{"id":12311,"date":"2015-06-12T21:45:27","date_gmt":"2015-06-12T19:45:27","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=12311"},"modified":"2015-06-13T12:37:55","modified_gmt":"2015-06-13T10:37:55","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-50","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=12311","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (50)"},"content":{"rendered":"

\"ornette<\/a><\/p>\n

Ornette Coleman : Dancing in Your Head<\/em><\/strong> (A&M, 1976)<\/p>\n

 <\/p>\n

Ornette Coleman (1930 \u2013 2015) je bil ena izmed osrednjih kreativnih sil glasbe 20. stoletja. Ob smrti glasbenika nove muzike in ne samo jazza, iz katerega je iz\u0161el, be\u017eal, bil z njim na vseh ravneh v nenehnem dialogu in spopadu, je robni album dol\u017eno posvetilo nekemu obdobju, ki se z njegovim odhodom nepreklicno zaklju\u010duje. Rad se je imenoval \u00bbskladatelj, ki izvaja svojo lastno glasbo\u00ab, vsaj od sedemdesetih let naprej. S tem se je v na\u0161o rubriko uvrstil \u017ee drugi album Ornetta Colemana – po Change of the Century <\/em>iz leta 1959 (glej robni album \u0161t. 10<\/a>).<\/p>\n

Tokrat ne segamo po prelomnih albumih njegovega legendarnega kvarteta, k svobodnemu muziciranju, ki je pomenilo radikalni prelom v \u0161estdesetih letih. Podajamo se v \u010das, ki ga zlasti jazzovsko zgodovinopisje ceni manj, k njegovim bendom, ki so v marsi\u010dem ostali nerazumljeni, druga\u010dni, a vedno znova colemanovski, presenetljivi, sve\u017ei, novi.<\/p>\n

Ornette Coleman je z vsako novo zasedbo tudi v sedemdesetih letih ubranil avtoriteto nemirnega kreativca. Ustanovil je elektri\u010dni harmolodi\u010dni funkovski bend Prime Time, s katerim je nadaljeval avanturo, a v marsi\u010dem nadaljeval in nadgrajeval glasbeno idejo kvarteta iz leta 1959. Prime Time je bil ena najbolj vznemirljivih zasedb sedemdesetih in osemdesetih let na newyor\u0161ki in svetovni sceni. Koncert skupine Prime Time je bilo enkratno do\u017eivetje. Imel je vse, podajal je vse: rock, funk, improvizacijo in strogo skladanje, ostrino in ne\u017enost, odgovornost, odprto hermeti\u010dnost, gostost, preplet, izrazito skupinsko igro in zakrite sole. Bil je koherentno in razburljivo glasbeno izkustvo. Bend je bil udejanjenje Colemanovi misli, lastne glasbene teorije o harmolodiki, ki je bila glasbeni sistem in mi\u0161ljenjski manifest. Harmolodike<\/em> (iz HAR<\/strong>mony-MO<\/strong>vement-meLODICS<\/strong>) ni nikoli izrecno razlo\u017eil, obstajajo skice, posami\u010dne razlage, u\u010denja njegovih sodelavcev. Napovedano pisanje in izid knjige pa je venomer odlagal. Toda temeljni koncept je bil odprava konvencionalnih spon harmonije, ritma in melodije, poskus njihove enakovredne rabe, kar je dalo poseben odprto-zaprt sistem in enkraten zven skupine, naj je bila akusti\u010dna ali elektri\u010dna.<\/p>\n

Coleman je idejo harmolodike prvi\u010d javno obelodanil leta 1972, ko je dokon\u010dal svojo simfonijo za simfoni\u010dni orkester in solista (plus dodaten \u00bbjazzovski\u00ab bend). Na albumu, posnetemu z londonskimi simfoniki, je iz\u0161el pri zalo\u017ebi Columbia – Skies of America<\/em>. Osnovna tema simfonije, ki se vedno znova prikrade in izgine iz nje, se nenehno transformira, ponavlja, variira, je tema, ki je postala osnova komada, pravzaprav celotnega albuma Dancing in Your Head. <\/em>Ornette jo je igral redno, tudi na edinem koncertu v Ljubljani na jazz festivalu leta 2004.<\/p>\n

