De\u017eela jutri\u0161njega dne: Svet onkraj <\/em>(Tomorrowland<\/em>, Brad Bird, glasba Michael Giacchino, 2015)<\/p>\n Tokrat prihaja neposredno iz studia Walta Disneyja navdu\u0161ujo\u010da skrivnostna pustolov\u0161\u010dina dvakratnega Oskarjevega nagrajenca Brada Birda, v kateri je zaigral prav tako z oskarjem nagrajeni George Clooney. Birda poznamo \u017ee iz let 2004 in 2007, ko je re\u017eiral animirane celove\u010derne filme in bil okronan z Oskarjem \u2013 gre za film Neverjetni<\/em> (The Incredibles<\/em>, 2004) in pa Ratatouille<\/em> (2007), kar pomeni, da mu ‘svet onkraj’ zagotovo ni preve\u010d tuj. Sicer pa smo lahko njegove re\u017eiserske ve\u0161\u010dine opazovali tudi v filmu Misija: Nemogo\u010de \u2013<\/em> Protokol duh<\/em> (Mission: Impossible \u2013 Ghost Protocol<\/em>, 2011), kar mu je morda dalo nekoliko filmskega navdiha za neverjetne stvari. Kakorkoli – filmska zgodba tokrat pravi takole: povezana s skupno usodo, se nekdanji otro\u0161ki genij Frank (George Clooney), prenasi\u010den z razo\u010daranjem, ter Casey (Britt Robertson), bistra in optimisti\u010dna najstnica, ki kar \u017eari od radovednosti nad vsem znanstvenim, odpravita na nevarno nalogo razkritja skrivnosti enigmati\u010dnega mesta nekje v \u010dasu in prostoru imenovanega \u201cDe\u017eela jutri\u0161njega dne \u2013 Svet onkraj\u201d. Kar morata storiti tam, za vedno spremeni svet in njiju. Glasbo je napisal v filmskem svetu kar znan komponist Michael Giacchino (rojen 1967).<\/p>\n Michael Giacchino je svojega prvega in do sedaj edinega oskarja prejel leta 2009 in sicer za glasbo v filmu V vi\u0161ave<\/em> (Up<\/em>, Pete Docter in Bob Peterson, 2009), za skupen projekt z Birdom, film Ratatouille,<\/em> pa je bil leta 2008 nominiran. Sicer ima za seboj \u017ee ve\u010d kot sto filmskih partitur, kar je pravzaprav kar precej. Tudi \u017ee omenjenio film Misija: Nemogo\u010de \u2013<\/em> Protokol duh<\/em> (Mission: Impossible \u2013 Ghost Protocol<\/em>, Brad Bird, 2011) je bil tandemsko delo, njegova glasba pa pravzaprav eden opaznej\u0161ih elementov. Sedaj prihaja na filmska platna tudi v novem filmu jurske fran\u0161ize, imenovanem Jurski svet<\/em> (Jurassic World<\/em>, Colin Trevorrow, 2015), nekak\u0161nem nadaljevanju Spielbergovih za\u010detkov izpred mnogih let. A o tem filmu kasneje. Sicer pa je Michael Giacchino opozoril nase s filmsko partituro za film Greh<\/em> (Sin<\/em>, Michael Stevens, 2003), potem kar uspe\u0161no komedijo Nova v dru\u017eini<\/em> (The Family Stone<\/em>, Thomas Bezucha, 2005), nato Misija: Nemogo\u010de III<\/em> (Mission: Impossible III<\/em>, J. J. Abrams, 2006) in pa legendarno obnovljeno verzijo sci-fi Zvezne steze<\/em> (Star Trek<\/em>, J. J. Abrams, 2009). Pred nedavnim je naredil tudi glasbo za film Zora planeta opic<\/em> (Dawn of the Planet of the Apes<\/em>, Matt Reeves, 2014), vendar je bil film in z njim glasba ve\u010d ali manj spregledan \u2013 razen nominacije za Oskarja (vizualni u\u010dinki). Tokratna partitura nas popelje v kar precej dolgo popotovanje, saj ima kar 24 delov.