motiv skladateljevega po\u010detja, s katerim napolnjuje veliko platno. Storm Is Comning<\/em> je narejen v stilu velikih in mogo\u010dnih partitur, katere bi v tej zvo\u010dni maniri delali tudi pred petdeset ali ve\u010d leti, \u010de bi imeli tak\u0161ne snemalne in produkcijske mo\u017enosti, kakor jih imajo veliki filmski studii danes. In Tom Holkenborg nadaljuje: We Are Not Things<\/em>. V tem delu se spogleduje s skoraj ‘klasi\u010dno’ filmsko glasbo, vredno Steinerja ali Jarrea, vendar se z godalnim zvokom pribli\u017euje bolj konceptom simfoni\u010dnih elementov, kot pa prvotne, mra\u010dne elektronike. Tako se prej\u0161nji apokalipti\u010dni glasbeni \u00a0pridih spremeni v Mahlerjevo orkestracijo, morda \u0161e toliko bolj drasti\u010dno emocionalno katastrofo, kot jo prihodnost predvideva \u2013 prav tako, kakor bomo sli\u0161ali kasnej\u0161o Many Mothers<\/em>. Tudi Water<\/em> je postavljen v razumevanje tega dualizma sveta, dvojnosti med neko\u010d in danes \u2013 predvsem v prepri\u010danju, da so zemeljski viri pitne vode neomejeni.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/05\/Mad-Max-4_4-421x600.jpg\")
<\/a><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/05\/Mad-Max-4_5-600x400.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"