To je bil \u010das novih iskanj, prostislovij, poln osebnih in ekonomskih vzponov in krahov, umikov v osamo, v poglobljeni \u0161tudij glasbe in pou\u010devanje, skladanje, konfliktov z glasbeno industrijo. Mo\u017e je zaslovel zaradi nemogo\u010dih vi\u0161in honorarjev, ki jih je zahteval. Njegova igra je v\u010dasih postajala bolj stilizirana, celo stati\u010dna. Toda Coleman je z vsako novo zasedbo, s katero je snemal in nastopal, triom, kvartetom, kvintetom, presene\u010dal. Nastopal je v glavnem v Evropi in na Japonskem, koncerti v doma\u010dem New Yorku so bili redki. Pripetilo se je, da tam ni nastopil niti enkrat v treh letih.<\/p>\n

Drugi pomemben element pri snemanju tega albuma je bil Colemanovo potovanje v Maroko leta 1973 skupaj s producentom in piscem Robertom Palmerjem. Coleman je \u0161e naprej iskal na\u010dine, kako tvoriti ve\u010dplastno godbo, preplet ritmov, harmonij, melodij, tonalitet, ki prehajajo ena v drugo. Na novo jih je za\u010del razvijati v sre\u010danju z glasbeniki-magi iz izolirane maro\u0161ke vasi Joujouka, potem ko so ga povsem fascinirali posnetki, ki jih je par let prej iz Maroka prinesel in objavil na plo\u0161\u010di \u010dlan Rolling Stones Brian Jones. Coleman je v vasi Joujouka v \u010dasu muslimanskih praznovanj sproti pisal godbo, ki bi se skladala z d\u017eud\u017eu\u0161ko ritualno glasbo. Spoznaval je druga\u010dno unisonost v muziciranju, ki jo je za\u010del pojmovati radikalno druga\u010de od evropske doktrine; kot zlitje melodij razli\u010dno (ne)temperiranih glasbil, d\u017eud\u017eu\u0161ke oboe raita<\/em> in altsaksofona; to je bilo skupno zvo\u010denje brez preizpra\u0161evanj, kaj, od kod je ta glasba. Brez podrejanja. To je prenesel v nov elektri\u010den bend.<\/p>\n

Tretji pomembni element pa je bil, da je v svojo skupino za kraj\u0161o evropsko turnejo prvi\u010d vklju\u010dil kitarista. To je bil James Blood Ulmer, unikaten glasbenik z odprtim u\u0161esom in zvenom, ki je bendu dodajal alikvoten harmonski element in posebno barvo. Zatem je Coleman v bend povabil \u0161e druge povsem nove, mlade glasbenike. Po\u010dasi se je oblikovalo jedro benda Prime Time, nekateri so mu rekli \u00bbfree fusion\u00ab band.<\/p>\n

Dancing in Your Head <\/em>ozna\u010duje za\u010detek te nove glasbene pustolov\u0161\u010dine. Album tvorita dve variaciji na \u00bbtemo iz simfonije\u00ab in pa posnetek skupnega muziciranja Colemana in Palmerja (na klarinetu) z glasbeniki iz Jojouke.<\/p>\n

\u010clani benda (takrat se \u0161e ni imenoval Prime Time) so bili: Bern Nix in Charlie Ellerbee (elektri\u010dni kitari), \/se pravi, da je Ulmer manjkal\/, Ronald Shannon Jackson (bobni) in Rudy McDaniel (elektri\u010dni bas), po spreobrnitvi v islam vsem bolj znan kot Jamaaladeen Tacuma. Coleman je igral na altsaksofon.<\/p>\n

To so osnove in okostje benda Prime Time, ki je sicer do\u017eivljal \u0161tevilne personalne spremembe. Nova, moderna avantura. Kdor ga je sli\u0161al, sam sem ga imel prilo\u017enost videti dvakrat v Italiji, enkrat v osemdesetih in enkrat sredi devetdesetih let, je vedel, zakaj so bili albumi tega benda in koncerti nekaj, o \u010demer je z ob\u010dudovanjem govorila mlada generacija glasbenikov, tako iz New Yorka kot drugod. Dancing in Your Head, <\/em>moto velikega inovatorja nove muzike in moto za dana\u0161njo rabo.<\/p>\n

 <\/p>\n