<\/p>\n V nadaljevanju sli\u0161imo Casey V Zeitgeist<\/em>, ponovno klavirsko obarvano serenado, v katero skladatelj ujame oto\u017ene in barvite zvoke mlade Casey Newton. Ne smemo spregledati \u0161e izjemno zanimive vloge, ki jo ima pri tem mo\u017e z imenom Nix (Hugh Laurie), saj bi prav brez njega ne bilo pomembnih spoznanj. Tako sledi Ultimate Experience<\/em>, barvita in igriva glasbena komedija, ki se nadaljuje v A Touching Tale<\/em>. Zgodba, ki jo je bilo potrebno spoznati in povedati je hkrati tudi zgodba, ki ve\u017ee dve realnosti \u2013 pa naj bosta \u017ee kakr\u0161ni-\u017ee-koli. Michael Giacchino opravlja svoje delo dobro in premi\u0161ljeno. Sledi tema\u010dnej\u0161i del partiture: World’s Worst Shop Keepers<\/em>, v katerem se komponist spogleduje s sodobnej\u0161imi glasbeno-filmskimi prijemi in nam ponudi tudi sliko, ki postavlja tale filma v lu\u010d tema\u010dnej\u0161e pravljice. Tako nadaljujemo \u0161e v Just Get in the Car<\/em>, hitrostno dirko na temo kratkih in sunkovitih tonov in zvokov. V enakem duhu je Texting While Driving<\/em>, kar se \u0161e nikoli ni izkazalo za zelo primerno \u2013 in tudi tukaj se ne. Vsaj ne povsem. Del Frank Frank<\/em> je tema\u010dnej\u0161i odgovor na sicer bolj liri\u010dno in pravlji\u010dno sestavljanko, namenjen pa je Franku Walkerju. Kako in zakaj \u2013 pa je potrebno videti in izvedeti iz filma. Sledi All House Assault<\/em>, glasba, ki se veri\u017ei nekako sama vase. S hitrimi postopnimi ritmi\u010dnimi sekvencami nas spreminja v vrtinec slike in zvoka, iz katerega je skoraj nemogo\u010de ube\u017eati. Toda filma in zgodbe \u0161e zdale\u010d ni konec. Tudi People Mover and Shaker <\/em>je partitura, ki je postavljena na humorno in stra\u0161no simfoni\u010dno barvito osnovo, v filmu pa deluje izrazito pripovedno in sugestivno. Del What ne Eiffel!<\/em> ni prav ni\u010d kaj posebnega, ve\u010d ali manj temelji na za\u010detnih fanfarah uvodne glasbe, ki se pa sedaj precej podrejajo sliki \u2013 sploh s svojim mikimi\u0161kanjem (mickey-mousing). Disney, pa\u010d. Po precej razburljivih obratih in mo\u017enostih strmoglavljenja skozi zgodbo, glasba vendar varno pristane \u2013 Welcome Back, Walker<\/em>. Z zvon\u010dki ho\u010de\u0161-no\u010de\u0161 spominja na Williamsovo partituro za filme Harry Potter, a to je skoraj pri\u010dakovano. Tematika je tako blizu, da iskra ustvarjalnosti med komponisti pa\u010d zlahka presko\u010di. Ponovno smo v ideji Lohengrinove idile: Sphere and Loathing.<\/em> Michael Giacchino se je o\u010ditno pri Wagnerju kar precej nau\u010dil. As the World Burns<\/em> je morda najbolj pravlji\u010dno zasnovan partiturni del, tako po svoji glasbeno-dramatur\u0161ki zgradbi, kakor tudi po orkestraciji in umestitvi v sam film. Temu sledi divja jaga-baba: The Battle of Bridgeway<\/em>, nekoli manj posre\u010deno opona\u0161anje glasbenih bitk, ki jih je pred nedavnem zasnoval Howard Shore za vse filme Petra Jacksona: od Gospodarja prstanov<\/em> pa do Hobita<\/em>.