{"id":12379,"date":"2015-06-16T01:09:02","date_gmt":"2015-06-15T23:09:02","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=12379"},"modified":"2015-06-15T08:01:10","modified_gmt":"2015-06-15T06:01:10","slug":"dale-watson-call-me-insane-red-house-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=12379","title":{"rendered":"Dale Watson \u2013 Call Me Insane (Red House, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"Watson_Insane\"<\/a><\/p>\n

Dale Watson je na FB pred kakim dnevom objavil svojo fotografijo v prisilnem jopi\u010du in dopisal: \u201cNov album Call Me Insane je na voljo!\u201d<\/em> Mojster samoironije je tako posegel globoko v svojo zgodovino, ko je za nekaj \u010dasa resni\u010dno bil varovanec enega od zavodov za du\u0161evno bolne po \u017eiv\u010dnem zlomu, ki ga je do\u017eivel ob prelomu tiso\u010dletja. Takrat je v avtomobilski nesre\u010di tragi\u010dno umrla njegova zaro\u010denka. Watson se je pobral in objavil svoj br\u017e\u010das najpretresljivej\u0161i album Every Song I Write Is For You<\/em>.<\/p>\n

Novi album Call Me Insane<\/em> je klasi\u010dni honkytonkovski izdelek \u2013 takih ne delajo ve\u010d, razen Watsona. \u0160tirinajst pesmi se poslu\u0161a kot zgodovina honky tonka in western swinga, seveda z avtorskimi pesmimi, ki vse \u010drpajo iz teksa\u0161kega izro\u010dila in tudi iz izro\u010dila bakersfieldskega countryja, ki mu je Watson silno privr\u017een. Zlasti njegovemu najrazvpitej\u0161emu predstavniku, Merlu Haggardu. Watson zveni skoraj identi\u010dno kot zgodnji Haggard, kot je zgodnji Haggard zvenel skoraj identi\u010dno kot Lefty Frizzell. \u017dal je ravno ta faktor, ki je na za\u010detku Watsonove kariere poskrbel za sve\u017eino na countryjevski sceni, zdaj osnovna ovira pri nadaljnjem razvoju Watsonove glasbe. Watson zveni preve\u010d kot Haggard in preve\u010d kot sam Watson leta 1996, da bi bil \u0161e prepri\u010dljivo sve\u017e in nam imel povedati kaj novega. Vrti se okrog klasi\u010dnih honkytonkovskih tem, melodije so prav tako \u017ee preve\u010dkrat obrnjene, tako da je edina res izstopajo\u010da pesem Burden Of The Cross<\/em>, ki pa spet silno spominja na Ramblin\u2019 Man<\/em> Hanka Williamsa. Na za\u010detku je to \u0161e \u0161lo, bilo je, kot re\u010deno, sve\u017ee in avtorsko zanimivo, zdaj pa \u017ee nekoliko dolgo\u010dasi.<\/p>\n

Watson je izdal \u0161e tretji del svoje tovornjakarske trilogije. Prvi del iz leta 1998 gre \u0161teti med njegove najbolj\u0161e albume, pomembno poglavje v zgodovini \u201ctovornjakarskega countryja\u201d, vendar pa z drugim delom ni zmogel nadgraditi prvega. Tretji del bomo \u0161e poslu\u0161ali \u2013 na njem je takisto \u0161tirinajst pesmi, kar se zdi odlo\u010dno preve\u010d. Watson je izjemno ploden pisec, a ne preve\u010d strog selektor.<\/p>\n

Ne glede na vse povedano je treba zapisati, da je album Call Me Insane \u0161e vedno milje nad kakr\u0161nokoli nashvillsko konkurenco. \u0160e to\u010dneje: Dale je sploh nima. Tako konkurira zgolj samemu sebi in od albuma Sun Sessions<\/em> (2011) tega ne po\u010dne ve\u010d tako zelo prepri\u010dljivo. Vmes je sicer izdal odli\u010den album Dalevis: Sun Sessions Vol. 2<\/em> (2012), a ga ni promoviral, nakar je 2013 iz\u0161el povpre\u010den El Rancho Azul<\/em>, ki je dobil bolj\u0161o promocijo in s tem pokopal Sun Sessions 2.<\/p>\n

Na novem albumu je tudi poklon Georgeu Jonesu Jonesin\u2019 For Jones<\/a><\/em> z znanim ritmom iz Jonesove uspe\u0161nice White Lightning<\/em>. In, kar ni nepomembno, Watson zna \u0161e vedno izvabiti hudi\u010da in pol iz svojega telekastra. Zadnja leta, zlasti po petdesetem rojstnem dnevu, sledi \u201ccashevski\u201d pojavni mogo\u010dnosti \u2013 tudi njega bi bilo po\u010dasi treba vklesati na goro Rushmore. In v \u017eivo, kot se je \u017ee tolikokrat pokazalo, delujejo vse nove pesmi precej bolj prepri\u010dljivo.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Dale Watson zveni preve\u010d kot Haggard in preve\u010d kot sam Watson leta 1996<\/p>\n","protected":false},"author":30,"featured_media":12380,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6,4],"tags":[],"class_list":["post-12379","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-plosce","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/12379","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/30"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=12379"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/12379\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":12381,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/12379\/revisions\/12381"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/12380"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=12379"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=12379"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=12379"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}