{"id":12612,"date":"2015-07-06T15:20:50","date_gmt":"2015-07-06T13:20:50","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=12612"},"modified":"2015-07-06T15:31:06","modified_gmt":"2015-07-06T13:31:06","slug":"membranes-dark-matter-dark-energy-cherry-red-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=12612","title":{"rendered":"Membranes \u2013 Dark Matter \/ Dark Energy (Cherry Red, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"CDBRED661_front\"<\/p>\n

Pred skoraj tridesetimi leti sem imel najstni\u0161ko sre\u010do uloviti angle\u0161ki postpunkovski bend Membranes<\/strong><\/a> v \u017eivo, na odru. In to kar na dveh zaporednih koncertih, na Humu v Gori\u0161kih Brdih in ve\u010der kasneje v CRMK v \u0160empetru pri Gorici na rojstnodnevnem \u017euru Marjana Ogrinca. Kot predstavnike tedaj aktualne angle\u0161ke postpunk scene smo jih do\u010dakali odprtih rok in u\u0161es, tudi zato, ker jih je angle\u0161ki glasbeni tisk na krilih prodornega albuma Songs Of Love And Fury<\/em> (1986) progla\u0161al za najbolj vro\u010de in izzivalno alter-ime tistega \u010dasa, skupaj z nizozemskimi The Ex in newyor\u0161kimi Sonic Youth. Z uprizorjenim, pokazanim in odigranim na teh dveh koncertih so se dobro usedli v moj spomin.<\/p>\n

\u010ce ne bi spoznal Membranes v njihovem prvem \u017eivljenju, bi me danes, ko so po \u010detrt stoletja izdali novo plo\u0161\u010do, verjetno spreletavala skepsa, mravljinci bi spra\u0161evali, kdo za hudi\u010da so pa zdaj tile na novo zbrani mo\u017eje iz ere postpunka 1980 let\u2026 \u010cetudi \u0161e niste sli\u0161ali za Membranes, dobro prisluhnite njihovemu povratni\u0161kemu albumu, ker so v zrelih letih ohranili najbolj\u0161e atribute iz svojega prvega \u017eivljenja, hkrati pa stopili z velikim korakom naprej od prera\u010dunljivega in golega o\u017eivljanja stare slave za vsako ceno, kar plo\u0161\u010do Dark Matter \/ Dark Energy<\/strong><\/em> postavlja ob bok povratni\u0161kim albumom The Pop Group in Pere Ubu.<\/p>\n

Bolj\u0161ega uvoda v plo\u0161\u010do si niso mogli izbrati kot so jo z mra\u010dno postpunkovsko litanijo The Universe Explodes into a Billion Photons of Pure White Light<\/em>, ki se na koncu sprevr\u017ee v postrockovsko eksplozijo. Uvodna skladba dobro zaobjame oziroma napove vse, kar se zgodi v nadaljevanju te dvojne plo\u0161\u010de, ki ima dve plati istega kovanca. Na eni so nasr\u0161eni in surovi komadi, ki meljejo punkovsko jezo z noiserockovskimi eskapadami, na drugi pa bolj poduhovljene in umirjene skladbe, ki v prepletu eksperimenta, improvizacije in repeticije zapeljejo v bolj psihedeli\u010dne vode in se gibljejo med krautrockovskim tripom, drone ambientom in dubovskim \u017emohtom. Medsebojna uravnove\u0161enost in preto\u010dnost razli\u010dnih motivov in \u010dustvenih nabojev dela plo\u0161\u010do celovito in zaokro\u017eeno.<\/p>\n

Tudi nepoznavajo\u010d ozadja nastanka plo\u0161\u010de \u017ee po parih komadih za\u010dnemo sklepati, da imamo opravka s konceptualnim albumom. Navdih zanj izhaja iz pogovorov frontmana Johna Robba z ameri\u0161kim psihiatrom Joeom Incandelo o univerzumu, \u017eivljenju in smrti (Incandelovo izlaganje lahko sli\u0161imo v amientalni numeri Multiverse Suite<\/em>). Med snemanjem plo\u0161\u010de je preminil o\u010de Johna Robba, kar ji je dolilo mra\u010dne karme (na duh pokojnega o\u010deta med drugim naletimo tudi v pol-naslovnem instrumentalu plo\u0161\u010de Dark Matter<\/em>). Mra\u010dnost \u0161e posebej izstopi na plano v skladbi In The Graveyard<\/em>, v kateri prepoznamo postpunkovski eho 1980 let in ne moremo mimo asociacij na darkersko reggae vibro, ki so jo zagodli Bauhaus, kot tudi mimo zakotnega in grotesknega vzdu\u0161ja kak\u0161nih Alien Sex Fiend ali Ausgang.<\/p>\n

Nasploh Membranes ne skrivajo svojega porekla, vendar se nikakor ne dr\u017eijo zgolj svojega prvega \u017eivljenja, ampak dobro naposlu\u0161ani vpeljujejo v svojo pestro glasbeno govorico tudi elemente, ki pripadajo generacijam \u201cpo Membranes\u201d. V ostrih in napadalnih komadih radi se\u017eejo po noiserockovskem simpatiziranju s punk bluesom v najbolj\u0161i maniri londonskih Penthouse. V skladbi 21st Century Man<\/em> nas kloftajo z nabru\u0161enim basom in raztrganimi kitarskimi akordi, naravnost v faco pa se nam dere in pljuva pridigar prej\u0161njega in tega stoletja, medtem ko se surovost in nastopa\u0161kost Space Junk<\/em> nadaljuje tudi v bibli\u010dni If You Enter The Arena, Be Prepared to Deal with the Lions<\/em>, ki se sprevr\u017ee v ve\u010dvokalno bitko. Prvi hit na plo\u0161\u010di Do the Supernova<\/em> se pa prelevi v dramati\u010dno posko\u010dnico, ko je pogo edina re\u0161itev.<\/p>\n

Celo plo\u0161\u010do odlikuje detaljno zgnetena zvo\u010dna slika anga\u017eiranega benda, ki ni le aran\u017eersko domislil svojih komadov, ampak jih je s \u0161tevilnimi stranskimi detajli, domislicami, za\u010dimbami in kri\u017eanji naredil ve\u010dplastne, da \u0161e zdale\u010d niso na prvo \u017eogo. Dark Matter \/ Dark Energy ni le album, ki je nastal tukaj in zdaj, ni le album, na katerega se bo treba spomniti konec leta ob inventuri leto\u0161nje glasbene bere, ampak v prvi vrsti album zrelih odpadnikov, ki navkljub jezi in razo\u010daranosti nad svetom razbija apati\u010dnost, nagovarja k streznitvi in samoo\u010di\u0161\u010denju. Njene stare znance pa zagotovo najbolj navdu\u0161i, da je tudi v novem \u017eivljenju ostala tako odlo\u010dna in neomajana kot je bila v prvem… o\u010ditno se svet vrti \u0161e naprej po starih tirih in slehernika mu\u010dijo podobni, \u010de ne\u00a0 isti problemi in travme kot so rodove pred nami.\u00a0 Gre za \u017eivljenje in smrt.<\/p>\n

 <\/p>\n