<\/p>\n Za konec je tukaj \u0161e The Hail Athena Pass<\/em>, nadaljevanje bitke, nato pa Electric Dreams<\/em>, ne\u017ena in \u010dipkasta glasbena pripoved, natan\u010dno tak\u0161na, kakor bi poslu\u0161ali Disneyjeve junake izpred petdeset in ve\u010d let. Celotna glasbena zgodba pa se izte\u010de v dveh korakih: prvi je Pins of a Feather<\/em>, rahla melodija \u2013 prav tak\u0161na, kakor so vlakna peresa; in pa End Credits<\/em>, herojska juhuhu konjenica, s katero sicer ni ni\u010d narobe, \u010de bi melodi\u010dno in ritmi\u010dno ne spominjala preve\u010d na drugi filmski \u017eanr \u2013 vestern. Ne vemo, kdo si je tole kon\u010dnico resni\u010dno za\u017eelel, toda Michael Giacchino bi lahko vsaj dvakrat premislil, preden bi tole nalimal na slovo iz De\u017eele jutri\u0161njega dne<\/em>. Tudi sam pravlji\u010dni konec druge polovice te odhodnice ne da zadovoljive pike na i<\/em>, pa naj bo Disney \u0161e tako nesre\u010den.<\/p>\n \u0160e nasvet: pazite, kaj poberete s tal!<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/06\/Tomorrowland_2-600x375.jpg\")
<\/a><\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/06\/Tomorrowland_3-600x295.jpg\")
<\/a>Prvi del ima naslov A Story About the Future<\/em> in nas prav po pravlji\u010dno popelje nekam, kjer \u0161e nismo bili, niti sanjali. Zavedati se moramo, da je tovarna sanj, imenovana Walt Disney, dejansko to\u010dno to, kar prezentira: mo\u017ene nemo\u017enosti in sanjske resnice. Po uvodu zasli\u0161imo A Prologue<\/em>, prakti\u010dno uverturo v vse, kar se ima zgoditi. Michael Giacchino izbira tako klasi\u010den glasbeni material, da mu v hipu verjamemo, da resni\u010dno obvlada svojo obrt. Morda \u0161e ve\u010d: obvlada tudi vse Disneyjeve prijeme, komponente in podtone. Skladba You’ve Piqued My Pin-trist<\/em> nas postavi na to\u010dko, kot moramo verjeti, da je lahko od sponke odvisna prihodnost planeta \u2013 in ne samo to. De\u017eela ‘onkraj’ te sponke ima mnogo ve\u010d za pokazati in povedati, kakor pa de\u017eela na tej strani. Torej tisto Realno, ki bi naj bilo na\u0161e vesolje, tukaj in zdaj. A je res tako? Giacchino nadaljuje prav v tem, nekoliko neobremenjenem duhu: Boat Wait, There’s More!<\/em> Orkestracija je to\u010dno tak\u0161na, kakor smo je bili vajeni od nekdaj \u2013 hi\u0161a Walta Disneyja pa\u010d stavi na zgodovino. In moramo priznati, da se ji spla\u010da. Pohitevajo\u010di ritmi in akordi se ulovijo v idejo Edge of Tomorrowland<\/em>. \u010ce smo do sedaj nekako pohiteli preko glasbenih delov, saj so se nam zdeli presneto znani in neproblemati\u010dni, pa je tukaj potrebno ustaviti konje za nekaj taktov. Sam za\u010detek je namre\u010d skoraj copy-paste prvih 15-20 taktov znamenite Wagnerjeve partiture, uverture v dramo Lohengrin<\/em>. Prav tako ne manjka zvok roga, tako zna\u010dilnega Wagnerjevega podpisa. Tako lahko razumemo, da je Michael Giacchino dober u\u010denec in da ve, kam ponesti svojo idejo in na\u0161e uho, da nam z glasbo pri\u010dara od\u010darano de\u017eelo onkraj na\u0161e stvarnosti. Igrivost, s katero nadaljuje, se sicer porazgubi v osnovni, izhodi\u0161\u010dni ideji, vendar ne moremo spregledati velikega motiva, ki ga je do sem pripeljal. Tudi Lohengrin<\/em> se odvija v de\u017eeli izmi\u0161ljije in \u010de bi se zelo potrudili, bi lahko v njen na\u0161li tudi idejo za tale film.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/06\/Tomorrowland_4-600x338.jpg\")
<\/a><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/06\/Tomorrowland_5-600x600.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"